zagrenjeni prdec
Občutek imam, da sem postal pod domače rečeno “zagrenjeni prdec”.
Sem v zgodnjih 30ih, samski. Najbolje se počutim v vlogi vodje, kjer organiziram vse stvari tako kot se mora, da je urihtano v nulo in pričakujem od podrejenih disciplino in resnost. Ne poznam milosti. Če bi bilo po moje bi odpustil pol firme, da ostanejo samo najbolj pridni in najboljši. Ne prenesem lenuharjev.
Ne dovolim nobenemu, da mi karkoli ukazuje, pametuje, ne prenesem tega, da ni tako kot jaz hočem, ker jaz tako mislim da je prav. Še posebej v moji hiši ki sem jo kupil.Še najbolj se pozna to pri ženskah, ki jih pripeljem domov in mi takoj pametujejo kako naj čistim, kako naj delam, kam naj kaj dam, zakaj to ni tako in to…še isti trenutek jo brcnem čez prag. Ne prenesem tega, da mi ženska pametuje.
Naj omenim, da se z materjo ne razumem, saj se takoj z njo skregam, ker me obranava kot sina in ne kot moškega. Večina časa tak občutek dobim tudi pri ženskah in sovražim to.
Naj samo omenim, da sem od fakultete odšel od doma, sem samostojen, družina je na mojo osnovno šolo razpadla in sem takrat ostal sam z materjo. Ločitev ni bila prijetna.
Je z mano kaj narobe, da sem tako zategnjen? Kako se bolj “sprostiti”, da lažje sprejmem “nasvete” in kritike.
Če smo malo zlobni, tebi je škoda karkoli svetovat, ker ti ne sprejemaš nasvetov….. 😉
Kot sam ugotavljaš tvoje težave izvirajo iz otroštva, iz odnosa z materjo, ki si ji očitno bil partner, v čustvenem smislu, poleg tega te je očitno razvajala zato nisi imel pogojev, da bi razvil čustva kot so empatija in sočutje.
Mislim, da boš rabil strokovno pomoč in ta forum ne bo dovolj, lahko pa je začetek razmišljanja o sebi, če le ni tvoj kozarec preveč poln, da bi še karkoli šlo vanj…
Moj stric je tak. Danes pri skoraj osemdesetih prvič priznava napako, to da se ni poročil, a le s katero naj bi se? Nobena ni bila dovolj dobra. Je sam, s sosedi in večino sorodniki skregan. Polno zdravstvenih težav, a nikogar, ki bi mu vsaj čaj skuhal, nihče ga ne pokliče, nihče ga ne pride pogledat. Niti ne vem, če to pogreša? Mogoče ne. Nikoli mu ni bilo za nikogar mar, na ljudeh je opazil samo napake. Tisto, kar je on imel za napake.
Vse življenje ni hotel biti od nikogar odvisen, nikomur dovolil, da bi mu kaj rekel, sam pa je ves čas kritiziral vse okrog sebe, zato so ga vsi hitro zapustili. Ne vem. Takšno življenje je hotel. Tudi zate nimam nasveta. Če ti tako paše živet, živi tako. Samo ne vleci v to drugih, ne žene, sploh pa ne otrok.
Težko svetovat nekomu, ki tega ne prenese. Se bom raje vzdržal. Bom pa rekel samo to, tako kot ti ne preseneš tega, verjemi, moti tudi ženske, ki jih pripelješ k sebi, da jih komandiraš in mora biti vse po tvoje.
Vedno je isti vzrok v ozadju.
Strah čutiti, občutiti vse in si dovoliti biti znova in znova prizadet.
Ne v smislu, da je človek butas bolj kot osel in ponavlja ene te iste napake, ampak da si dovoli tudi včasih pogrniti, pasti, narediti kaj takega, kar ni perfektno, popolno, brezhibno in totalno logično in realno najbolj pametno.
To si upajo samo najbolj pogumni al pa če hočeš, najbolj neumni, ali pa kar oboje hkrati. 🙂
A to je pravzaprav lajf v kompletu.
Vse ostalo, zategnjenost kot praviš sam in s tem tudi odrivanje vseh, ki so zmožni (s kritiko ali pa tudi dobronamernim nasvetom, mnenjem, opazko) prizadeti te, predramiti, osvestiti ali pa ti samo dati do znanja, da si nepopoln, z napakami, z vsemi komplet ne tako zelo prijetnimi čustvi (jeza, strah..), da si pač človek, kot vsi ostali in ne nek perfekcionističen popoln robot, ki se absolutno ne spreminja, pomeni samo izgovor pred čutenjem in spremembami. Oboje pa je neizogibno, če želiš seveda živet na polno.
Seveda pa lahko izbereš, drugo bolj varno varianto, živiš na pol, vegetiraš in f jkaš na vzven kvazi uspešen lajf, znotraj svojega malega vrtička. 🙂
Paradoks je, da se “stari prdci” ne zavedajo, da so stari prdci.. zato lahko furajo svoj prav vse življenje. Zato to jemljem kot zgodbico (človek, ki se dejansko osvesti problema, se ga tudi loti in to ne “dopisno”).
Usmerjeni perfekcionizem (napram drugim) in egoizem (jaz lahko ocenjujem, svetujem..vse, drugi nič), je zgolj obrambni mehanizem s katerim se izogiba razmerja z drugimi ljudmi, najbolj ženskam (v kontekstu zgodbice).
Kot zgodbica nakazuje, pa ste v oblasti “slovenske matere”, ki vam vlada, tudi, ko je ni v bližini.. in bo to počela tudi iz groba,
Njeni prijemi so namreč nesmrtni, njena osebnost je zlita z vašo. Izviti se ji bo težko.. ena boljših poti: že svetovana terapija. Ampak tja, zanimivo, v zgodbicah in pravljicah nikoli nihče ne gre.
Od kje ti le ideja, da bi bil zategnjen? Nasprotno: ti daješ široko podporo lastenemu prav. Prav, če ti je tako – prav. Ne bi pa hotela biti v tvoji družbi
Ni mi pa jasno, od kje se takoj išče razloge za tako ravnanje v materah? Fantje, zdaj ste odrasli.
Taki, ki jih vzorci težijo, najdejo način, da gredo preko njih. A v prvem koraku z zavedanjem, da so sami morda v zmoti. Da v trenutni situaciji niso srečni in da so pripravljeni storiti korake v neznano: se zavedati limitov lastnega obzorja in ga širiti preko poznanih (zato začrtanih) meja.
Če je tvoje obnašanje dovolj nemogoče je, kot si že sam ugotovil, rezultat izolacija.
Tisti, s katerimi bi se lahko družil, se te na daleč izogibajo.
Šefi so verjetno že zdavnaj ugotovili, kje so meje tvoje uporabnosti. Če so pametni te uporabljajo namesto psa čuvaja, hkrati pa skrbno pazijo, da ne dobiš prevelikih pooblastil.
Od tebe je odvisno, koliko te trenutno stanje moti in kaj si pripravljen spremeniti.
Življenje z nekom (ali tudi samo druženje) pomeni tudi, da je potrebno sprejemati kompromise, ter upoštevati želje in potrebe drugih.
Če misliš, da tega (še) nisi sposoben, raje ne poskušaj. Verjetno nočeš, da bi nadaljevanje tvoje zgodbe brali v črni kroniki.
Lahko ne narediš nič.
V tem primeru bo svoje naredila naravna selekcija.
Narcizem, kaj če bit drugega. Škoda kaj razlagat, itak ne bi nič razumel, tega imaš na netu malo morje, pa odtipkaj “narcistična osebnostna motnja” in boš mogoče malo bližje resnici.
Narcisi so rojeni vodje, delovni, ustvarjalni, perfekcionisti, so nadpovprečno uspešni. To je pa tudi vse kar je dobrega od njih, vse ostalo je katastrofa! Za začetek naredi test, na vprašanja odgovarjaj samokritično in ne laži samemu sebi. V prihodnosti vse dobro!
Se strinjam z napisanim.
“težak” menim, da vaš prispevek izraža vaš klic po spremembi. Sami lahko največ naredite, če se začnete ukvarjati z aktivnostmi, ki stimulirajo prepuščanje npr. meditacija, joga, avtogeni trening ipd. Ne vem, če ste pripravljeni na ta korak, toda zelo vam priporočam, da si poiščete strokovno podporo v obliki psihoterapije. Potrebujete določen nivo refleksije, da boste lahko začeli prepoznavati svoj pravi oz. lažni jaz. Prav tako boste lahko s terapevtom/ko počasi vzpostavljali globlji odnos in zaupanje, kar boste lahko potem počasi prenašali tudi v vsakodnevno življenje. Narediti takšno spremembo ni enostavno in od vas zahteva dolgoročno zavezanost procesu.
Vaš briljantni intelekt vam je omogočil, da ste dosegli veliko stvari. Ko pa gre za odnose, so pomembne kvalitete kot so srčnost, prepuščanje, tolerantnost, čustva …
V kolikor bi se želeli pogovoriti tudi v živo, sem vam na voljo v okviru svoje prakse.
Vse dobro.
Hvala za komentarje in odgovore. Včasih svet ki jaz mislim da je pravi in sem tako tudi naučen mogoče ni pravi.
Najbolj me moti prevsem to, ko recimo sem tako “alergičen” na mati. Ko recimo naprimer ona dobronamerno pripravi prigrizke za goste, vendar meni ni všeč in ne morem biti zahvaljen, ker:
– počutim se da ona posega v mojo integriteto, neodvisnost
– me servira, kar mi ni všeč, saj nisem več sinko
– samo moj način priprave je lahko dober
Predvsem zaradi odnosa do matere sem se začel zavedati, da nekaj ni v redu.
Mislim, da je to pri tebi vsekakor klic na pomoč. Če misliš resno, potem mu tudi prisluhni.
Manjka ti predvsem empatije in pa straha se moraš otresti.
Kot so ti že ostali dejali, kakšen psihoterapevt, kaj preberi na to temo, zdrava samo refleksija, meditacija ipd…
Ko boš spremenil svoj pristop v prvi vrsti do sebe in drugih, boš lahko tudi na pravi poti.
Nič ni narobe, če si perfekcionist, vse dokler s tem ne ogrožaš drugih.
Sicer pa pohvaljen in uspešno delo ti želim.
Srečno!