nerazumevanje partnerja do športa
Pozdravljeni,
moja punca me ne pusti športat, ker naj bi to bilo otročje in pravi, da sem od športa odvisen. Preden sem jo spoznal sem se ukvarjal z nogometom, kolesarstvom in tekom. Pogosto sem hodil s kolegi v hribe in na razne tekaške ali kolesarske prireditve. Zdaj če grem ven trenirat za kakšno urco me že obsoja, da sem neresen in ne vem kaj še vse. V glavnem: ženska sovraži šport in noče ,da s e z njim ukvarjam, še najbolj pa sovraži športne prireditve, ker so zanjo zguba časa .. Jaz sem v stalnem konflitku z njo, ker se ne mislim ordeči športu, samo tako več ne gre najprej..vsak dan je hujše. Ko je zunaj lepo vreme ali po službi komaj čakam se malo razlaufat zunaj, ona pa hoče da ostanem doma. Vem, da je težko to razumet, samo zanimajo me mnenja predvsem rekreativcev, ki se kljub družini posvečate športu in športnim prireditvam. Kako vam uspe kompromis s partnerjem, če se on s športom ne ukvarja? Moje mnenje je, da partnerja treba spoštovati in podpirati v temu, kar ga veseli, ne ga dušit s svojimi lastnimi pričakovanji.
Verjetno si še precej nov na področju odnosov, da sploh dovoljuješ tak nadzor (prej teror) nad teboj s strani tvoje partnerke. Meje moraš odločno in mirno postaviti takoj na začetku, ona se lahko mirno odloči, če ji to ustreza ali ne. Tebi pa tudi ni treba sprejeti ženske v svoje življenje, ki te pri tako normalni stvari ne zmore podpirati ali vsaj dati miru. Ne boš verjel, ampak obstajajo tudi ženske, ki si želijo, da je partner športnik po duši.
Ampak očitno te terorizira, ker čuti, da si nesiguren in premalo odločen v svoje početje, kar dokazuje tudi to, da si se s vprašanjem oglasil tukaj. Pot iz tega zna biti kar težka za oba. Najprej bi moral zvedeti, kako se ona počuti in kaj točno jo moti, ko greš na rekreacijo. Ali se samo boji biti sama, ali se boji, da boš tam spoznal kakšno drugo (morda športnico). Lahko, da se boji, ker sama ni športnica, da zate ni dovolj dobra in ji s tem ves čas vzbujaš te slabe občutke, ki so tam zaradi njene nizke samopodobe in ne zaradi tvojega početja. Zato predlagam, da z rekreacijo nikakor ne prekineš, vsekakor pa se poskusi nekako približati njenim strahovom.
Ja dejansko se svoje parnerice bojim, ker zganja neprestan teror nad mano. Nikoli ne vem kdaj bo imela kakšen izbruh jeze. Zadnje čase je vsaka oblika komunikacije prepir. Sam nisem konflikten in raje skušam mirno reagirati in pomiriti situacijo.
Nisem omenil, da imamo skupaj že otroka..kar vse skupaj še bolj zakomplicira, ker nočem razdreti družine, ampak tudi nočem zaradi tega opustiti športa. V glavnem počutim se v brezizhodni situaciji. Ona navaja razlog za njeno naprotovanje mojemu športnemu udejstovanju, da sem od športa odvisen in da mislim samo na to. Meni pa šport daje ogromno pozitivnih učinkov: od druženja s kolegi, sprostitev, krepitev samozavesti, boljše počutje itd..
Namesto, da bi komaj čakal, da greš domov k ženi in otroku, komaj čakaš, da greš lahko spet od doma. Kako misliš, da se partnerka počuti pri tem?
Ko se odločiš za otroka, to pomeni, da si moraš drugače razporediti čas. In če te žena in otrok ne polnita z notranjo energijo, ti nista v veselje in sprostitev, potem je to zelo zelo žalostno. Tebi so na prvem mestu še vedno šport, kolegi, kot da imaš 20 let in si brez družinskih obveznosti.
Športaš lahko tudi takrat, ko gre otrok spat, in odhod od doma omejiš na dvakrat na teden, recimo. To se mi ob majhnem otroku zdi skorajda zgornja meja. Marsikaj pa lahko počneš tudi z otrokom – greš na pohod, na kolo, delaš vaje za moč tako, da ga dviguješ in podobno.
Aja, saj res, ti bi rad bil s kolegi … hja, odločiti se bo treba, ali si odrasel moški, oče in mož, ali še vedno mulc, ki ob 15. uri, ko je konec službe, lahko krade čas bogu do naslednjega jutra.
Mogoče en primer: poznam zelo resnega in dobrega rekreativca, ki trenira ponoči, ko vsi spijo. Pač žrtvuje dve uri spanca za svoj šport, ker je že to dovolj hudo, da ga pogosto cel dan ni zaradi prireditve. Izjemoma trenira z drugimi.
Je pa vrhunski rekreativec, če se lahko tako izrazim – če bi treniral na polno, bi bil verjetno vrhunski športnik.
Točno tako. Sem bila na mestu tvoje partnerice. Nama obema je rekreacija veliko pomenila, ko je prišel otrok, pa sem se jaz prilagodila in telovadila doma ali na sprehodu z otrokom ali pa ko je otrok spal. On? Hja nič, vse enako kor prej. Po službi rekreacija, fitnes, nogomet s kolegi, košarka s kolegi, med vikendi hribi s kolegi, en sam popoldne v tednu je bil doma, pa je samo jamral, kako grozno je biti doma, da bi šel teči ali v fitnes, neumno je buljil skozi okno in prepričana sem, da je kdaj potočil na skrivaj še kakšno solzico. Ko sem začela hoditi v službo, je bilo še slabše. Ko sem omenila, da imamo preko službe urejeno rekreacijo zjutraj ali po službi in bi en (en!!) dan otroka on peljal v vrtec ali ga šel iskati, je bilo vse narobe…da jaz hočem njega dati na vrvico in mu vzeti veselje in srečo, ki ju čuti ob športu. In je potekalo vse spet enako kot na porodniški – moja rekreacija je bila z otrokom ali ko je ta spal. Ma veš kaj? Čez dve leti sem spakirala (so bile še druge stvari, kjer je bil v ospredju njegov egoizem) in sedaj lahko zaradi mene doživlja še orgazme sam ob športu. Pa še vedno ni dojel, športa non stop, sama kita ga je, otrok pa ga komajda pozna.
Če si vsaj malo razumel vse zgoraj napisano, je še čas, da to urediš/popraviš. Če ne razumeš, ne boš nikoli razumel. In bo slej ko prej zmagal tvoj egoizem, a za kakšno ceno? Imel boš šport…pa vse ostalo? Oprosti, če se motim o vsem, vendar sem brala tvojo objavo kot “jaz, šport, jaz, jaz, mene, meni, šport, jaz, šport, šport, rekreiranje, jaz, šport” in naslednja objava “aja, pozabil sem omenit, da imava otroka” Štekaš?
To je pa druga plat zgodbe in se z njo strinjam, kot oče in nekdo, ki prav tako rad športa rekreativno.
Dejstvo je, da je stanje pred otrokom in zdaj enako. Otrok ni vzrok za njene izpade, zato sem napisal na koncu, da imamo otroka. Seveda je otrok zdaj prioriteta in sem z njim večinoma časa med vikendi ali po službi. Ampak vseeno ko otrok zaspi in moja draga glede njeno najljubšo limonado po tv bi jaz mkrnil ven se malo razlaufat..
No, napisal si, da po službi komaj čakaš, da greš lahko na šport.
Zakaj točno si se odločil za skupno življenje in družino z žensko, ki ji gre v nos tako pomemben del tvojega življenja? Vedel si, kakšna je, ni takšna postala pozneje, vseeno si ostal z njo – verjetno že mora biti razlog? In če si torej z njo ostal iz dobrega razloga, se ti ne zdi potem vredno, da se ji malo prilagodiš?
Sploh te ne razumem.
Kot sem že pogosto odgovoril: je pozitivni razplet partnerstva, da sta oba maksimum svojih sposobnosti.
V negativni verziji pa minimum.
Če torej eden ne mara morja, drugi ne mara gora.. se bosta našla v minimumu: kjer ne bosta hodila ne v gore, ne na morje.
Obratno, če drug drugega spodbudita, da najdeta veselje znotraj druženja in drugačnih ambientov, bosta oba z veseljem hodila tako na morje, kot v gore.
Partnerstvo nam tako lahko služi za razširitve horizota, premagovanje strahov, napredek, rast..
Kako to partnerja dosežeta, ja za vsak par nekoliko drugače.. saj smo ljudje unikatno različni, zato bo tudi par neponovljivo samosvoj.
Vseeno pa velja nekaj skupnih stvari. Eno poglavitnih je zapisala Simone de Beauvir v Drugem spolu: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Trik je, da vi zaradi tega niste avtomatično upravičeni do športa, še manj partnerica, da vam ga preklicuje. Kot so že višje zapisali drugi.
Po eni strani je “šport-oholizem” ena javno (žal)najbolj sprejetih oblik izogibanja razmerjem, saj je šport že v osnovi beg, ker je izgovor za odsotnost.
Po drugi strani človek potrebuje tudi čas zase, kot prijatelje.. samo tažko je opaziti, kdaj se to sprevrže v viktorijanski bro-mance (takrat moški itak ni imel razmerja z ženskami, temveč prijatelji.. z njimi se je družil, “športal”, popival, veselil.. ženska je bila le lastnina, gospodinjski multipraktik doma, pa še otroke, ki jih je povrgla, je čuvala, da vam ni bilo potrebno.. če je bilo pa z otroci, kaj “narobe”, je bila pa itak ona kriva!).
Izbrati partnerja na osnovi nedosegljivosti (kot tu kaže: na eni strani športna navdušenost, na drugi sovraštvo do le tega), je pa klasičen zaplet nevrotične in histerične osebnosti.. kjer se histerik ves čas trudi ostati nedosegljiv (izogibanje veze, tudi z begom v šport), nevrotik pa se ves čas trudi osvojiti nedosegljivo.
Tako kot v pravljicah o princeski in zmaju.. kjer pa je princeska pravzaprav moški, zmaj pa šport.
In zakaj se histerik in nevrotik vedno znova najdeta?
Da lahko naredita nove mičkene nevrotike in histerike, ki potem zrastejo v velike in ponovijo zgodbo.
”But probably that’s the way of the world – when we have finally learned something we’re too old to apply it – and so it goes, wave after wave, generation after generation. No one learns anything at all from anyone else.”
Erich Maria Remarque
Ali to, ali pa da presežeta svoje vzorce in jih spremenita, ker drugače kot drug z drugim jih težko, saj se jih le tako najbolj zavedata, ko jih drug drugemu najbolj vzbujata.
Ali to, ali pa da presežeta svoje vzorce in jih spremenita, ker drugače kot drug z drugim jih težko, saj se jih le tako najbolj zavedata, ko jih drug drugemu najbolj vzbujata.
[/quote]
Jep, tako nekako.. Če ob spodbudi drug drugega, vsak preseže svoje strahove oz. napredujeta, presegata.. je naslednji logičen korak: preseganje dosedanjih limit. Se pravi partnerstvo napreduje naprej, preko uvodnega maksimuma obeh.
Na koncu je vsak zase, kot skupaj.. sposoben veliko več, kot na začetku. Posledica rasti, zaupanja, odkrite komunikacije, učenja.. vendar je tega, žal, sposobno izredno, izredno malo ljudi.
Povprečni pari obstanejo nekje na sredini svojih skupnih sposobnosti, kjer strahovi preteklosti oba zataknejo v pat poziciji.. iz katere se potem izsiljujeta, grozita, manipulirata, nadzirata.
Zmaga nesigurnost vase, v partnerja.. in doživljenjski strah.
In ker jih je še bolj strah: biti sam.. ostajajo “skupaj”. Edina stvar, ki raste.. je zamera in stud do drug drugega.. ki potem povede do neizogibne ločitve, kjer pa se ves čas krivi drugo stran za vse “slabo”: za zatiranje, nenapredek, egoizem, posedovanje itd.
Črno beli svet.. kjer so vloge znane in razdeljene.. tudi kasneje. Svet pa je barven v milijonih odtenkov, ki jih nihče od njih ne prizna. So le krivci in žrtve.
Dvojiško.
Zanimivo, da sem zdaj jaz egoist, ker se nočem prilagodit? Jaz mojo partnerico podpiram 100% v njenih hobijih, ki pa niso časovno tako zamudni kot moji. Pač enkrat na teden ima pevske vaje. Če bi šla večkrat bi jo tudi podpiral. Osnova zdravega odnosa je zame razumevanje in spoštovanje drugega. Ne vidim nič pozitivnega v temu, da me nekdo hoče spremenit na področjih, ki me veselijo in uživam (brez da si delam škodo sebi ali drugim).
Pozdravljeni.
Hvala za vaš prispevek.
Partnerstvo lahko deluje pretočno, če so možni dogovori, ki so sprejemljivi za obe strani. Da pa je te dogovore mogoče doseči, se je potrebno pogovarjati. To je možno samo, če oba partnerja puščata drug drugemu dovolj svobode. Odnosi, kjer en partner duši drugega, praviloma prinesejo (čustveni) beg tega partnerja. Na drugi strani odnosi, kjer oba partnerja živita drug mimo drugega, ne omogočajo vzpostavitve dovolj globokega odnosa. Čeprav ni mogoče postaviti generalnega pravila, ki bi delovalo za vsak partnerski odnos, je dobro, da partnerja najdeta skupne aktivnosti v katerih uživata skupaj in istočasno, da drug drugega podpirata tudi v aktivnostih, ki jih ne počneta skupaj. Popolnoma nič ni narobe, če partnerja vzdržujeta socialne stike tudi zunaj partnerskega odnosa, seveda, dokler ti ne predstavljajo bega pred intimo in dokler se ne poruši razmerje enakovrednega doprinosa v partnersko zvezo oz. družino (tukaj nimam v mislih samo denarja).
Kje sta v resnici vidva s partnerko lahko ugotovita samo skupaj, tako, da se začneta poslušati in pogovarjati. V kolikor tega ne zmoreta narediti na dovolj spoštljiv način, potem potrebujeta pomoč. Upam, da jo bosta poiskala.
Poanta je, da je vse rešljivo.. če imate interes.
V svojem otvoritvenem zapisu pišete zgolj o sebi.. da ima partnerka pevske vaje (1x na teden) smo izvedeli šele sedaj.
Gledano strogo tehnično, s tehtnico v roki, ste tudi sami sedaj upravičeni do 1x tedenskega “izostanka”.
A je že tu časovno prostorska diskrepanca: vi bi vsak dan, ona enkrat na teden?
(Ponavadi je to vprašanje kvantiete seksa pri parih 🙂
Z družino, tudi takšno brez otrok, se vedno skrči razpoložljiv čas… in s tem tudi možnost izvajanja vseh dotedanjih interesov in hobijev.. še posebej takrat, ko se partnerja razlikujeta v svojih interesih (to je pravzaprav dobrodošlo, saj nam daje potencial razširitve naših obzorij.. prispodoba: morja in gora).
Prihod otroka, njegova popolna odvisnost od staršev pa za nekaj let dobesedno veže OBA starša v časovno investicijo odraščanja tega otroka. Sposobnost prilagoditi se novim razmeram pa je bistvo inteligence, kot seveda odraz kvalitete razmerja. Če zgolj vztrajate na tem, kar je bilo oz. kar naj bi bilo.. potem ni govora ne o eni, ne o drugi.
Kako to doseči, je pa že moderator višje. Pot obstaja, če ne drugače z obiskom na terapiji, kjer vas lahko terapevt zainteresiran par opremi s potrebnimi znanji, da se komunicira nenapadalno in ne-obsojajoče.
Glede na to, da je vaš osnovni dopis ena sama obsodba (drugi pa pretežno pasivno-agresivni manifest z nekaj “benevolentnimi” floskulami), bi bilo tovrstno znanje komuniciranja več kot dobrodošla za obe strani.. pod pogojem, da držijo opisi vaše enako obsojajoče partnerke. Tudi v primeru, da je vaša partnerica svetnica (močno dvomimo), bi takšna terapija koristila obema, saj se izboljša komunikacija in s tem odnos. Tako pa je potem možno doseči kompromise in konsenze, ki so potrebni za funkcioniranje novo nastale skupnosti: družine.
Da znate funkcionirati sami, vemo. Pokažite, da znate tudi skupaj. Paralele lahko najdete v skupinskih športih. Če uživate zgolj v individualnih športih, bo malce težje.. ni pa nemogoče.
Vidis kako lepo razlago in opombo si dobil od zgoraj prebranega texta.. Izkusnjsmi zenske.. Razmisli kako bos razporedil svoj cas.. Ni tezko.. Le na sebicnost pozabi.presodi ce se izplsaca zapustit druzinico zaradi tvoje skrbi ker si ne znas organizirat dan da obdrzis vse kar imas rad. Malo vsak dan popusti s svojim jaz jaz in objemi svojo drago in dej lupcka otroku in tuki bos zacutu da imas vse.. Pol pa.. Tvoja te bo zacutla.. Ti verjela.. Ti pustila urco po svoje. Ni panike stari. Sam bodi pameten!