Veze ki temeljijo samo na spolnosti

Vidim na cesti v bloku, berem na forumih.
Kje iskati vzrok za neke lplrhke povšne veze ki trajajo par mesrcev temeljijo na seksu in to je to.

Recimo primer punc, poznam jih že od malih nog-živijo v istem bloku, ulici… Pridne doma in v šoli.Potem pa bum tam 16 + menjavanje fantov, popivanje in početje neumnosti.
A je tukaj edini vzrok vzgoja doma – rcimo mama samohranilka ali je
vzrok okolje, trenutni trend.
Nekaj sem čital o elektra kompleksu.
Kako je s tem če ni bilo očeta oz. ga je zamenjao očim stric. A je res problem tukaj.

Pri 16 letnicah kaj drugega ne moreš pričakovat. Večinoma pa je to pri tistih, kateri starši imajo doma neurejene odnose, takšnih parov pa je verjetno kar precej. Seveda pa vplivajo na to tudi tako okolje, kot trend, ki jim v tem navidezno daje neko oporo oziroma potrditev, da je to ok.

Glede na tvoj zadnji odstavek: kako odraščajo fantje, kjer je oče pokojni že v času njihovega zgodnjega otroštva? Nekoč in danes?

Ko odgovoriš na to vprašanje, boš (morda) dojel, v čem vse je nesmiselno tvoje posploševanje. Žal zakoreninjeno v nekaterih krogih že toliko let nazaj, ko ločitev oz enostarševskih družin še ni bilo v talem številu, kot so danes. A tudi takrat so obstajali bolj ali manj “živahni” mladostniki – s čemer mislim tako dekleta, kot tudi fante.

Bila sem 16 letnica in moram ti napisati, da je tvoj prvi stavek prav žaljiv. Zmoreš toliko čustvene inteligence, da dojameš v čem?

Preko tvojege izpeljave bi bile neurejene (kaj je urejenost?) razmere domačih odnosov ključne za to, kakšna odrasla oseba se razvije. Kako tolmačiš, da iz iste družine en otrok skrene na bolj družbeno nesprejemljivo pot,?

Mogoče je res žaljiv, vendar saj sem tudi sam bil 16 letnik in če primerjam svoje zmožnosti čustvovanja in razumevanja odnosov takrat in danes, je to samo resnica. Mogoče bi se lahko edino bolj previdno izrazil, vendar s tem nisem mislil nič slabega. Če si začetnik v nečem, pač ne moreš biti že takoj dober, spreten in izkušen, pač pa še veliko stvari počneš narobe.
Neurejeni odnosi doma seveda lahko tudi nekoga pripravijo do tega, da postane boljši, večinoma pa ni tako, vsaj ne že takoj pri 16-tih.

Bila sem 16 letnica in moram ti napisati, da je tvoj prvi stavek prav žaljiv. Zmoreš toliko čustvene inteligence, da dojameš v čem?
[/quote]

V bistvu pa, mislim, da je moj stavek bolj kot do 16 letnic žaljiv do avtorja, ki to sprašuje, saj leti nanj in na njegova pričakovanja. Od začetnika pač ne moreš pričakovati, da se bo obnašal, kot da ima 20 let izkušenj. Treba je napisane stvari tudi prav razumet. 🙂

Povem kako pač vidim. Če si ti počela ti me ne briga.Kar sem dao za primer je bilo mama doma skrbi za otroke, mož v nemčiji pride za praznike parkrat na leto.I mako tri hčere, lepo uzgojene ena samo knjige druga in najmlajša samo fanti.

Drugi primer oče alkoholičar, mama najde drugog – se samo dobiva še vedno poročena. Otroci to vide in potem sami tak vzorec obnašanja naslediju.

Tretja, oba starša doma lepo skromno žive, se razumejo. Otroci neproblematični.

Če pustim ob strani, da so forumi namenjeni prvenstveno debati in zato tudi odpiranju hipotetičnih vprašanj oz. razmišljanj: v kakšni družini si odraščal ti? Si enak svojemu očetu?

Si pa že s prvim primerom pokazal, da ni pravila, da si potomci niso enaki. Najbrž bo potem tudi (na splošno zastavljeno) uvodno vprašanje imelo nešteto odstopanj. Tudi jaz osebno sem taka, za tvoj pogled, “netipična” ženska. Le zakaj te brigajo drugačne, ki – po tvojih opažanjih – menjajo spolne partnerje? Zase vem, da s tovrstnimi moškimi ne bi hotela imeti stikov.

Pozdravljeni.

Pomembno je, da ne posplošujemo. Nemogoče je dati odgovor za celotno populacijo 16+ deklet. Lahko sicer pišemo o trendih, podobno kot bi pisali o modi. To pa ne pomeni, da se čisto vsi oblačijo v enaka oblačila. Morda so redki tisti, ki se.

Elektrin kompleks je sicer res povezan ne-razrešitvijo dileme v trikotniku mama-oče-hčerka, ki ustvari razkol med ljubeznijo in seksualnostjo (na nivoju telesa je zgodi blokada v povezavi medenica – prsni koš). Vendar takšno dekle potem v večji meri predvsem išče “gospoda popolnega”, pri tem je sicer lahko tudi promiskuitetna, ampak manj verjetno.

Večji pomen trendu, ki ga omenjate, bi sam pripisal permisivni vzgoji, lahkemu dostopu do pornografije in medijskem lovu na klike oz. gledanost. Skoraj ničesar ne pritegne bolj kot seksualnost. Malce poglejte na Instagram, Youtube idr. Najlažje je klike dobiti, če izstopaš. In najlažje je izstopati s seksualnostjo. Influencerke to dobro vedo, nekatere prejmejo za seksualno izpostavljenost tudi ogromne vsote denarja. Ali vse to vodi k večji promiskuiteti? Verjetno, v določenih primerih. Vseeno mislim, da našteto bolj vpliva na slabo samopodobo deklet, kar se spet lahko izrazi skozi pretirano seksualno dokazovaje ali pa na drugi strani skozi seksualno abstinenco ali kakšen drug odmik od zdravega seksualnega raziskovanja.

Beremo lahko, da so najstniki sedaj manj seksualno aktivni kot so bili nekoč. Kaj torej drži? Verjetno je naše mnenje odvisno tudi od našega gledišča. Morda je 16 letnica o kateri pišete res takšna, kot jo opisujete, prepričan pa sem, da to ne velja za vse 16 letnice.

Zakonca Barbara in Allen Pease v svoji knjigi Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen lepo predstavita dejstvo, da je povod zakaj se nek par združi in ostaja skupaj, relativno nepomemben. Če je to ljubezen do gmotnega.. prav. Če je to veselje do seksa, tudi prav. Pomembno je le, da je obema prav.

Iz nadaljnega opisa začete teme, se pa potem bere, da pravzaprav ne gre za “veze”, temveč bolj one-night-stande, hooking-up itd.

Tako, da je natrosenih nekaj kontradiktornih stvari.. zato lepo po vrsti:

Statistično dekleta brez očetov prej spolno dozorijo[/url].. posledično se tudi prej spustijo v seksualnost. “Promiskuitetnost” pa ni nujno nekaj slabega. O tem sem že nekajkrat:

Antropologinja Helen Fisher v sodobnem svetu ugotavlja drugačen trend: ”How easy sex and [b][u]Slow love[/u][/b] lead to good marriage” – Casual Sex May Be Improving America’s Marriages (One-night stands and friends with benefits are just what your brain ordered):
Americans think that all this sleeping around before marriage is reckless. It began to occur to me that it’s not recklessness, it’s caution. This is the extension of the pre-commitment stage of relationships.

Marriage used to be the beginning. Now it’s the finale. We’ve extended the period of getting to know someone. In past generations, a girl was married at 20. Now it’s 27. For men, it’s 22 and 29. That gives you almost a decade to experiment with sex and love.

You learn a lot about somebody between the sheets — whether they’re patient, kind, have a sense of humor. The young are not scared today. They’re using sex sometimes as an interview or to try to jump-start feelings of romantic love.

If there’s this long period of pre-commitment, you can get rid of relationships you don’t want before you marry. Maybe we’ll see happier marriages.

Milenijci so tako previdnejši.. verjetno tudi zato, ker obstaja velika verjetnost, da so doživeli ločitev svojh staršev (preko 50% poročenih se loči) in posledično se učijo na njihovih napakah, ko so se naravnost takoj na vrat na nos zaleteli v poroko, družino…

Sedaj počnejo obratno.. s počasno ljubeznijo, čakajo da spoznajo svojega partnerja izven obdobja zaljubljenosti (do 3 let).. kar je dobro. Pred tem pa spoznajo dovolj seksualnih partnerjev, da vedo, kaj pravzaprav hočejo.. kot pravi že Fisherjeva: seks je zgolj intervju.

Iz izkušenj iz svoje prakse ne bi mogel reči, da lahko naredimo tako enostavne zaključke za celotno populacijo. Tudi v samih člankih so jasno napisane omejitve in posebnosti npr. hitreje naj bi spolno dozorela dekleta v bogatejših družinah. Nemogoče je namreč objektivno meriti čisto vse parametre, ki bi lahko vplivali na naše seksualno vedenje.

Odraščanje je zapleten proces. In kadar otroke vzgaja ulica oz. socialna omrežja in ne stabilni in odgovorni odrasli, potem lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo določene težave. Včasih so te težave zelo očitne in drugič zelo skrite.

Sam sem odraščal v tipični družini mama oče jaz najstarejši potem še dve sestre. Tam po končanem dluženju u jna celje sem se odlocio da se oreselim u sloveniju.Tako da z 21 leti srm se preselio v slovenijo za stalno.
Delo se je takrat dobilo bp, punce do nas gledale postrani dočim poročene so bile bolj korajžne…
Nisem se dosti srkiral, flegmatik sam bil i tako so šla leta in do 30 sem menjal za boljšo službo , po pravici ker sem se zapletel v veliko sodelavkami in je bilo že problem delati.

Seveda me ni izučilo u novoj službi.

Iz izkušenj iz svoje prakse ne bi mogel reči, da lahko naredimo tako enostavne zaključke za celotno populacijo. Tudi v samih člankih so jasno napisane omejitve in posebnosti npr. hitreje naj bi spolno dozorela dekleta v bogatejših družinah. Nemogoče je namreč objektivno meriti čisto vse parametre, ki bi lahko vplivali na naše seksualno vedenje.

Odraščanje je zapleten proces. In kadar otroke vzgaja ulica oz. socialna omrežja in ne stabilni in odgovorni odrasli, potem lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo določene težave. Včasih so te težave zelo očitne in drugič zelo skrite.
[/quote]
Glede na to, da avtor piše “na splošno” o dekletih izpred bloka, naselja.. so zapisane raziskave, statistika in mnenja strokovnjakov čisto korektna.
Vsak specifičen človek pa se bo ali ne, bolj ali manj uvrstil znotraj statističnih predvidevanj (Gaussova krivulja).
Čeprav statistično povprečje za nek profil prebivalstva obstaja, ne sodite nujno vi osebno vanj (primer: nimajo vsi povprečnih plač).

Da bi lahko o tem razmišljali, debatirali.. bi bili pa potrebni KONKRETNI podatki o neki določeni osebi, družinskih razmerah itd.
Teh podatkov pa ne moremo prejeti po zapisu neke tretje osebe, temveč le v primeru, da se ta konkretna oseba odloči za terapijo.. vendar takrat je terapevt zavezan molčečnosti in te debate itak ni (bi bilo škodljivo, da bi bila!).

Ne gre torej za konkreten primer. Imate pa vi v svojem delu nenehno tovrstne izkušnje z neko konkretno osebo in ne statističnim povprečjem. Vaše profesionalno okolje, delo s pacienti je tako že v osnovi velik odklon od povprečja, zato očitno tako pogosto vidite svet preko prizme svojega dela in ne takšnega, kot dejansko je. Za vsak primer povprečnosti (za nas), boste vi videli ekstrem.

Tu je tako govora zgolj o pavšalu generacije in o tem tudi ponujam povezave do raziskav, knjig itd.

Glede vašega pomisleka: ”da dekleta prej dozorijo v bogatejših družinah” je morda zavajajoč moj zapis: brez očeta! Pravilneje bi bilo: odsoten oče.
“Odsotno” ne pomeni, da ga absolutno ni (umrl, pobegnil, ločitev..), temveč, da je fizično ali čustveno odsoten.
Bogatejše družine imajo odsotne očete, ker jih posel veže nase..

Ne bo pa to edini razlog.. stara akademska debata: fenotip ali genotip?
Vsakega po malo.

Ne gre se toliko za ekstrem, zagotovo pa te stroka in izkušnje formirata do te mere, da lahko vidiš zadeve drugače, kot jih vidi statistika. Res je možno, da lahko 80% ljudi nekaj odobrava in počne, pa je to v mojem “mindsetu” zapisno kot početje, ki lahko prinaša takšne in takšne posledice oz. izhaja iz takšnih in takšnih vzrokov. Se pa trudim, da vidim stvari tudi onstran vzrokov in posledic. Gledišče največkrat definira rezultat (tudi v primeru statistik).

Ne gre se toliko za ekstrem, zagotovo pa te stroka in izkušnje formirata do te mere, da lahko vidiš zadeve drugače, kot jih vidi statistika. Res je možno, da lahko 80% ljudi nekaj odobrava in počne, pa je to v mojem “mindsetu” zapisno kot početje, ki lahko prinaša takšne in takšne posledice oz. izhaja iz takšnih in takšnih vzrokov. Se pa trudim, da vidim stvari tudi onstran vzrokov in posledic. Gledišče največkrat definira rezultat (tudi v primeru statistik).
[/quote]

Ekstrem ne pomeni nujno nekaj slabega. Če se sprehodimo zgolj stoletje in pol v preteklost, je bilo posedovanje sužnjev nekaj normalnega (tudi Biblija to odobrava!). Ljudje, ki so sužnjelastništvu nasprotovali so bili takrat “ekstremisti”.. pač izven Gaussove krivulje povprečnega prebivalstva. Sužnje, ki so bežali pred lastniki, pa so celo opisovali kot “umsko bolne”, celo strokoven izraz imamo zato: DRAPETOMANIJA.
Bolnik suženj, ki beži pred božansko ureditvijo sveta, kjer ima lastnika. Umsko boln, kaj čmo.

Podobno v Soveniji prebivalci dojemajo psihologijo in terapije (resda se tudi mazači in vrači oklicujejo za “terapevte”), kot nekaj nepotrebnega.. kot priznanje poraza.. sramoto ipd.
Po eni strani za osnovno zdravje obiskujejo zdravnike, za duševno se še vedno ne brigajo.
Zamislimo si samo situacijo, kjer bi imelo prebivalstvo enak odnos do zobne higijene in zobozdravstva?

Grozno! (Ampak lepotni ideal Japonke so črni zobje!)

Nazaj, k osnovni trditvi.. na terapijo se ljudje zatekajo vedno bolj pogosto, a dokaj ne-resno (gledajoč na teme po MONu in svojem lastnem okolju znancev, sodelavcev in prijateljev).
Ne vzdržijo niti osnovno potrebnih 10 srečanj (po katerih se začnejo stvari pravzaprav odvijati), ne delajo naloženih domačih nalog ali pa hodijo neredno, so terapije preveč časovno odmaknjene itd.
Bolj gre za to, da se “pofočkajo”, da so “res vse naredili”… dejansko pa so tam s figo v žepu. Navzven so se podredili ameriški modi, hkrati vstrajajo na zdravi kmečki logiki: z mano je vse v redu.

En manjšinski del prebivalstva je torej tisti, ki se na terapijo odpravi z iskernim interesom po lastni spremembi (običajno želijo spremeniti drugega).
In ti ljudje so v manjšini.. so ekstrem.
Po drugi strani pa so to tudi ljudje, ki dejansko imajo ta ali on problem.. da se ga pa zavedajo, so pa spet v manjšini.

Povprečen človek se tako svojih omejitev, pristranskosti, egoizma, preslikav itd. sploh ne zaveda, niti ne poizkuša. Probleme raje preslikava, magari na pripadnike manjšine, migrante, drugače verujočih, spolno drugače orientiranih itd. Pač v skladu z balkanskim “junaštvom”: Na sirotinju i zec vadi kuraac!

Posledično je vaše delovno okolje, odnos z ljudmi, ki pridejo do vas odraz nespecifičnega profila prebivalstva.. ekstrem.
Vaše osebne izkušnje je tako težko prenesti na povprečno prebivalstvo, ki se duševnemu zdravju izogiba enako kot 150kg zaležanec na kavču teka.

Bi bilo lepo, če bi lahko. Ker bi to pomenilo, da se večina prebivalstva zaveda in skrbi tudi za ta del zdravja.

Sociologi in antropologi so tisti, ki pa se ukvarjajo s CELOTNIM prebivalstvom. In Helen Fisher kot antropologinja tovrstne raziskave, meritve, intervjuje itd. tudi opravlja.
Ameriška družba tako kaže tudi zdrav odnos, s svojo “počasno ljubeznijo” ter izobraževanjem o seksualnih partnerjih.
Stara cerkvena dogma, da se je potrebno poročiti nedolžen, je bila že ničkolikokrat ovržena. Navidezno deluje le v družbenih sistemih, kjer je ženska v ekonomski odvisnosti od moškega sveta.. je le lastnina. Če se poizkusi ločiti jo zažgejo ali polijejo s kislino.
In potem se najde tip z hudo pomanjkljivim poznavanjem zgodovine in razmerij na svetu.. ki ga pri nas potem še čislajo kot veleum.. očitno v vakumu, ki ga je pustil dr. Janez Rugelj.. (dr. Andrej Perko je preveč mil).. ki na to cerkveno vižo prodaja svoje “Formule ljubezni”.

Ja.. iz te perspektive, bo uvodna tema res videna kot čisti propad civilizacije.. ampak vprašajmo se katere?
Patriarhalne.

Tiste, kjer je potrebno poročiti devico (čim manj vedno, kot pod-izobraženo dekle – šole itak niso za dekleta!).. in če ti še to ne uspe, jih boš dobil 70 v nebesih.

Imamo torej dvoje izbir.. stare dogme.. ali pozitiven aspekt dogajanja, ki ga prikazuje antropologinja Helen Fisher.

Ne vem.. meni je bolj všeč misel, da smo se ljudje vseeno nekaj uspeli naučiti, tam kjer se smemo in se lahko. Srednji vek je še vedno v veljavi po večini sveta.