Ja jazz imamm tudii mansi problem.. stara sem 17 in od tega je minilo ze kr neki casa.. ubistvu je blo ko sm bla stara 13let in vem da je blo malo pred poletnimi pocitnicami uglaunm sola je bla se.. no in sm se orek neta zacela pogovarjat z enim fantom kateri je biu starejsi od mene 2 leri tosepravi 15 no uglaunmm vem da sm bla zlo ne odgovorna za svoja leta vemm. No ko sva se zacela pogovarnat splohk nism vedla kako zgleda ne nicc in hodila sva klice pisala svasii ksne par dni pol pa si je zamislu da bi prsla k njemu. Jaz sem z ljubkjane on pa je hotu da pridem k njemu v koceuje in ress. Satrsm sm se zlagala da bom pri prijateljici jaz pa sem sla na skrivaj na avtobus do tja tm sva bla v eni hiski in ze sam k sm stopila notr me je blo strah skos sm bla taka pouhne energije in vrjela sm vase da delam use uredu ampk pol sm se zavedala da sm z neznanim cloulvekom nekje dalec od doma da nnihce neve da sm tm ress sm se pocutila grozno hotla sm domou ampak je bus biu sele cez urco in pol.
Potem se je zacelo prsou je domene normalno svase pozdraula poll je pa reku ce bi lahko blo dons kej vec kt samo da se pogovarjava in kr sm bla se mejhna blo mije nerodn in zlo sm hotla postat ena izmed priljubljenih najstnic kajti vedno so me metali iz druzbe in nisem bila zazeljena. Rekla sem nevem potem je reku da skoci do trgovine naj ga pocakam
Usedla sm se na klopco on pa je cez nekej min prisel z kondomi in sicer ze k je ustopu v hisko je mel hlace spusceene in kondom nanesen. Rekj jr da bom vidla kok mi bo pasal in da si kej tazga do zdej lahko samo sanjala nism rekla nc stala sm ori miru.. pol je reku nej dam hlace dol in grwm na vse stiri.. rahlo sm se ga bala ne bu ne mu nism rekla sam nrdila tko kt je reku. Priznam prvih par sekund je bolelo zacela sm jokat ampak on se kr ni ustavu takrt sm se zavedala kok sm padla dalec in nism znala rect nne.. to se je dogajal nekje 3min pol sm pa rekla da nemorm vec obnasou se je takrt zlo prijazno. K sm orsla domou pa je napisu da me noce vec u ziulenju vidt, in da sm bla zlo slaba, in da bi rabu zmano jebat se sto let da bi mu orslo
Od takrt naprej se je moje ziulenje sesulo nism nobenmu povedala razn dvema prjatlcama in usak dan zjutrej k se zbudim je to moja orva misu pa vesno ko grem spat moja zadjje.. iin to me se danes preganja in nevem kaj nej nrdi
Od 14ga leta naprej so se mi pojavili mocni panicni napadi jaz sumim da bi bilo to zaradi tega vendar nevem. Redno obiskujem psihijatra kaksne dva meseca ampak je oreprican da sem v stresu zaradi sole jaz pa sem prepricana da je to od tega vendr mu nocm nic omeniti kajti nocem da zvedo moji starsi
1. Ali je slo to za posilstvo
2. Kako naj se umirimm
3. Ali psihologi govorijo to starsem
Hvala za razumevanje in poslusanje
Lp

To ni nobeno posilstvo. Ves čas si mu dajala mešane signale, celo bolj pozitivne kot negativne. V bistvu si dajala vtis, kot da si ga želiš, le da si tega ne upač ubesediti (smeh, povabilo, da prespi, šale itn). Lahko da si se počutila, kot da te je posilil, vendar to še daleč od posilstva. Celo predala si se mu. Come on.

MikiMiška,

pozdravljena.

1. Ne vem ali je posilstvo ali ne, mislim da je, glavno je to da tebi to + to kar je potem še ti napisal, povzroča velike težave.

2. Umirila se boš verjetno ko boš to predelala, najbolje da začneš kar s psihoterapevtom.

3. Psiholog nič ne povem staršem, ker ne sme. Lahko ga pa to direktno vprašaš najprej, potem pa mu poveš kaj se je zgodilo. Imaš psihologa al psihologinjo? Mogoče bi ti blo lažje, če bi bla ženska?

MikiMiska, čist tako me zanima, kaj si sama pričakovala, da se bo dogajalo tam v koči na samem z enim fantom, kateremu si bila všeč?
Meni je zanimivo, da se punca, ki se niti ne zna postaviti zase in za svoj osebni prostor, svoje osebne želje, odpravi na lokacijo, kjer je povsem sama z nekim tujcem, kateremu si več kot očitno všeč. Ta situacija je nevarna, tudi če bi se znala postaviti zase, saj fanta sploh nisi poznala, lahko bi dejansko tudi zvezal in posilil, če bi se upirala.
Od kod ti pogum za takšne odločitve?
Vsekakor poišči psihoterapevta, kateremu boš lahko vse zaupala, ne pričakuj pa, da bo bolečina ob izkušnji čudežno izginila. Izkušnje ne boš pozabila, vseeno pa se lahko iz nje veliko naučiš za v naprej.

MikiMiška,

to, kar si doživela, vsekakor ni bil sporazumen niti “normalen” seks.
Sporazumen ni bil, ker ti v seks nisi izrecno privolila, če je bilo tako, kot si napisala. Sledila si navodilom/ukazom. Pri tistih letih tudi nisi bila primerno zrela za tako odločitev.
“Normalen” ni bil, ker normalen seks gre nekako tako, da se malo pockrljata, poljubljata, tudi “po francosko”, se božata, otipavata, v nekem zmernem tempu slečeta (lahko drug drugega), si dopustita začutiti se gola, torej spet božanje, otipavanje (pa čeprav le pol minute), potem je tu še predigra (čeprav je že vse našteto predigra), torej ljubkovanje drugih delov telesa, ne le spolovil, in potem – seveda ob prisotnosti želje po spolni združitvi, tj. penetraciji – dejanski spolni odnos. Če je dekle še devica, je treba vse skupaj še kanček upočasniti.
Niti zrela in v spolnosti izkušena ženska ne bo na seks pripravljena ob takem uvodu, kot si ga opisala. Tudi tako žensko bo taka penetracija bolela, ker je pač zadeva tudi biološko pogojena in se mora nožnica za ugoden občutek (nepekoč, “gladek”) navlažiti – tega pa spet ni mogoče doseči kar tako, še najmanj pa v okoliščinah negotovosti, strahu in sramu.

Je torej kar nekaj čisto fizičnih “tehnik”, kako k temu pristopiti. Pri puncah in ženskah pa je zelo pomemben tudi čustveni dejavnik. Minimum za sproščeno spolnost je, da se ob ljubimcu počutiš varno. (Ta minimum pri tebi ni bil izpolnjen, kar pomeni, da je bil dogodek zate že s tega vidika travmatičen.) Ne le varno v smislu, da te ne bo posilil, ubil, poškodoval …, ampak tudi v smislu, da mu lahko zaupaš, da sta vsaj prijatelja (idealno bi bilo, da bi bila par in seveda starejša, ampak minimum je, da se vsaj nekaj časa že poznata, pa ne le iz spletnih klepetalnic ali zabav), da veš nekaj o njem, da se lahko vsaj malo zaneseš nanj (da te ne bo silil, da te bo razumel, da o tem ne bo govoril okoli …). Iz tvojega opisa je razbrati, da prav nič od vsega tega ni bilo uresničeno, temveč vse ravno nasprotno.

Glede na vse to je šlo za neke vrste posilstvo, pa čeprav (kot bi utegnil morda reči kakšen pravnik) samo z vidika, da si samo sebe prisilila v to, da si se v dani situaciji podredila in ubogala.

Razumem tvoje razloge. Slaba samopodoba, odrinjenost iz družbe vrstnikov, nepriljubljenost … – tega je veliko in prinaša hude posledice. V vsem tem, vključno s travmatičnim dogodkom, ki si ga doživela s tem fantom, je vendarle majčkeno kaj dobrega. Prvič: dragocena izkušnja! Da česa takega nikoli več ne narediš, ker te lahko stane še več, kot že plačuješ (panični napadi idr. posledice). Drugič: da je bila ta pot popolnoma napačen način, kako bi postala bolj priljubljena. To nikoli ne deluje. Zdravih, ljubečih čustev od drugih na ta način ni mogoče dobiti! To pa je edino, kar vsi potrebujemo: da smo sprejeti in ljubljeni taki, kot smo! To je spet zelo dragocena lekcija, in če jo boš upoštevala, ti bo zelo olajšala nadaljnje življenje.
Tretja stvar: vse skupaj je privedlo do tega, da imaš strokovno pomoč. To je ključno! Osebno menim, da so panični napadi posledica tega, kar si doživela s tem fantom, obenem pa so bili temelji za panične napade v tebi že pred tem (morda zametki depresije, morda “samo” slaba samopodoba, nizek občutek lastne vrednosti, občutek odtujenosti od drugih, nesprejetosti … – ker če tega ne bi bilo že v tebi, bi bilo precej manj možnosti, da bi se ti tole sploh zgodilo).

Vsekakor o tem povej svojemu psihiatru – če je moški, si morda raje poiščeš žensko, kot ti je svetoval že nekdo pred mano. Pomembno je, da boš zmogla o tem spregovoriti in predelati to strašljivo izkušnjo v varnem okolju (psihoterapevtskem) z varno osebo (psihiatrom, psihologom, psihoterapevtom). Sposoben strokovnjak ti bo pomagal odkriti tudi vzroke, zakaj si se v tako nevarno pustolovščino sploh spustila, in tako bosta zdravila tvoje težave in tvojo bolečino pri samem izviru, kar je tudi edino smiselno.

Vedi, da nisi sama, da nisi edina, ki se ji je kaj takega zgodilo, da se na žalost dogaja (pre)pogosto in da imajo zato strokovnjaki veliiiiiko znanja in izkušenj, kako pomagati. Nobenega razloga ni, da bi te bilo pred strokovnjakom sram. Kar si naredila, si naredila v letih, ko še nihče ni zrel, ko nas vse zmedejo hormoni, in ko dodamo še druge stvari (že našteto – nepriljubljenost med vrstniki itd.), smo samo še bolj zmedeni, še manj najdemo pravo pot, in vsi – ali vsaj ogromna večina – delamo takrat hude neumnosti, take, da nas je še pri 50 letih sram, ko se jih spomnimo. Razen če smo se vmes o tem s kom primernim pogovorili in odkrili, da nismo obsojanja vredni in da so napake del življenja, saj bi se brez njih ne naučili ničesar.

Tako travmatično doživetje nositi v sebi – to samo poglablja travmo, bolečino, pozabiti ne moremo (celo tisti ljudje, ki uspejo to tako potlačiti, da začasno “pozabijo”, se pri 30+ letih znajdejo pri psihiatru s kupom težav in potem potrebujejo še več LET, da se spomnijo, KAJ je tisto, kar jih je – skrito v psihi – privedlo do npr. alkoholizma, promiskuitetnosti, hazardiranja, obsedenosti z “zdravim življenjskim slogom”, drog, poskusov samomora itd.), tebi se ves čas plete po mislih, in ker tega nisi ustrezno predelala, te telo na nujnost tega opozarja s paničnimi napadi. Ko je duša tako ranjena, da se to začne kazati na telesu (poleg paničnih napadov je še precej psihosomatskih bolečin in težav, malo poguglaj, npr. prebavne motnje, dušenje kakor astmatični napad, glavoboli …), je resnično SKRAJNI čas, da to bolečo izkušnjo daš iz sebe, torej nekomu varnemu o tem poveš! V nasprotnem primeru se bodo namreč tudi telesni simptomi samo še kopičili.

In zapomni si: če bo še kdaj kdo od tebe pričakoval kaj takega, kar si opisala kot vajin “seks”, mu glasno in jasno povej, da to ni seks, ampak njegovo samozadovoljevanje, za kar pa tebe ne potrebuje. Povej, da NOČEŠ, reci NE in odidi. In seveda poskrbi že prej, da boš lahko brez težav res odšla.

Držim pesti zate, da to uspešno predelaš!

MikiMiska pozdravljeni.

Imam hčerko, ki bo čez 3 leta stara toliko kot ste bili stari vi, ko ste doživeli opisano travmatično izkušnjo, zato na vaš prispevek gledam tudi skozi oči očeta in ne samo terapevta. Fant o katerem pišete potrebuje zelo resen pogovor o tem kako se NE dela z dekleti, prav tako resen nadzor v smislu dostopa do pornografije in celo resne sankcije. Strinjam se z vsem, kar je zelo dobro napisala že Ilonina.

Če ste v vašem zapisu podali vse relevantne informacije, potem v pravnem smislu fant o katerem pišete ni izvršil posilstva (razen če je bil v resnici polnoleten, ali vsaj starejši – in se je samo izdajal za 15 letnika), to pa ne pomeni, da spolni akt in vse kar se je dogajalo prej in potem ni bilo travmatično za vas. Menim, da je bilo zelo travmatično. Podobna situacija se lahko zgodi tudi povsem odraslim ženskam, ki so vzgojene v prepričanju, da se morajo predati svojim moškim, čeprav v resnici tega ne želijo. Užitek v pravem pomenu v takšnih okoliščinah (čeprav tehnično ne gre za posilstvo) je seveda nemogoč.

Povsem možno je, da so sedanji panični napadi posledica teh travmatičnih dogodkov.

Zelo dobro je, da obiskujete terapevta. O zaupnosti se lahko pogovorite z njim. Vprašajte ga ali je dolžan povedati karkoli vašim staršem. Jaz tega ne bi naredil, in prepričan sem, da tudi on ne bo. Ob tem se mi zastavlja vprašanje kakšen je vaš odnos s starši? Zakaj se z njimi ne želite pogovoriti o tem? Upam, da bo moja hčerka ne bo nikoli doživela tega kar ste doživeli vi, ampak če bo, upam, da se bo o tem pogovorila z mano. Zagotovo bi ob tem doživel celoten spekter čustev, ampak ne glede na vse, bi ji bil v 100% oporo.

Obstaja veliko tehnik s katerimi si lahko pomagate. Pri paničnem napadu se skušajte naučiti prepoznati znake predenj pride do njega. Osredotočite se na dihanje in predvsem na dolg in skoraj popoln izdih (to je pomembno, sicer se lahko situacija še poslabša). Ko boste uspeli kontrolirati dihanje boste kontrolirali tudi panične napade. S sabo lahko imate tudi papirnato vrečko (nujno papirnato) v katero dihate, da z njo uravnate nivoje kisika in ogljikovega dioksida, predenj se panični napad zares začne. Včasih pomaga, če si rečete: “Vse bo v redu ali v redu bom”. Skušajte vse to trenirati, da bo vse postalo avtomatično, ko se bo panični napad dejansko začel dogajati. Naučite se lahko tudi EFT tehnike. Jaz učim svoje kliente PEAT, ki je podoba tehnika in v osnovni različici bolj enostavna. Pomagajo sprehodi, pomaga narava, pomaga meditacija, pomaga pogovor in toplina so-človeka. Ostajajo še nekatere druge bolj telesne tehnike, ki pa bi jih moral pokazati in jih težko opišem.

Želim vam, da začnete počasi spoznavati, da so lahko odnosi (tudi seksualni) z moškimi prijetni, zabavni in užitka polni. Razumljivo je, da tega še ne zmorete, toda verjamem, da bo prišel tudi ta trenutek. Prav tako si želim, da bi jasno ponotranjili zavedanje, da se vam ni potrebno ukloniti tihim pričakovanjem družbe glede seksualnosti, da bi bili sprejeti. Menim, da ste pokazali veliko mero poguma, da ste kljub vsem tem pritiskom v določenem trenutku rekli NE, nočem nadaljevati. Dobro, da ste to rekli. Fant, o katerem pišete, ne ve prav veliko seksualnosti niti o odnosih, zato njegovih besed ne gre jemati resno. Prej te besede kažejo na njegovo ignoranco, arogantnost in nevednost.

Vse dobro.

Mislim, da tvoji obiski pri psihologu/psihiatru nimajo smisla. Nekdo, ki mu ne zaupaš, ti ne more pomagat. Zaupaj, ali poišči nekoga, ki mu boš lahko.