Najdi forum

Pozdravljeni,
ali je možno, da nekaj napišem in objavite samo odgovor?

Pozdravljeni.

Če prav razumem, želite odgovor od mene, drugih komentarjev pa ne želite.

Lahko bi po svojem odgovoru sicer zaklenil temo in s tem preprečil druge komentarje. Ampak ne moram vam obljubiti, da bom odgovoril takoj, lahko da me bodo drugi prehiteli. Ta forum je odprt.

Zakaj želite to? Pogosto so odgovori drugih celo bolj dovršeni kot moji ali vsaj ponujajo druge tudi možne perspektive.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

V bistvu ne želim, da bi me morda kdo kdaj prepoznal (na internetu bi ostalo forever). To je razlog.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,
ne morem, ne znam govoriti, se pogovarjati. Nimam nič za povedati, nič kaj dosti ne delam, nimam prijateljev oz. kolegov.
Rada bi se pogovarjala, ampak se ne morem, ker ko pride del, ko bi morala jaz kaj reči, nimam nič za povedati.
Imam tudi tih glas od nekdaj, posebno v javnih prostorih, pa tudi prostorih in zunanjih krajih na splošno. Včasih imam lahko tudi glasnejši glas, ampak to je izjemoma, moj naravni glas je tih, momljajoč, običajno moram ponoviti tudi tisto, kar rečem (v službi). V službi so v glavnem zelo prijazni, mislim, da se nekaterim smilim oz. so do mene konstruktivni, kot si konstruktiven do lost case-a.
Rešitev bi bila: kaj početi – hobiji. Vem, da ni treba, da imam že nek končen uspeh, da lahko o tem govorim, lahko bi povedala že samo, da sem se nečesa lotila, ampak potem res lahko povem samo, da sem se lotila, in to je vse. Tudi vseh stvari se lotevam sama, ker nimam nikogar drugega, in v glavnem nimam se o čem pogovarjati.
V resnici imam nekaj prijateljev, recimo 3, ampak so daleč in se ne vidimo pogosto. In še kakšne 3, ki pa spet preprosto prostorsko nismo več skupaj. So prijatelji 100%, neskončno sem vesela, da so, vejo, da sem malo čudna, ampak preprosto nočem in ne bom sedaj napisala npr. ‘ej umrla bom’, čeprav se tako počutim. Ker racionalno sem že razčistila nekatere stvari, ne bom sem recimo ubila, ampak emocionalno mi je preprosto tako hudo.
Tako hudo mi je vsak dan že samo prebroditi službo, čeprav je služba in so sodelavci v redu, celo krasni, samo jaz nisem.
Hkrati pa slišim vsako drobno stvar, ki ni prijazna (čeprav je to normalno, šimfanje pač). Ne morem, da me ne bi prizadelo. Ne morem, da ne bi opazila, kako me ljudje gledajo. Pač … bedno se počutim. Na obrazu drugih vidim, da gledajo mene, da se trudijo me razumeti, da so razočarani, da me sprejemajo, ampak v moji čudnosti, ne kot nekoga, ki bi ga jemali resno, v bistvu dobrohotno ignorirajo. Če se kdo trudi, mi je pa skoraj še težje. Res res si želim pogovarjati, ampak se ne morem, ker nimam družbe. Kamorkoli grem, vedno sem v bistvu sama, v vseh plasteh življenja. Tudi ko grem na obisk “domov”, smo tiho in so še užaljeni, jaz pa pač ne morem govoriti. Hkrati pa moj karakter, ko se recimo sprostim, enkrat na pol leta, ni tako “prijazen”, bi imela rajši bolj zafrkantske pogovore, kar je pa v tej situaciji (nisem nič kaj dosti blefirala) že skoraj nemogoče. Zadnjič sem si rekla, pa saj sem vendar sposobna še sklepati nova prijateljstva (kar naenkrat me je zadelo, na to sploh nisem pomislila, ker moji prijatelji so iz šol, ko imaš dolgo časa na voljo) Ampak v bistvu nisem. Odkar sem odrasla, še nisem sklenila nobenega prijateljstva. Oziroma 1 sem odlagala, ker me je bilo sram se dobiti, ker moje življenje in jaz takrat nisem bila dovolj v redu. Pa še 2-3 z ljudmi, ki sem jim bila všeč, oni pa meni tudi, ampak ne tako zelo, in sem se družila samo zato, da bi se z nekom družila, oni so se pa hoteli. Tako zelo sem se morda bala zavrnitve. Ker pri teh odnosih sem na koncu jaz odločala, če in kako se bomo družili, obratnega ali enakovrednega odnosa pa nisem upala ali sanjala imeti. Ko si odrasel, se pričakuje, da imaš nekaj (nek lajf), jaz pa tega nimam.
Še ena stvar – na nek način v mojem vsakdanu so določene entitete, ampak pomen bi imele samo za koga, ki ima tudi takšne in drugačne težave (da bi govorila o njih, ampak v normalnem pogovoru bi bilo bizarno). Jaz se pa silim v okolice ljudi, ki tega ne poznajo oz. znajo iti mimo/preko/z. Vem pa tudi (zanesljivo), da če mi ne bi bilo treba iti v službo, bi bila (še bolj) rastlina. AD sem jemala nekaj mesecev, več kot leto nazaj. Ne bi več. Po pravici povedano, mislim, da je težava, glavna težava tole, kar sem napisala. Včasih se mi zdi, da hipohondrsko premlevam, kaj vse me onemogoča, čeprav je glavna težava že ves čas ta. Maslowa piramida-una zadeva pač…-žal se že za fiziloške potrebe moram truditi, ampak se (je bolje, kot je bilo, nikoli ne bo tako slabo, kot je bilo). Ampak to ni dovolj …
Danes sem nekoga objela, ker sem imela priliko, nisem se mogla zadržati, da ga ne bi pretirano. Izkoristila sem. Sploh mi ni žal, bo že preživel.

Danes zjutraj sem milila, nekaj dodati, ampak …. na kratko: včasih dvomim o stvareh, ljudeh. Pomislim tudi, da se lahko zgodijo slabe stvari, za katere je sicer zelo malo verjetnosti, razmišljam o njih. Ampak to je v glavnem samo znotraj, na zunaj ta čas ostanem collected (kao).

Pozdravljeni.

Hvala za vaš zapis. Na portalu brišem vse prispevke, kjer bi lahko prišlo do nehotene identifikacije neke osebe. Tudi v tej temi bom to naredil, če bo potrebno. Lahko ste brez skrbi.

Vaš stil povezovanja z drugimi ljudmi je izrazito negotov. Želite se povezovati, očitno imate tudi veliko priložnosti, pa vendar vam nek notranji obrambni mehanizem to vedno znova prepreči. Posledično ostajate osamljeni. Posledično tudi ne morete okrepiti svojega glasu, ki je pomemben faktor, ko govorimo o samozavesti, asertivnosti in povezovanju.

Niste edini s tem vzorcem povezovanja. Veliko vas je. Ta trenutek delam s klientom, s katerim imata veliko skupnih lastnosti.

Žal ne morem napisati, da poznam rešitev, ki vam bi omogočala, da bi lahko v kratkem času postali zelo družabni in komunikativni. Predlagam vam lahko samo to, da skušajte najti psihoterapevta/ko za katerega začutite, da bi mu sčasoma lahko zaupali. Popolnoma normalno je, da mu/ji ne boste mogli zaupati takoj na začetku, morda boste celo čutili določen odpor – to je vse v redu. Pomembno je, da se o tem odporu in vseh impulzih z njim pogovarjate oz. jih izražate, tudi če to pomeni, da bi se lahko terapevt/ka počutil nelagodno. Pomembno je, da z njim govorite o entitetah, ki jih omenjate. Morda skrivajo ključ do vaše samozavesti.

Vse dobro vam želim.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Z “entiteta” sem mislila “nekaj”.
Nisem se čisto pravilno izrazila, ko sem rekla, da se mi čisto nič ne dogaja, o čemer bi lahko kaj povedala (“danes sem skuhala sem paprike, včeraj kumare”). Ampak bi lahko povedala kaj kvečjemu o stvareh (enitetah), ki v normalnem svetu, družbi nimajo pomena (“počutila sem se za umreti, včeraj še bolj za umreti, vendar s trenutki veselosti”).

Svoj glas sem razumela v osnovi kot fizično, prirojeno lastnost.

Rada bi se pogovarjala v “normalnem” svetu. Nočem verjeti, da se lahko pogovarjam samo s terapevtom (ki ga plačam). Mogoče pa že nekaj časa verjamem, ne vem.

Pogovarjate se lahko s komerkoli želite. Napisali ste, da je okrog vas veliko ljudi, ki kažejo interes za stik z vami.

Istočasno ste napisali, da imate pri tem določene težave. V vašem zapisu in načinu pisanja sem prepoznal omejujoč vzorec za katerega menim, da bi ga lahko v celoti ali vsaj deloma spremenili s pomočjo terapevta/ke. Nekatere stvari lahko spremenimo sami, in druge težko. Sebe žal ne vidimo za hrbet brez ogledala. Z večjo samozavestjo in asertivnostjo se bo spremenil tudi glas, hoja, položaj telesa … vedno se.

Dober terapevt ni samo nekdo, ki ga plačate za čas, da se pogovarja z vami. Dober terapevt v največji meri drži “prostor” v katerem se lahko zgodi transformacija.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Ob tvojem zapisu sem se spomnila bivše sošolke, ki je tudi momljala, vedno je imela izrazito sključeno držo, da je povešala glavo in govorila v tla. Posledično jo je bilo težko slišati in razumeti. Za nameček pa še totalen hipohonder. Prav nekoliko ironično se mi zdi, da ima otroka, za katerega drugi pravijo, da je “revše od otroka” – prav vidi se mu, kako je medel, šibek, skoraj prosojno bel je, suhcen, brez energije.

Po drugi strani sem pa imela sodelavca, ki praktično ni govoril. Pač ni govoril. Je bil čisto družaben, ni se zapiral vase, samo govoril ni rad, če že, pa samo ena na ena in s tistimi, ki so mu bili res pri srcu. Mi smo ga sprejemali takšnega, kot je bil, in po mojem se je čisto okej počutil. Torej, imaš vso pravico biti bolj tiha, če ti je do tega. Niso vsi ljudje klepetavi.

Če bi pa rada vseeno bila opažena in slišana, pa mislim, da se da že samo z vajami za držo, hojo, držo glave doseči veliko. Tvoj glas bo avtomatično glasnejši, ko boš imela bolj vzravnano držo, ker se sprostijo dihalne poti – saj tudi pevci večinoma pojejo stoje, da lahko do konca razširijo pljuča in prepono. In tako kot pevci vadijo svoj glas (ne samo tehnike petja!), tudi navadni ljudje to lahko vadimo: glasnost, intonacijo, ritem govorjenja. Si lahko privoščiš logopeda?

Ostalo se mi pa zdi, da je bolj za druge strokovnjake. Meni se zdi, da si čisto v redu, le v družbi pač nisi duša zabave.

Mogoče si bom pa res privoščila logopeda/nekaj v tem smislu.
Trenutno sem v blodnjaku.
Grem v smeri izboljševanja fizičnih stvari/okoliščin/zdravja.
Sredstva so omejena, mi jih pa ni škoda zapravljati za te namene (čeprav vem, da marsikdo nič od tega ne rabi (ali pa ima kolege) in da morda, če bi znala, zmogla, imela res dober dan, mesec, …. bi si lahko tudi sama pomagala … no, težko).

Za psihično bi morala sodelovati, se prepustiti, verjeti … kar dvomim. Iskreno menim, da bi se lahko pretvarjala in pretentala kakšnega psihologa, če bi imela interes. Niti se ne bi ful lagala, samo drugače bi opisala. Kot da je vse v redu. To je povsem možno. To kdaj naredim, in spet samo v sebi vem, kako je. Zdi se mi, da sem lahko preračunljiva, ne vem zagotovo, mogoče sem domišljava. Hkrati tudi ne vem, ali se sploh hočem prepustiti. Nekako si želim močnih, močnejših oseb, kjer ne bi mogla blefirati. Hkrati se mi zdi, da je naključje tako, da imam več težav (ki same po sebi niso tako velike), ampak se prepletajo in je kar komplicirano vse skupaj. “Vse skupaj” ali “to” je mišljeno moje življenje, čeprav ga rajši imenujem “to”. Spomnim se, včasih sem si govorila, da res nočem še koga zdaj zvleči “v to”.

(morala bi tudi zadeti terno s terapevtom …) (je pa v bistvu enaka verjetnost, da zadenem terno spontano z neterapevtom, v vsakdanjem življenju ….)

Zdi se mi, da če bi se spustila v neko terapijo (od znotraj na ven), bi me to posrkalo, preveč je …., mogoče če bi se malo spremenila (od zunaj na noter), bi potem starejše težave bile pač malo manj pomembne. Lp.

Aja je pa tu še sram. Ki mi preprečuje, da bi govorila. Ko bom jaz v sedanjosti boljša, bo tudi sram za nazaj manj pomemben.

(ni prvič, da sem se umaknila (kar je bila napaka), češ da bom (psihično) družabna, ko se (fizično) spremenim (sama!), je pa prvič, da iščem pomoč pri drugih ljudeh!, ki se na nekaj spoznajo (preprost primer: telesna aktivnost))

Kaj sem hotela od te teme, ne vem. Pač nekih rezultatov še ni, zato sem jamrala.
V službi me nimajo za samostojno, čeprav bi znala. Hkrati razumem, zakaj me nimajo.
Ampak ne razumem, zakaj sem taka.

New Report

Close