Najdi forum

Pozdravljeni!
Preden začnem pisati en dolg spis…bi rada najprej povedala da sem se s starši že pogovorila. Ampak se mi zdi, da rabim še nasvet strokovnjaka. Šola je zame lepo povedano pekel. Že od 3.razreda OŠ. Imam te 2 punci v mojem razredu, poimenovala ju bom O in J. In od vedno so nas učiteljice hotele skupaj spraviti na prisilo v prijateljstvo. In bile smo prijateljice oz. jaz in O, z J se nikoli nisem dobro razumela. No, do 4.razreda sem bila prijateljica z O in tudi malo z J. Ampak na začetku 5.razreda smo se vse skregala in od takrat me ima J na piki, takrat me O še ni imela. In učiteljica 5.r. naju je spravila z J skupaj in potem sem v 6.razredu se spet pobotala z O in smo bile vse prijateljice do začetka junija 7.razreda. Potem sem se jaz spremenila ko sem se z njima družila, npr. zelo sem preklinjala itd. Ko sem en dan šla samo stran od njiju ker sem imela slab dan, so se skregale z mano in od takrat sta se mi posmehovali, govorili o meni, na busu torbe na proste sedeže dajale, da ne bi bila zraven njiju, se me na hodniku izogibale kot da sem kužna, torbe mi z nogami brcale stran od mize, če so za mano sedele so mizo za pol metra nazaj potegnile. To se je dogajalo od septembra do februarja (bila 8.r.). Prišlo je do točke, da je bilo moje psihično zdravje ogroženo. V glavnem kaj mislim s tem:
Ko sem se zjutraj zbudila me je takoj trebuh oz. želodec bolel, ali pa glava, pod popkom, ledveni del (imam ledvične kamne – v tem trenutku ne) itd. To se je dogajalo ker sem bila živčna zaradi prostega sedeža na avtobusu (kam se bom usedla, ali bo prosto mesto itd.),
Zvečer sem težko dihala, čutila sem mravljince po prsnem košu, rokah, nogah, po celem telesu…
Sama sem že hotela iti na terapijo. Ampak potem so se moji starši vmešali in se je situacija umirila. Nehale so, ampak vseeno še govorijo o meni, ampak kaj moreš. V glavnem, zdaj so spet začele z mizami in brcanje torb. Ampak problem je to, da jaz nimam ABSOLUTNO NIČ samozavesti – uničile so mi jo, vedno me briga kaj si bodo drugi mislili če to oblečem, pa če to naredim itd. Družim se samo še z 1 prijateljico iz otroštva, ki je EDINA ki ji lahko zaupam. Niti moje najljubše majice ne upam obleči, če pa jo, pa si dam jopo gor. Ker se pri tej majici vidi malo kože pri trebuhu(vozel ima) ampak se ne vidi veliko. Nikoli se nisem postavila zase, vedno sem se jokala, učiteljica se je vedno za njiju postavila, že od 3.r. se vedno najprej na njuno stran postavijo. Nič kar naredim nisem prepričana, dvomim vase, ne zaupam si, ne verjamem si (če na primer rečem sama sebi pri spraševanju : “Ti to zmoreš” enostavno sama sebi ne verjamem). Jaz sem pripravljena iti na terapijo pa to, ampak to je drago in nočem da bi moja starša za to plačevala. Moja samozavest je začela od 7.r. naprej – od 100% padla do zdaj na 0% in še vedno je nimam, ne bi me smelo brigati kaj si mislijo o meni, ampak me in ne vem kaj naj naredim da me ne bo brigalo. Problem je, da sem vedno bežala pred temi problemi in se nisem nikoli soočila, nisem postavila zase. Nisem srečna, nisem pa tudi depresivna. Nikoli nisem imela samomorilskih misli, nikoli, ker vem da sem bolj vredna kot oni dve in se imam rada čeprav bi marsikaj spremenila na sebi. Zato se opravičujem da je to tako dolga objava, ampak sem vse napisala, da bi mi lahko dali kakšen nasvet glede moje samozavesti, kako naj se ne brigam za druge, kako naj bom srečna, ali naj grem vseeno kam na terapijo…..itd.
Hvala za vse.
Lepo Vas pozdravljam.

Pozdravljeni.

Kar sem napisal v tem prispevku https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11136498&p=12540462#p12540462 velja tudi za vas.

Vem kako je, če s strani sošolcev nisi sprejet in si pretežno zasmehovan. Toda imate izbiro. Lahko enostavno na naredite nič in čakate, da se bo okolje spremenilo samo od sebe, lahko pa skušate korak za korakom delati na svoji samozavesti. Samozavest se ne pridobi, ampak se jo izgradi.

Začnite z aktivnostmi, ki so vam všeč. Začnite hoditi na sprehode, najdite si kakšen hobi, kjer se boste počutili dobro. Ali res potrebujete prijateljice sošolke, ki vam brcajo torbo? Vam jaz povem, jih NE. Ni jih treba ignorirati, vendar tudi ni treba siliti vanje. Naj delajo kar želijo, brez vas.

Tudi terapija je ena možnost. Brezplačna pomoč za mladostnike obstaja. Preverite v šoli kakšne brezplačne možnosti imate. Morda vam lahko tudi šolska psihologinja oz. socialna delavka pomaga.

Držim pesti za vas, bodite dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Nikoli nisem razumel “prijateljic”, pri katerih odnos vedno niha med “najboljše frendice” in “sovražnik št. 1”.

“..ker vem da sem bolj vredna kot oni dve…”
Če se tako tudi obnašaš, je samo vprašanje časa, kdaj te bodo imeli drugi poln kufer.
Glede na to, da se je vaš odnos (trajno?) spremenil po tem, ko si “imela slab dan”:
Si se kdaj vprašala, kako je ta tvoj slab dan izgledal skozi oči drugih ?

“Bi šla na terapijo, pa [vstavi poljuben izgovor]” :
Iščem instant rešitev. Naj nekdo drug poje čudežno tabletko namesto mene in prevzame krivdo za neuspeh.
Terapija ni edina čudežna opcija. Lahko tudi prebereš kakšno knjigo.
Vse rabi svoj čas. Spremembe ne pridejo čez noč.
Če bi rada, da se kaj spremeni, boš morala to naredit sama.

Ko boš lahko prenesla tudi kakšno pripombo sovrstnic, obleci tisto svojo majico. Za začetek mogoce zamo za v trgovino. Obleci jo zaradi sebe, ne zaradi drugih.
Seveda ne naredi tega sredi zime. Počakaj, da bo zadosti toplo.

Najdi si novo družbo. Prosi učiteljico, da te presede. Ne sili v bližino “bivših prijateljic”. Nehaj se obremenjevati z njunim obnašanjem in ne spuščaj se na njun nivo.

Brcanje torbe…
Upam, da ti njune stvari pustiš pri miru. Če se ti obnašaš podobno, ignoriraj spodnje vrstice.
Naslednjič torbo pusti tam, kjer je. Pojdi do učitelja(ice) in povej, kaj se dogaja. Povej, da želiš, da tisti(a), ki je torbo brcnil(a) pove zakaj to dela in jo postavi nazaj tja, kjer je bila.
Če učitelj ne bo imel posluha, pojdi do razrednika, psihologa, ravnatelja… Če ne uspeš sama, prosi za pomoč starše.

Nekateri namesto, da bi reševali svoje probleme, jih raje delajo drugim. To lahko velja tudi za tvoji dve “bivši prijateljici”.

New Report

Close