(Ne)uravnoteženost

Pozdravljeni,
pišem, da si olajšam dušo, dobim perspektivo nad svojimi težavami in morebiti kak uporaben nasvet.
Sem ženska srednjih let, ne več mlada, ne še stara. Poročena, zaposlena, z možem imava 2 otroka, psa, hišo in vsi smo zdravi in imamo se radi. Kar so vse objetivne okoliščine, ki me osrečujejo, bogatijo; zanje se sleherni dan zahvalim in ne bi jih menjala za nič na svetu. Amapak ….. težava je v vseh obveznostih, vsakdanjih opravkih, ki mi dobesedno pijejo energijo in jemljejo sleherno voljo do življenja. Delam v poklicu, ki me vsak dan spremlja domov in ki ga ne morem opraviti v 8 urah, ko sem na delovnem mestu, ampak 95 % svojih večernih ur namenim ukvarjanju z njim. S svojim poklicem, torej. Vsak dan, ko pridem iz službe, sledi več ali manj podoben potek vsakdanjih obveznosti in opravil: kuhanje, prevzem otrok, kosilo, popoldanske dejavnosti otrok in moža, nekaj prostega časa, nekaj učenja (in vmes moja nenehna napetost, kaj vse me še čaka zvečer, ko bosta otroka spala, mož pa bo imel čas zase) in je že večer in mene čaka podaljšek dopoldanskega dela…. Izmičena sem od vsega tega, od nenehne napetosti, od tega, da nikoli ni predaha….Skrbi me, kako bo poleti – čas dopusta bo tako hitro minil, da me je že vnaprej tega kar strah. Vem, da tudi na dopustu ne bom sproščena, saj me bo nenehno spremljala misel, kako hitro bo vsega konec ….Zadnje čase se resnično sprašujem, kako ljudje to zmorejo? Vse te akrobacije med vsemi obveznostmi in da ob tem še najdejo čas zase, za svoje hobije? ….Počutim se popolnoma nesposobno, nezantno, nepomembno, minorno, trivialno …..Najbolj me teži, da mi zmanjkuje moči/energije za otroka. Ko se jima posvetim, sem v mislih že pri tistem, kar me čaka in sem že napeta, kako mi bo vse uspelo ….Ob vsem tem trpi tudi odnos z možem, saj niti zanj nimam energije….Najraje “pobegnem” v spalnico, da spim, preden pride mož za menoj. Kar je grozno in krivično do obeh, saj ga imam rada, ga cenim, ne bi ga menjala za nič na svetu, vendar res ne (z)morem energije, da bi se mu (in najini dvojini) posvetila. Poleg tega me zadnje čase včasih lovi občutek osamljenosti, saj nimam več nobenega od staršev, pri varstvu otrok se pač z možem znajdeva, kakor se (občasno vskoči tašča, a ima svoje življenje, do katerega ima vso pravico in ni njena skrb, kdo bo čuval najine otroke), a včasih z žalostjo opazujem svoje kolegice, prijateljice in znanke, ki imajo na razpolago po obe babici in jih ne cenijo niti ne cenijo razkošja prostega časa, ki ga imajo. Sama ga nimam NIČ….Včasih imam vsega tako vrh glave, da pomislim, v čem je sploh smisel vsega ….. Izgorela sem in bojim se, da je ta izgorelost že na neki mikro-celični ravni in bom od tega čisto zares fizično zbolela. Razbija mi v prsih, nenapovedano se mi vrti, bolijo me mišice in sklepi in da je situacija še hujša, si trenutno ne morem privoščiti bolniške, saj imam obveznosti v službi, ki jih moram urediti…. Ne morem več in res ne vem, kaj je z mano narobe …
Zanima me, kako se drugim uspe “odklopiti”? Kako najti ravnovesje med vsemi obveznostmi? Kako se v tej hektiki vsakdana umiriti, začutiti sebe, svojo dušo in enostavno upočasniti misli, da ne begajo že v prihodnje obveznosti, v zavedanje o minljivosti časa ter v moreč občutek lastne nesposobnosti, nepomembnosti in majhnosti?
Hvala, da ste prebrali.
Lep pozdrav,
Ovenela

Po mojem je rešitev dokaj preprosta, vsaj na papirju. Daj na seznam vse obveznosti, magari po prioritetnem seznamu in nekaj zadnjih črtaj za nekaj časa. Gotovo boste preživeli. Za sebe in sprostitev si je pač treba vzeti čas, drugače je tako, kot praviš, vse skupaj en nesmisel, ves čas v napetosti in stresu. To ni dobro ne zate, ne za ljudi okrog tebe.

Pred leti je v letalski nesreči umrl poljski predsednik in še nekaj članov vlade, pa isto v letalu cela brazilska nogometna reprezentanca … pa Poljska še vedno obstaja in Brazilija ima še vedno reprezentanco. Tudi brez tebe bi v službi preživeli. To, kar počneš, je že kratkoročno izjemno škodljivo in bo prej ali slej usodno. Komot pustiš to službo, tudi če ne boš dobila druge, ker na tak način tako ali tako ne boš več dolgo delala. Ljudje so danes tudi po leto dni na bolniškem dopustu zaradi psihičnih težav.

Poišči forum izgorelost med zdravstvenimi posvetovalnici (v razdelku psihiatrična in terapevtska pomoč).

Ne bom ti ponavljala nasvetov od tam, preberi par tem. In za božjo voljo, povej možu, kaj se ti dogaja!

Spoštovani,

sprašujete kako najti ravnovesje med vsemi obveznostmi? Odgovor se skriva v tem, da ne iščete ravnovesja med obveznostmi, ampak med delom, počitkom, zabavo in prijetnimi odnosi z bližnjimi. Kar opisujete je klasična zgodba izgorelosti. Vsak teden prihajajo k meni klienti zgodbami zelo podobnimi vaši. Izvor problema in tudi rešitev se skriva v vaši (in še 40% ostalih delovno aktivnih) nezavedni logiki, ki stoji za tem, da ne strukturirate časa uravnoteženo, ampak se izčrpavate do onemoglosti. Ta ista logika stoji tudi za tem, da je iz vaše zornega kota videti, kot, da ni nobene druge možnosti. Pa tudi za vašo izjavo, da si ne morete privoščiti bolniške. To je tako, kot bi imel težak zlom stegnenice in bi rekla – joj nimam časa za bolniško. In bi se plazila z odlomljeno nogo naokrog. Glede na vaš opis znakov, je zaradi dolgoletnega izčrpavanja, podobno kot omenjena stegnenica, zlomljen vaš psihofizični sistem. Začaran krog pri vas je podoben, kot pri vseh klientih z izgorelostjo – svojo izgorelost si razlagate kot znak svoje nesposobnosti. To je velika zmota. Z vami ni nič narobe. Razen to, da se vem je zgodila kombinacija klasične slovenske vzgoje (nesposobna, nepomembna) in zahtevnih zunanjih dejavnikov (služba, družina, …). Prej, ko si boste težavo priznali, prej boste lahko začeli z rehabilitacijo in prej boste lahko zaživeli bolj uravnoteženo in s tem zadovoljno ter uspešno življenje. Dokler pa vztrajate v izpostavljanju ranjenega psihofizičnega sistema istim stresnim okoliščinam, težavo samo poglabljate.

Vabim vas, da si na forumu Izgorelost ( https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=585 ) preberete zgodbe vaših sotrpinov. Naleteli boste tudi na mojo. Tudi meni se je vrtelo. Predvsem pa boste našli strokovne odgovore o različnih vidikih izgorelosti.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pred leti je v letalski nesreči umrl poljski predsednik in še nekaj članov vlade, pa isto v letalu cela brazilska nogometna reprezentanca … pa Poljska še vedno obstaja in Brazilija ima še vedno reprezentanco. Tudi brez tebe bi v službi preživeli. To, kar počneš, je že kratkoročno izjemno škodljivo in bo prej ali slej usodno. Komot pustiš to službo, tudi če ne boš dobila druge, ker na tak način tako ali tako ne boš več dolgo delala. Ljudje so danes tudi po leto dni na bolniškem dopustu zaradi psihičnih težav.

Poišči forum izgorelost med zdravstvenimi posvetovalnici (v razdelku psihiatrična in terapevtska pomoč).

Ne bom ti ponavljala nasvetov od tam, preberi par tem. In za božjo voljo, povej možu, kaj se ti dogaja!

Ej punca sva približno istih let in v približno enaki situaciji samo da gledam z moške perspektive. Oba z ženo sva hudo zaposlena in pod stresom in pritiskom kako morava imeti vse pošlihtano.Vseeno bi ti naštel naštel par vprašanj:

Si kdaj razmislila o prioritetah ? Že iz pisanja je razbrat da ti je šiht daleč čez vse. Edini razlog za to pa je ker imaš vse ostalo lepo porihtano. Si sploh predstavljaš koliko ljudi bi takoj zamenjalo s tvojo situacijo in znalo cenit in postavit prioritete ko je treba ? Veš koliko ljudem nobena služba, hiša in status ne mojejo več pomagat? A se ti zdi da je tvojemu decu enostavno ko gleda kako počasi propadaš? A misliš da ti bo šef (ali šefica) reku hvala ko boš zaradi njega ob zdravje in najdražje ? Nobena služba ni vredna tega da zanemarjaš moža, otroke, sploh pa svoje zdravje. S pravim odnosom do moža boš bila vsekakor manj obremenjena, ker ti bo pomagal. Tudi otroci so sposobni marsikaj narediti sami. Sex ni nekaj obremenjujočega ampak ena izmed redkih stvari ki nam staršem z majhnimi otroci brez varstva, sploh še ostane. Po pravem sexu pa boš imela psihične baterije (ki so pri tebi očitno prazne) bolj polne. Dec bo predu ko mucek, otroci bodo vidl zadovolnejšo mamo. Brez ukrepanja boš izgubila svoje najbližje. Skratka takoj se pogovori z možem, nehaj delat zvečer in raje poseksaj moža, nehaj biti super mama in začni delati na sebi. Bog ne daj da bi se hvalil, ampak tok z ženo še poskrbiva drug za drugega da veva da bova vse skup prebrodla skoz to sranje in mislim da je to ta glavno. Da se človek ne počut tako prekleto samega. Še enkrat j…š službo, če ne gre drugače jo pusti, prodaj tisto prekleto bajto pejt z družino za tri mesece na pot okrog sveta…

Pozdravljeni vsi,

hvala za odgovore. Kot zapisano, človek potrebuje še drugo perspektivo. Drži vse, kar ste vsi tukaj zapisali in jasno mi je, da je vse stvar prioritet in da nobena služba ni vredna zdravja in odnosov. In tudi nobeno strmljenje k perfekcionizmu ne. V svoj “zagovor” lahko povem le (še) to, da sem bila zelo učinkovito “zdresirana”, da moram biti zmeraj in povsod “popolna” in ne povzročati preglavic in zavrniti pomoči, ko kdo prosi zanjo (četudi le namigne). Vedno me je gnalo, da moram dobiti potrdilo od ne-vem-koga-vse, da sem v redu, da bom to zares verjela. To so vzorci, ki jih šele zadnja leta počasi (počasi) spreminjam. In napredujem – sem namreč na bolniški in tudi povedala sem, da je razlog izgorelost. In odzvi? “Kako pa je to mogoče, ko pa ti vse zmoreš, vse ti gre od rok, vse obvladaš…” in bla bla….Skratka – sem doma in se trudim odklopiti službo in si vsaj malo napolniti baterije.

Lep pozdrav,
(ne več tako zelo) Ovenela

Pozdravljeni.

Opravičujem se, ker pozno odgovarjam. Veliko bistvenega so povedali že forumaši v predhodnih prispevkih. Dodal bi samo še en možen psihoanalitičen vidik, ki se zelo pogosto pojavlja pri osebah, ki izgorevajo. To je vidik “zavrnjenega srca in seksualnosti” s strani staršev.

Predlagam, da si preberete prispevke v sosednji temi https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11123602 , kjer sem napisal nekaj več o tej dilemi in kako je povezana z izgorelostjo.

Vsekakor je dobro, da ste sedaj doma, da se regenerirate in napolnite baterije.