ste se kdaj vprašali
Mislim resno!
Ste se kdaj vprašali/analizirali kako živeti, če si preneumen, pregrd in tudi ne prav zdrav v tem svetu, kjer nas vsi mediji brez izjeme manipulirajo z nadpovprečno inteligentnimi, izjemno lepimi in zdravimi primerki človeške vrste.
Vsa zlaganost slogana vsi enaki vsi drugačni pade, ko se tak pomanjkljiv človek poda na trg dela, in partnetstva – govorim o veliki večini človeštva. Ni komercialno zanimiv. Kaj lahko naredi? Gre v samostan ( vsaj včasih je bilo na našem zemljepisnem področju to smiselno), se preda karieri ( kaj, če ni za nič resnično sposoben) ali pa kar takoj naredi samomor, da si prihrani tisoč in eno ponižanje in stalno trpljenje v tej družbi.
No, kaj svetujete?
Svet, ki ga opisuješ, je delno ali pa precej zlagan, poleg tega pa to ni celoten svet, ampak le delček njega. V resnici je svet veliko bolj raznolik. Predlagam, da svet začneš opazovati s svojimi čutili in ne preko medijev, temveč zunaj skozi lastne izkušnje.
Pozdravljeni.
Do določene mere se strinjam z vami. Mediji v veliki meri kreirajo pogled na svet velikemu številu ljudi. Vendar ni vse tako črno. Od nas je odvisno ali bomo gledali črnino, sivino ali belino. Vprašanje je, kaj ste vi pripravljeni narediti za to, da spremenite svoj fokus pogleda na svet?
Iz vašega besedila se ‘čuti’ brezvoljnost. To je lahko posledica depresije, ki jo je treba zdraviti. Lahko pa je tudi posledica vaše značajske strukture, ki je nastala zaradi pretežno slabih izkušenj v otroštvu in zgodnje preteklosti. Tudi glede tega je mogoče narediti veliko.
Ste pripravljeni deliti kaj več glede sebe in slišati kakšen konkreten nasvet?
Strinjam se z vami. Življenjske izkušnje so bile res slabe. Ne bom se spuščala v podrobnosti, pa tudi nepomebno se mi zdi zame, ker sem že kot se reče “onkraj dobrega in zla” . Ostal je le zelo grenak nasmeh. Zadeva me zanima v širšem družbenem smislu. Kako naj bi se osveščalo mlade, ki sodijo v kategorijo omenjeno v naslovni temi. Kam in kako naj se obrnejo, da bo njihovo življenje vsaj znosno in kolikor toliko smiselno produktivno. Moje ni bilo ravno zato, ker sem se preveč obešala na slogan da si vsi zaslužimo srečo itd, etc neumnosti. Ko poslušam mlade v podobni situaciji menim, da si ravno tako lažejo kot sem si desetletja sama. Je to dobro ali slabo? Mnenja bodo deljen. Zase mislim , da bi bilo bolje, če bi imela več pravih informacij, brez nerealnega ter skozi in skozi zlaganega pozitivizma in se tako mogoče našla v delu, ki bi mi kolikor toliko ustrezalo in bi ga lahko opravljala do smrti.
Tako pa sem iskala nekašno ljubezen in je seveda nisem našla. Veliko sem kot danes pravijo delala na sebi, a mi na srečo morda pa na žalost moj anlitični um ni dovolil zapasti v kakšen fanatizem, kjer bi si lahko lagala še naprej. Saj veste pravijo, da modrost pride po petdesetem letu, a žal je takrat že za skoraj vse prepozno, zato z njo nimaš kaj početi.
Izziv današnjega časa je ravno to pišete. Iz vseh informcij, ki so na voljo, najti tiste, ki lahko pomagajo tistemu, ki jih išče.
Preprostega recepta za to ni, saj je možnosti več in ni vsaka enako dobra za vsakega.
Ena možnost je vsekakor tudi psihoterapija. Sedaj vemo veliko več ko smo vedeli 50 let nazaj ali celo 5 let nazaj. Terapevtski stili se vseskozi izboljšujejo in postajajo vedno bolj dovršeni.
Tudi terapevti pa imamo svoje slepe lise, zato tudi tukaj velja previdnost. Vsekakor pa bi psihoterapevt ki je šel skozi resno šolanje, osebni razvoj in supervizijo moral prepoznati različne obrambne mehanizme. Maska pozitivnosti je zagotovo eden izmed njih.
Verjetno je še kakšna druga pot, sam poznam predvsem to, ki sem jo opisal (za resno delo na sebi praviloma rabimo ogledalo nekoga, ki je vsaj pol koraka pred nami). Se pa strinjam z vami, “fake” pozitivizem lahko naredi še več škode kot negativizem.
In nikoli ni prepozno, da začne nekdo delati na sebi. Nikoli.
Bodite dobro.
V naši firmi dela moški s posebnimi potrebami, podpovprečno inteligenten, končal je dvoletni skrajšani program, ni bogve kaj za pogledat, za delo je priden, ne more pa delati vsega, je poročen (z žensko z normalnim IQ, njena edina lepotna napaka so odvečni kg), in lahko rečem, da srečen.
Mislim pa, da mu je šele služba dala nekaj samozavesti – že to, da je dobil za nedoločen čas, potem to, da ga resno jemljemo in spoštujemo (ker je res zavzet, vedno točen, skoraj nikoli na bolniški, v službo pride dobre volje kot Kekec), da je takrat kar zacvetel.
Drugače bi pa rekla, da v resničnem življenju vidim tako raznolike ljudi, pa jih večina dela, ima partnerje, družino in tako naprej, da bi morala ti predvsem popucati pri sebi.
Ljudje imamo različna merila. Nekateri so hitro zadovoljni, drugi ne. Da, večina jih dela, ima tudi partnerje celo več njih, pa še postranske zveze in seveda otroke, ki žal nadaljujejo njihovo pot. Seveda je ta pot prilagojena času in prostoru. Sama živim bolje, predvsem pa imam veliko več informacij kot moji starši ampak gledano generalno sem enak “luzer” kot so bili oni. Morda še večji, saj se zavedam kaj vse bi lahko bilo boljše v mojem življenju, česar se onadva nista v svoji blaženi nevedosti. Ne bom se spuščala v opisovanje kaj je zame luzer, ker to nima nobenega smisla. Za nekoga je tak človek lahko nekaj vrhunskega za drugega pa spet poden za ubit. Zato pustimo to. Sama opažam veliko nezadovoljnih, da ne rečem nesrečnih ljudi okoli sebe, ja imajo delo, otroke, družino itd, vendar jih večina ni zadovoljnih. Depresivnost, izgorelost, alkohol, droge, hrana kot mamilo so njihovi stalni spremljevalci. Vesele sem za človeka, ki ga ti imenuješ “kekec”. Nekateri jim pravijo božji otroci ali izbranci usode, ker nikoli ne odrastejo. No, morda se ne zaveda svoje pomanjkljivosti ali pač. In zakaj je njegova žena debela? S hrano se da odlično utišati nesrečnost sem že omenila pa tudi izkusila.
Ljudje imamo različna merila. Nekateri so hitro zadovoljni, drugi ne. Da, večina jih dela, ima tudi partnerje celo več njih, pa še postranske zveze in seveda otroke, ki žal nadaljujejo njihovo pot. Seveda je ta pot prilagojena času in prostoru. Sama živim bolje, predvsem pa imam veliko več informacij kot moji starši ampak gledano generalno sem enak “luzer” kot so bili oni. Morda še večji, saj se zavedam kaj vse bi lahko bilo boljše v mojem življenju, česar se onadva nista v svoji blaženi nevedosti. Ne bom se spuščala v opisovanje kaj je zame luzer, ker to nima nobenega smisla. Za nekoga je tak človek lahko nekaj vrhunskega za drugega pa spet poden za ubit. Zato pustimo to. Sama opažam veliko nezadovoljnih, da ne rečem nesrečnih ljudi okoli sebe, ja imajo delo, otroke, družino itd, vendar jih večina ni zadovoljnih. Depresivnost, izgorelost, alkohol, droge, hrana kot mamilo so njihovi stalni spremljevalci. Vesele sem za človeka, ki ga ti imenuješ “kekec”. Nekateri jim pravijo božji otroci ali izbranci usode, ker nikoli ne odrastejo. No, morda se ne zaveda svoje pomanjkljivosti ali pač. In zakaj je njegova žena debela? S hrano se da odlično utišati nesrečnost sem že omenila pa tudi izkusila.
[/quote]
Začela si z grdimi, neumnimi in nesposobnimi – razumela sem, kot da ti mogoče sodiš mednje … malo me izgubljaš.
Seveda je veliko ljudi nesrečnih – ampak to ni vezano na atribute oziroma kontraatribute, kot jih naštevaš v svojem uvodnem prispevku. In zakaj se čutiš odgovorno za tujo srečo oziroma nesrečo?
In kaj je narobe, če je človek zadovoljen z malim? Mogoče je pa v tem srž tvojih težav. Ne znaš uživati v tem, kar si in kar imaš, ampak hlepiš po še več – veliko ljudi to povezuje z zavistjo in častihlepnostjo (v negativnem smislu).
Zakaj je Kekčeva žena debela, pa ne vem. A veš, da je res nisem šla spraševat. Delujeta kot srečen par, še nisem naletela, da bi bil on kdaj slabe volje ali da bi kaj govoril čez ženo, ko sta skupaj, je tudi ona vesela kot radio (za razliko od marsikaterega čednega para, ko samo sikata en na drugega).
Skratka, kaj točno je pravzaprav tvoj problem?
Začela si z grdimi, neumnimi in nesposobnimi – razumela sem, kot da ti mogoče sodiš mednje … malo me izgubljaš.
Seveda je veliko ljudi nesrečnih – ampak to ni vezano na atribute oziroma kontraatribute, kot jih naštevaš v svojem uvodnem prispevku. In zakaj se čutiš odgovorno za tujo srečo oziroma nesrečo?
In kaj je narobe, če je človek zadovoljen z malim? Mogoče je pa v tem srž tvojih težav. Ne znaš uživati v tem, kar si in kar imaš, ampak hlepiš po še več – veliko ljudi to povezuje z zavistjo in častihlepnostjo (v negativnem smislu).
Zakaj je Kekčeva žena debela, pa ne vem. A veš, da je res nisem šla spraševat. Delujeta kot srečen par, še nisem naletela, da bi bil on kdaj slabe volje ali da bi kaj govoril čez ženo, ko sta skupaj, je tudi ona vesela kot radio (za razliko od marsikaterega čednega para, ko samo sikata en na drugega).
Skratka, kaj točno je pravzaprav tvoj problem?
[/quote]
Da se ne bova zapletli v prezploden prepir. Moj problem je v tem, da zelo dobro opazujem še bolje sklepam. To je vse. Res pa je, da sveta ne bom rešila, se tega tudi ne lotevam in ne, nisem ne fizično ne mentalno prizadeta. Nasprotno, nekateri so me imeli za lepo, inteligentno in nadarjeno. Kot sem že omenila, smo si pač različni. Moja merila so visoka in s tem ni nič narobe. Pa vse dobro vsem.
V drugem podforumu je pisal nek 31-letnik, ki zase pravi da je postaven in izobražen, toda že kar nekaj let neprostovoljno samski. Očitno le ni vse v tem da si lep, pameten in sposoben.
Zato ker sta se našla dva podobna ali enaka. Ker je on podpovprečen mu je posledično bodisi jasno, da ne more dobiti postavne, izobražene, vizualno privlačne in situirane ženske, bodisi ga slednje niti ne opazijo, niti ne gibljejo v krogih ljudi v kakršnih se on. Postavni, privlačni, izobraženi in situirani ženski ni treba iskati partnerja v vaški beznici, niti ne bo zavila tja. Dva čedna pa lahko sikata eden drugemu ker se zavedata, da bosta ob morebitnem razhodu prej ali slej spet našla kvalitetnega partnerja.
Diskrepanca je v tvojem zapisu “…govorim o veliki večini človeštva”..
Če je velika večina grda, neumna in ne prav zdrava, kot pišeš, potem so iztopajoči, osamljeni primerki, otsiderji, če hočeš, ravno nasprotno večini, torej lepi, pametni in zdravi.
Torej ta tvoja izjava drži pravzaprav samo v tvoji glavi, v tvojem prepričanju.
Poglej si mal zgodovino, recimo nekaj znanih voditeljev, ki so naredili (in nekateri še vedno delajo cel dar mar po tem planetu)..a so mogoče lepi, pametni in izredno zdravi?
Torej?
Preostane ti, samo eno; da se v svojem prepričanju, prepričaš v nasprotno. Zraven lahko pomaga tudi nekaj branja, učenja, zdravega življenja in malce več prijaznosti do samega sebe..
Da se ne bova zapletli v prezploden prepir. Moj problem je v tem, da zelo dobro opazujem še bolje sklepam. To je vse. Res pa je, da sveta ne bom rešila, se tega tudi ne lotevam in ne, nisem ne fizično ne mentalno prizadeta. Nasprotno, nekateri so me imeli za lepo, inteligentno in nadarjeno. Kot sem že omenila, smo si pač različni. Moja merila so visoka in s tem ni nič narobe. Pa vse dobro vsem.
[/quote]
Pa ne morem se strinjati s tem, da dobro opazuješ. Navedla sem ti primer človeka, ki mu ti ne daješ nobene možnosti za uspeh in srečo v življenju, pa je dosegel ravno to. Ne seveda po tvojih visokih merilih: nima zavidljivega delovnega mesta za petmestno plačo in lepotice za ženo. Ampak sreče se ne meri po tujih merilih, temveč po lastnih.
In sploh ni edini. Ti malo manj “kakovostne” ljudi (pač kot si ti to predstavljaš) pravzaprav podcenjuješ pod krinko neke (nepotrebne) skrbi zanje. Zakaj?
Go-yu, mislim, da sva z najinim razmišljanjem v hudi manjšini. Pa nič hudega.
Žarna, Lea39, tudi vidve imata prav.
Tema, ki sem jo odprla je res malo premočna za vsakdan. Se pa vsi verjetno strinjamo, da je življenje ljudi, ki jim usoda ni namenila veliko darov precej težje od tistih srečnežev, ki vse v življenju dosežejo zlahka.
Jaz mislim, da skoraj nihče ne doseže uspeha zlahka. Ko vidimo uspešneža, ne vidimo znoja in časa, ki ga ja prelil in vložil v nek dosežek, vidimo samo nagrado in to je zavajujoče.
Na primer kak vrhunski atlet bo mene zlahka prehitel na 100m. Ampak to ne pomeni, da je prišel do uspeha zlahka. On je mogel za ta nivo ogromno trenirati. Šele potem gredo stvari lažje, še vedno pa ne zlahka, saj so tudi drugi atleti, ki trenirajo in mu konkurirajo. konkurenca je povsod in nič ni zlahka.
Tema niti malo ni premočna za vsakdan, pravzaprav je prej postranskega pomena, gledano na splošno.. 🙂
Prej kot v usodi lepega, pametnega in zdravega, je problem v kastnih družbah in totalitarnih državah, kjer pa res ljudje nimajo veliko šans, da dosežejo karkoli, lahko so lepi, inteligentni in zdravi, pa je velika verjetnost, da bodo ostali izkoriščani, tudi seksualno, brez izobrazbe in revni, kar pa za sabo potegne tudi nižjo stopnjo zdravja.
Glede tistih, ki pa dosežejo vse zlahka, ti je pa že Marko.
Kar je pa pri vsem skupaj najtežje, pa je spremenit prepričanje. To se pa strinjaš, ane? 🙂
Zato ker sta se našla dva podobna ali enaka. Ker je on podpovprečen mu je posledično bodisi jasno, da ne more dobiti postavne, izobražene, vizualno privlačne in situirane ženske, bodisi ga slednje niti ne opazijo, niti ne gibljejo v krogih ljudi v kakršnih se on. Postavni, privlačni, izobraženi in situirani ženski ni treba iskati partnerja v vaški beznici, niti ne bo zavila tja. Dva čedna pa lahko sikata eden drugemu ker se zavedata, da bosta ob morebitnem razhodu prej ali slej spet našla kvalitetnega partnerja.
[/quote]
Me je že imelo, da bi zavihala rokave in ti nanizala proti-dokaze. A ni vredno. Tvoj krog, tvoj svet. Ozek, a očitno zato toliko bolj varen in predvidljiv. Do trenutka, ko boš dojel, da postava in zunanja privlačnost mineta, izgubljata na skladnosti, neglede na to, koliko si vložil vanju. Precej stresno, če je bila to tvoja edina kvaliteta.
Skozi leta ostane jedro, srčika v tebi. Taka, kot se je rodila, taka, kot si jo preoblikoval sam. Zato lahko srečaš uspešne ljudi, ki imajo dušo in take, ki so že kdaj pozabili, da so jo (morda nekoč?) sploh imeli.
Kolk si pa ti samo polna sama sebe.
[/quote]
Zakaj toliko grenkobe in nestrpnosti s tvoje strani? Saj me sploh ne poznaš. Če se spustim nekoliko na tvoj nivo bi rekla, da tudi ne veš prav veliko. Morda si še mlada in se ti bodo z leti obzorja razširila, morda pa preprosto sodiš med tiste v prvem postu omenjene, ki se na njihovo srečo ne zavedajo ničesar. Kako so taki ljudje lahko utrudljivi.
Marko, atlet, ki zlahka preteče 100 metrov mora zato res veliko delati. A imeti mora predispozicijo, da sploh lahko teče. O tem govorim, to je zame zlahka dosežen rezultat. Nekdo brez posluha lahko plenka po klavirju 10 ur na dan, pa ga nihče ne bo mogel poslušati, ker nikoli ne bo dosegel niti solidnega igranja, kaj šele vrhunskosti. Seveda bo kdo rekel pa naj gre slikat,če ni za glasbo. Včasih to je rešitev. Vrag pa nastane, če bi ta nesrečnik rad igral klavir in ga slikanje ne zanima.
Drži da postava in zunanja privlačnost lahko mineta. Toda avtorica teme je dobro napisala; taki ljudje imajo daleč boljše predispozicije. Nekdo z zgolj končano OŠ in neprivlačnega videza ne bo mogel dobiti visoko izobražene, postavne in situirane ženske. Sem v kristusovih letih in sem nedavno spoznal, da je pri ženskah da jih opazim prvi filter ta, da mi je vizualno privlačna. Če mi vizualno ne potegne, ima lahko še tako dober karakter in jedro, pa je ne bom videl kot potencialne partnerice. Da ne boš skočila v zrak, v službi je 44-letna sodelavka ki mi je bolj všeč od vseh žensk v rangu 25 – 33 let. Sicer pa se mi zdi, da sem ti s svojo prvotno objavo stopil na žulj, sem napisal nekaj kar se te še kako tiče in te je to zabolelo. Nič ni narobe s tem, je samo znamenje zate da moraš v življenju nekaj storiti zase da si izboljšaš kakovost življenja. In ne pozabi: živi in pusti živeti.