Hladna

Zivjo,

Ze odkar pomnim sem zelo hladen clovek, nisem panicna, tudi nevarne situacije me ne ganejo tako da vcasih pomislim ce sploh zivim. Ob smrti bliznih nisem spustila niti solze, ceprav mi je bilo hudo in mi je ze nerodno pred drugimi. Ampak ne zmorem takega custvovanja ceprav smo bili s starimi starsi precej povezani. Tudi ko mi je lepo kazem manj custev, ceprav se rada veliko smejim.
Podobne tezave imam tudi pred fanti, v zivljenju sem bila zaljubljena samo dvakrat in obakrat v osebo, ki je bila ze oddana tako da ni bilo nic. Veckrat se trudim z drugimi fanti, ki me imajo radi, da bi jih tudi jaz vzljubila vendar je pri vsakem ista pesem, en mesec se trudim, da bi slo samo na koncu ne cutim nic do njih in jih odslovim. Potem sem pac seveda najgrsa oseba in najbolj zlobna, za kar mi je vcasih kar malo hudo. V resni zvezi se nisem bila ker se pac ne morem zaljubiti. Seveda cutim neko rahlo naklonjenost vec pa ne.
Poleg tega tudi ne maram kazati svojih custev, sem zaprta oseba in ne povem veliko o sebi. Imam nekaj kolegov zaupnikov to je to. Tudi druzini ne zaupam svojih tezav ceprav se odlicno razumemo. Stara sem 23 let

Pozdravljena. Si imela v preteklosti s fanti kakšno neprijetno izkušnjo? Npr. da se je trud okoli nekega fanta (po morda celo obetavnem začetku) sprevrgel v zaj*****ijo?
Namreč junija 2000 sem preko sedaj že več kot 10 let bivšega prijatelja prišel v stik z vrstnico. Toda ker nisem imel svojega telefona, nisem mogel biti z njo v kontaktu. Doma sem skušal po ovinkih dopovedati da bi rad imel telefon, toda brez uspeha. Nekega dne sem se s tistim dekletom… no, bom kar razkril njeno identiteto: xxxxx yyyyy iz okolice Rogaške Slatine, slišal preko prijateljevega telefona, toda sem z nenamernim smehom v štartu zaj***l, tako da mi je ona rekla “j*** se.” No, sredi septembra sem končno dobil telefon kar pomeni, da bi jo lahko kontaktiral. Pa jo nisem. Preprosto me je do tedaj že vse minilo. Vsa ta zaj*****ija, nerazumevanje s strani mame in “j*** se” tega dekleta je povzročilo, da je iz principa nisem kontaktiral in konec oktobra tudi potegnil črto z odločitvijo, da gre to dekle v pozabo. Zatem se v nobeno dekle nisem mogel zaljubiti, najsi je bila še tako simpatična. Preprosto sem na vsaki našel kakšno napako ali pa se enostavno nisem mogel zaljubiti in to je trajalo vse do oktobra 2007.
Tako da razmisli če imaš za seboj kakšno podobno neprijetno izkušnjo.

Pozdravljeni.

Obstajajo ljudje kateri čustev ne kažejo in ljudje, ki jih kažejo pretirano.

Glavni značaj človeka se oblikuje okrog za otroka najboljše preživetvene strategije, veliko tega pa se tudi podeduje ali je del nečesa, kar preprosto prinesemo na ta svet.

Kaj se je zgodilo v vašem primeru težko napišem, lahko da gre za zgodnjo otroško travmo (ki se je zgodila že med ali pred porodom) lahko, da se je kasneje dogajalo nekaj, da ste se naučili, da je bolje čustev ne izražati.

Pomembno je, da ne sodite svojih reakcij po tem kako reagirajo drugi. Odgovor, ki pa si ga morate dati je, ali vas to, kako čutite in izražate svoja čustva, podpira v življenju ali ne. V kolikor vas ne, bi bilo smiselno pogledati globlje v svojo značajsko strukturo in se začeti osvobajati morebitnih omejujočih podzavestnih strategij. V tem primeru vam priporočam, da poiščete podporo psihoterapevta(ke).

Bodite dobro.

Boštjan, glede na poudarjen stavek bi vprašala, kako tovrstne, pred in poporodne travme vplivajo na nadaljnje bivanje novorojenega človeka?

Sprašujem zato, ker sem kaki dve leti nazaj imela intenzivno obdobje, v katerem sem želela “razčistiti” ta del. Izbrskala iz mame (ki ji je vse v zvezi s spolnostjo tabu), da je bil moj porod (ki ni bil edini) njena najtežja izkušnja. Po nosečnosti, v kateri se je prebijala, z že enim otrokom in moževi odsotnosti (bil je na delu v tujini) s preživetjem in ni bila srečna. Kako je tak otrok lahko zaželen? Kako tak otrok naredi vse, da bi bil ljubljen.

Hvala.

Boštjan, glede na poudarjen stavek bi vprašala, kako tovrstne, pred in poporodne travme vplivajo na nadaljnje bivanje novorojenega človeka?

Sprašujem zato, ker sem kaki dve leti nazaj imela intenzivno obdobje, v katerem sem želela “razčistiti” ta del. Izbrskala iz mame (ki ji je vse v zvezi s spolnostjo tabu), da je bil moj porod (ki ni bil edini) njena najtežja izkušnja. Po nosečnosti, v kateri se je prebijala, z že enim otrokom in moževi odsotnosti (bil je na delu v tujini) s preživetjem in ni bila srečna. Kako je tak otrok lahko zaželen? Kako tak otrok naredi vse, da bi bil ljubljen.

Hvala.
[/quote]
V splošnem velja, da manj virov kot ima otrok na razpolago za soočanje z neko za njega negativno situacijo in ekstremnejša kot ta je, večje kompenzacijske strategije mora uporabiti, da preživi.

V najbolj skrajnih primerih, ko je otrok rojen v sovražno okolje, skuša telo preživeti tako, da blokira popolni razvoj receptorjev, ki pomagajo pri zaznavi zunanje realnosti. Vitalna energija otroka se ne širi v okolico, ampak je zadržana v središču telesa, kjer se uporablja za vzdrževanje najbolje vitalnih funkcij telesa. Takšna oseba nima stika s svojim telesom in impulzi. Nekako živi iznad fizičnega zaznavanja in čutenj. Tak otrok in kasneje odrasli je ponavadi samotar. Izogiba se stikom, konfliktom … Če se temu ne more izogniti se umakne izven sebe.

V primerih, kjer otrok ni rojen v sovražno okolje in relativno normalno preživi prve tri mesece življenja, vendar pa vseeno v prvem letu življenja ne dobi primerne pozornosti in stimulacije (predvsem v smislu dotikov, pozornosti, občutka polnosti po hranjenju …), razvije drugačne simptome. Praviloma so to otroci / odrasli, ki se ne morejo postaviti na svoje noge, čeprav nekateri navidezno izkazujejo celo pretirano samostojnost (npr. shodijo nadpovprečno hitro). Ti otroci in kasneje odrasli bodo do potrebne energije / pozornosti / ljubezni prišli na kakšen posreden način. Pogost način je pretirano govorjenje, vstopali bodo v vlogo žrtve, priključili se bodo na osebo, ki ima dovolj energije in jo bodo občudovali ter ji sledili … Sami bodo težko karkoli resno začeli in dokončali. Nekateri z opisano rano zelo radi pomagajo drugim, imajo namreč sposobnost da zelo dobro začutijo kaj drugi potrebujejo. Ker sami nimajo dovolj energije je lahko njihova pomoč kontra produktivna.

Kasneje, ko se otroku že začenja razvijati ego je zopet zelo občutljivo obdobje, ki je povezano s tem, da otrok želi biti viden in sprejet. Še kasneje otrok izraziteje izraža svoje impulze in preizkuša meje. V tem obdobju dobi otrok prve temelje glede tega kako izgleda in deluje realnost okrog njega. To realnost začne ponotranjati in jo uporabljati.

Še kasneje se začne obdobje, kjer želi otrok biti sprejet kot fant / dekle skupaj s svojo seksualnostjo. Zavrnitev otrokove identitete (ali nezmožnost identifikacije s staršem istega spola) , seksualnosti / igrivosti v tem obdobju pogosti pomeni, da začne takšen otrok ‘zaklepati’ svojo čustvenost, spontanost in seksualnost. Rezultat tega pogosto je visoko produktiven človek, ki pa po svetu ne hodi v dobrem stiku s svojimi čustvenimi in seksualnimi impulzi. Možne so razne sexualne motnje …

V realnosti je tako, da faze razvoja niso nikoli tako gladke, kot jih skušamo opisovati. Vedno vplivajo druga na drugo. Prav tako pri vsem tem igra veliko vlogo genetika, inteligentnost, stopnja stresa, ki mu je izpostavljen otrok (in starši), slabe ekonomske razmere, morebitno fizično in psihološko nasilje, … Dva otroka na enako okolje ne bosta reagirala identično. Lahko, da bosta imela enake rane, vendar bo zagotovo en otrok imel nekoliko drugačne (notranje in zunanje) vire za preživetje. Vsak primer je zgodba zase, in vsak potrebuje specifičen pristop pri duševnem in telesnem zdravljenju.