Najdi forum

Pozdravljeni!

Imel sem izkušnjo, ki bi me lahko drago stala. Nezavedajoč možnih posledic sem storil nekaj zelo neodgovornega, kar bi me lahko zaznamovalo za celo življenje a k sreči se je vse odvilo dobro. Kljub temu ta dogodek podoživljam kot da bi se zgodil včeraj. Vir problema je da sem bil nagovorjen s strani osebe kateri sem zaupal v smislu “vse bo v redu”, “ne bo ti žal”… 100x sem rekel ne a pritisk je bil prehud in sem 101. popustil kot da bi me zapustila razsodnost. Tako sem bil vedno odločen v svoj prav in pazil, da se mi ne bi kaj takega zgodilo pa se je… Če bi šlo kaj narobe bi v najslabšem primeru lahko ostal brez vsega s popolnoma uničenim življenjem. V posesti sem imel stvar večje vrednosti, ki ni bila v moji lasti in sem jo zaupal v začasno varstvo ker od zmede nisem vedel kaj naj, saj sem bil postavljen v situacijo ko sam ne bi mogel paziti na zaupan predmet. Oseba bi me lahko za*ebala ali pa neodgovorno izgubila stvar. Vsa odgovornost bi bila na meni in še zdaj komaj verjamem, da sem popustil nagovarjanju. Počutim se bedno, šibko… težavo sem zaupal nekomu od domačih a pravi da sem glede na situacijo odreagiral dobro. Problem je ker sem izgubil nadzor in to me grize. Lahko bi živel naprej, kot da se nič ni zgodilo a si ne znam pomagati. Dvakrat sem se na samem zlomil. Celo pretuhtal sem vse možne načine kaj bi lahko storil v primeru, da bi res šlo kaj narobe. Prevelika odgovornost mi je bila zaupana… o detajlih dogodka ne bi.

Ali se da pomagati? Kako naj živim naprej s takim bremenom? Se da dogodek v celoti pozabiti? Obsesivno podoživljam dogodek in zapadam v depresijo, ki načenja mojo produktivnost in duševno zdravje.

Če prav razumem, se tisto najhujše ni zgodilo, ampak bi se lahko. ČE se torej ni, je to super. Za sabo imaš eno novo izkušnjo, ki te je naučila nekaj novega o tebi. Zdaj veš, kje je tvoja meja. Naslednjič lahko podobno čuvanje tega “predmeta” oziroma podobno mero odgovornosti preprosto zavrneš, morda pa boš zaradi izkušnje celo močnejši. Čez čas, ko šok mine. Morda pa zadeve ne razumem najbolje, ker mi ni jasno, zakaj si se zlomil. Saj se ni nič zgodilo, mar ne?

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Marko pozdravljeni. Hvala za mnenje. Saj v tem je problem. Rad bi šel naprej a ne znam/ ne zmorem. Kot rečeno bi najraje vseskupaj pozabil a se ne znam otresti samoobsojanja in občutka krivde. Zato se obračam na vaš forum. Rad bi se rešil tega a ne znam, ne vem kako bi si pomagal. Poskusil sem se zamotiti z drugimi stvarmi kar pomaga a vseeno v brezdelju pride spomin na plan. Ne znam opisati.

nova
Uredništvo priporoča

Ne razumem zakaj se sekirate za nekaj če ni bilo posledic ?

Zlom, v preteklosti se ti je moralo zgoditi nekaj travmatičnega, morda celo v zgodnjem otroštvu. Priporočam psihoterapijo.

Verjamem da ne razumete.
Tak koncept odgovornosti mi je bil priučen. Tudi če nisem bil kriv sem moral prevzeti odgovornost oz. sem bil obravnavan kot da sem 100% kriv za nastal problem. Zato me je bilo vedno izjemno strah da ne bi storil kake neumnosti a kot kaže nisem nezmotljiv. Še danes verjamem v to. Žal.

Problem je ker se je to zgodilo meni. In verjamem da bi 100% izključno jaz bil odgovoren, četudi sem bil nagovorjen ne bi smel popustiti. In tudi čim nekonu drugemu nekaj zaupam mislim da me to še vedno ne odreši odgovornosti.

Stvar je mimo in tvoja odgovornost za zadevo tudi. A si predstavljaš, da bi recimo vsak zdravnik ves čas čutil odgovornost do vseh, ki jih je kdajkoli zdravil in bi se stalno spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo, kako jim gre zdaj, kaj če bi se zgodilo to ono tretje, zakaj je kri poslal v ta laboratorij in ne v oni in tako dalje do samomora.
Včasih življenjsko šolo plačamo predrago, včasih ravno prav, včasih pa pridemo poceni skozi. Pomembno pa je, da se iz nje kaj naučimo. Zdaj veš, da ni pametno popuščati, če si nekomu nekaj obljubil. Tokrat se je dobro končalo, naj ostane pri tem a ne.
Raje si hrani moči za bodoče izzive, ki ti jih bo prineslo življenje, ker bo sigurno še kaj takšnega, zaradi česar se boš lahko sekiral. Zaradi abstraktne situacije, do katere ni nikoli prišlo, se ti dejansko ni (več) treba.

Ravno to boli. Kot da si ne zaslužim takega razpleta. Velikokrat sem že imel več sreče kot pameti in bi po pravem moral biti že na onem svetu. Od tega, da sem pečico popravljal medtem ko je bila vključena na štrom ker sem pozabil izštekat po testiranju, do tega, da me je skoraj ubil star kompresor ki je pregnil baaaah raje sploh ne razmišljam 🙁

Ja… mogoče je pa le res vse namenjeno ali “usojeno” da se tako zgodi kot se. Vsaj tako radi pravijo. Napake zagotovo ne bom ponovil sr pa tolažim tudi s tem da bi bilo to vseeno bolje kot če bi me bivše bedarije ubile. Eno teslo s preveč sreče sem.

Večina ljudi si zasluži srečen razplet, samo da se včasih ne izide.

In ne več izzivat usode pa štroma 🙂

Žarna, hvala za nasvet 🙂 in dobro misel. Sem prespal in se mi je uspelo malo pomiriti. Mogoče bo še kdaj prišlo na plan, a mi je malo lažje. Upam da se vsi zavedate koliko pomeni komunikacija. Hvala da ste prisluhnili. Tudi zaupnik ki ga imam, mi je pomagal razumeti da nisem sam in situacija zagotovo ne bi bila tako dramatična kot sem si jo predstavljal tudi če bi se zgodilo najhujše možno. Res upam da se zavedate koliko pomaga če ti nekdo vsaj za hip prisluhne in se pogovori.

Zlom, če te kaj tolaži naj povem, kako sem jaz v srednji šoli enkrat zaj***l. Sošolki ni šlo pri matematiki in sva se zmenila, da bom v njenem imenu pisal popravni test. Toda ne vem kaj mi je bilo, da sem se že na začetku podpisal z njenim imenom. Profesorica je prišla mimo in na listu videla moje ime. Tako moj kot njen test je vzela in naju sankcionirala; mene z ukorom učiteljskega zbora, njo s popravnim izpitom. Pa npr. zaradi blokade neznanega izvora sem od leta 2003 do 2009 (pa tudi kdaj pozneje) pred vsakim dekletom zmrznil in tako zamudil najmanj 5 deklet. Če te blokade ne bi bilo, bi prvo punco imel že leta 2003 pri mojih 17. oz. 18. Tako kot ti sem se že nekaj minut zatem žrl, da v teh situacijah nisem odreagiral kot bi bilo treba. Pa če še ni dovolj, poglej dokumentarce iz serije I shouldn’t be alive (Ne bi smel biti živ):
https://www.youtube.com/watch?v=tEu2DEA30Tc&list=PLLfE22EsuFMTk4Nip4D3OfgrPr3CSUk3T

ali pa v Google vtipkaj Most bizzare deaths. Tako je življenje, marsikdo umre na najbolj neumen možen način. Ti si pač imel srečo.

Poglej.. če boš celo življenje živel v milnem mehurčku, boš težko zrastev v zavedanju. Prav je, da si previden, ampak v življenju je potrebno kaj reskirati in zaupati. Niso vsi ljudje nezaupanja vredni, se najdejo dobri ljudje.. oh koliko napak delajo nekateri, pa jih še nič ne izuči, pri tvojem primeru gre “skrajnost” v drugo smer.. ne vem zakaj vso odgovornost prevzemaš le nase? Če je tvoj namem dober in če to kdo izkoristi, bo prej ali slej ta človek trpel za posledicami, ti pa boš postav bolj razsoden in te bo življenje tudi nagradilo. Lepo je, da si odgovoren, ampak pusti čisti nadzor in ga zamenjaj z zaupanjem in vero v sebe. To te bo sprostilo in lažje boš razmišljal. Seveda pa ne precenjuj svojih zmogljivosti v svojem egu, ampak poslušaj svoj instinkt in si zaupaj, tudi v tem, da se naučiš brez slabe vesti reči NE, kadar tako čutiš. In ne krivi se, vzemi to kot lekcijo in go with the flow..

Srečni razpleti so ti namenjeni, ker se iz njih nekaj naučiš. Znaš videti srečo v tem, da analiziraš dogodek in sprevidiš možne posledice, ki so ti bile prihranjene. Bodi samo hvaležen zanje in se v prihodnje ne izpostavljaj na tak način.

Predvsem pa prenehaj z “Ravno to boli. Kot da si ne zaslužim takega razpleta” Tak razplet si odslužil že v preteklosti: z lastnimi dejanji v drugih situacijah. Zato si zaslužiš najboljše.

Mogoče bo pomagal še tale zapis. Lahko bo kdo rekel, da so samo besede in da je nekaj lažje govoriti, kot storiti. Ampak dejstvo je, da če se nekaj zavestno odločimo in naredimo, lahko veliko spremenimo. Odločitev je res tista, ki šteje – to pa je odvisno samo od nas samih!

https://si.aleteia.org/2018/04/05/tezko-odpustite-samemu-sebi-potem-morate-prebrati-to/

Hvala.

Razumem da je treba dalje ampak ne vem zakaj si želim iti nazaj s časom, da bi to popravil. komaj sem mislil da je bolje spet me udari spomin podzavesti. Še vedno ne razumem zakaj sem takrat toliko zaupal drugemu, kljub temu da bi se moral ustaviti in reči NE ter obvladati vse skupaj. Spet se mi v glavi rišejo scenariji da bi me pustili tam brez vseh stvari. Kako bi poklical pomoč, kako pojasniti izgubo, kako se vrniti domov, če ostaneš brez osebnih dokumentov, ključev, telefona, vsega kar imaš pri sebi ker si nekomu to zaupal. Še zdaj ne vem kaj mi je bilo. Vedno tipam žepe in preverjam stvari, potem pa to… Saj vem komu sem dal predmete, sedaj pa spet KAJ ČE. Kaj če osebe niti poznal ne bi… ali bi zaupal ali ne… Spet ne bom spal.

Rad bi v celoti pozabil dogodek. Okoliščine bi vam povedal, pa ne upam. Sploh ni bilo nujno izpustiti vsega iz rok. Lahko rekel ne in ostal tam kjer sem bil. Težko diham ker vem da ne bi mogel storiti ničesar sploh pa me dušijo možne posledice, ki bi me doletele. :”(

Zakaj sem moral čez to izkušnjo! Zakaj ravno jaz!? najraje bi se v zemljo ugreznil. Sram me je, da živim.

Pozdravljeni.

Ponavadi je na nek dogodek mogoče gledati iz več perspektiv. Pesimistična interpretacija dogodka bi lahko morda šla v smer ‘lahko bi ostal brez vsega z uničenim življenjem’, optimistična interpretacija pa v smer ‘kljub težki situaciji sem pravilno zaupal svojemu instinktu in intuiciji’. Seveda situacije in okoliščin ne poznam, napisano je samo možna interpretacija.

Kako interpretiramo nek dogodek in kaj se nam dogaja v življenju je odvisno od ‘povezav’ v naših možganih. Sami ste dobro odkrili vzrok za izrazito pesimistični pogled na vaše pretekle izkušnje.

Čeprav je jasno od kje in kdaj se je vaša podzavest sprogramirala tako kot se je, bi bilo zelo smiselno, da se oglasite pri osebnem zdravniku ali psihiatru. Možno je, da imate depresijo. To je stanje, kjer biokemijsko stanje v telesu in možganih izključi človekovo sposobnost bolj optimističnega pogleda na svet. Depresija ustvarja depresijo sama po sebi. Pri lažjih oblikah depresije si je mogoče pomagati s spremembo načina življenja, športom, sprehodi v naravi, dihalnimi vajami, socialno interakcijo z drugimi ljudmi, plesom, psihoterapijo. Pri težjih oblikah pa je tem aktivnostim potrebno dodati zdravila.

Jaz v podobnih situacijah klientom po 5-10 terapijah in svetovanju glede prehrane in gibanja, ko ni nobenega izboljšanja, svetujem obisk pri psihiatru. Še vedno do sedaj so dobili zdravilo in počasi se je stanje začelo izboljševati.

Bodite dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Ljubi Zlom,
imam občutek, da ste preostri, prestrogi do sebe. Karkoli se ni/se je/se je skoraj zgodilo, poglejte z druge strani. Bi svojemu najbližjemu prijatelju, bratu, punci, sodelavcu, kaj pa vem, ki bi se mu primerilo nekaj hudega, govorili tako kot zdaj govorite o sebi? Zanje bi gotovo našli besedo tolažbe, iskali z njimi rešitve in jih mirili. Vi pa si očitate in se dobesedno trgate na kose. Nikar tako. Bodite do sebe enako strpni in blagi, kot bi bili do svojih trpečih prijateljev. Rešitev se vedno najde, samo ne samega sebe uničevat, še preden se vse razreši. Še to bi rekla, da je to bičanje samega sebe, obsojanje, sramovanje morda vpliv Cerkve, iz vaših mejlov čutim nekaj sličnega, mogoče se motim. Če se ne, vzemite v roke Novo zavezo, tam je veliko tolažbe.

New Report

Close