Najdi forum

Bil je čas praznikov in seveda družinskih srečanj. Z družino smo praznovali pri svakinji, ki ima že skoraj 17 let starega sina. Moj sin je star 5 let. Sicer se je z mojim sinom kar lepo igral. Do težav je prišlo, ko si je moj sin hotel ogledati velikega plišastega medvedka, ki ga je imel svakinjin sin v svoji sobi. Sin svakinje tega ni dovolil. Ko se je moj sin hotel samo malo »pocartati« z medvedkom, mu ga je takoj iztrgal iz rok. Izvedela sem, da je svakinja tega medvedka prvotno namenila mojemu sinu pred kratkim na enem izmed obiskov, ko mene ni bilo zraven, vendar ga takrat ni želel imeti. Zato je ostal pri njej. Zdaj si je naknadno premislil, vendar ga je medtem nekako »posvojil«, svakinjin 17 letni sin. Moj sin je zelo jokal in prosil, da bi lahko medvedka vseeno dobil, ali si ga vsaj izposodil za domov, vendar je 17 letnik izjavil, da je sedaj njegov in da brez medvedka ne more biti. Po eni strani lahko razumem, da je to lekcija za mojega sina, da se nauči, da vsega ne more imeti, in da je zpravil priložnost, ampak ljubi bog, saj je star le pet let. Popolnoma razumljivo bi mi bilo, če bi šlo tukaj za manjšega otroka, ki se je na igračo pač medtem čustveno navezal. Ampak ljubi bog, tu gre za 17 letnega mladega moškega, ki nima nobene motnje v razvoju ali kaj podobnega. Je odličnjak in obiskuje čisto normalno srednjo šolo. Svakinja je namignila, da bo kupila mojemu sinu ob drugi priložnosti drugega medvedka, vendar se moj sin ni in ni mogel pomiriti. Zmotilo me je, da svakinja pri »borbi« za medvedka popolnoma podprla svojega sina, ki je v bistvu praktično odrasla oseba, pred vsemi mu je obljubila, da ne bo dovolila, da mu bo moj sin odnesel njegovega medvedka. Njen sin je potem vzel medvedka, brez besed odšel v svojo sobo, se usedel za računalnik in odšel igrat online računalniško igrico, ter se je od tistega trenutka dalje obnašal, kot da nas več ni na obisku. Moj sin je jokal in jokal, na koncu smo ga le uspeli pomiriti in se odpraviti domov. Naj poudarim, da nisem prišla v konflikt s svakinjo, tudi ne z njenim sinom, ukvarjala sem se predvsem s tem, kako otroka čimprej odpeljati domov. Naredila sem morda le eno napako. Svojemu sinu sem tako, daje dotični 17 letnik to tudi slišal rekla, da naj ne joče, ker ima svakinjin sin tako še večje zadoščanje in veselje, da mu ne da medvedka. Na to je kot komentar svakinjin sin samo zaprl vrata svoje sobe in se, kot pravim obnašal, kot da nas ni. Njegova mama pa tudi njegovih besed ni komentirala. Potem smo odšli. Vem, da moj sin na nek način ni imel več pravice do tega medvedka, saj ga baje pred nekaj tedni ni želel vzeti, ko mu ga je svakinja naključno kupila, in zadeva bi bila zelo jasna, če bi bil svakinjin otrok mlajši ali star enako kot moj sin. Majhnemu otroku pač ne bi nikoli odvzela igrače, ki jo je usvojil. Gre za to, da je svakinjin sin star že 17 let. Zato sem nekako osupnjena nad ravnanjem 17 letnika in njegove mame. Tu gre vendar za osebo, ki bo naslednje leto imela volilno pravico, za osebo, ki bi morala biti naslednje leto sposobna sama oditi na študij v drugo mesto in poskrbeti zase. In ponavljam, nima motnje v duševnem razvoju, nobene odločbe, da ima posebne potrebe, je odličnjak in tako naprej. Kljub temu njegova mama ni niti enkrat poskusila sina vzpodbuditi, da bi ravnal zrelo, da bi dal prednost manjšemu otroku, ki težje razume situacijo. Njen sin je rekel, da medvedka potrebuje, in to je bilo to. Baje je pred časom želela moja svakinja mojemu sinu podariti nekaj starih igrač njenega sina, pliškote in lego kocke, pa ji ni dovolil pod nobenim pogojem, češ da jih potrebuje. Razumem, da je lahko navezan na igrače, ki jih je imel celo otroštvo. Tu pa gre za medvedka, ki je bil kupljen pred kratkim. Torej se normalen 17 letnik verjetno ne bi nanj čustveno navezal. Ali pač? Po drugi strani se je od mojega petletnika pričakovalo, da situacijo razume in sprejme. Celo posebej je pred mojim sinom poudarila, da bo poskrbela, da bo medvedek ostal pri njenem praktično odraslem sinu. Njen sin je potem brez besed pograbil medvedka in ga odnesel v svojo sobo.Kaj menite o vsem tem? Še enkrat, nismo direktno prišli v konflikt, ker sva bila z možem tako šokirana nad dejstvom, da 17 letni mlad normalen moški tako »potrebuje« medvedka, da ga niti za eno noč ne more posoditi 5 letniku, da smo enostavno pobasali našega objokanega otroka in odšli. (Pa prepir tako ne bi imel nekega smisla.) Kaj menite kaj o vsem tem?

Ne, ne gre za prvoaprilsko šalo, res je bilo tako.

Tvoj otrok je jokal zato, ker sta ga vidva kot starša pri tem podpirala. Namesto da bi mu dopovedala, da to ni njegova igrača in je zato ne more imeti sta napadali “skoraj odraslega moškega, ki bo drugo leto imel volilno pravico”, naj se odpove svoji stvari zavoljo vajinega otroka, ki je star že 5! let. Kmalu (že naslednje leto!) bo to dete vstopilo v šolski sistem, kjer veljajo določena pravila, kjer ne bo mogel imeti vse kar njemu šine v glavo.

Vprašanje za vas, kdaj mislite svojemu otroku dopovedat, da ne more imeti vsega kar si zaželi?
In kdaj mu mislite dopovedat, da imajo tudi drugi ljudje pravico do svoje lastnine v katero on ne more/ne sme posegat?

Skoraj odrasli otrok svakinje vam ni všeč, tudi vaš ne bo bistveno drugačen, če ne bo že včeraj! dojel, da ne more imet vsega.
Otrok mora pred razvojem abstraktnega načina razmišljanja osvojiti določene lekcije, da lahko na osnovi njih razvile empatijo in sočutje, če bo vedno vse tako kot si on zamisli teh pogojev ne bo in bo ostal/postal egoist.
Mogoče to niti ni tako slabo v današnji egoistično nastrojeni družbi? 😛

Ne jezite se na sorodnike, raje razmislite kako vzgajate lastnega otroka, kaj je cilj vajine vzgoje. Vzgojiti egoista ali empatično osebo?

nova
Uredništvo priporoča

Ženska, ti moraš resno začeti trenirati jedrnato pisanje, v katerem poveš bistvo, ker tak dolg spis zaradi enega medveda …

Kot prvo, svojega sina nauči skromnosti in hvaležnosti. Pri petih letih je že dovolj velik za osnove bontona. Teta mu je želela nekaj podariti, on ni hotel sprejeti darila. Kaj ti ni jasno?

Kot drugo, nečak je medveda verjetno rezerviral za svojo simpatijo. Seveda ni hotel, da se tvoj sin slini po njem. Namesto da bi se dogodku nasmejali in zamahnili z roko, si bila ti še vsa teatralna, sinu dala potrdilo, da dela prav, ko si izmišljuje in spakuje, za nagrado bo dobil pa drugo igračo. Najboljše, da teti naslednjič pokaže v katalogu, kaj bi njegovo visočanstvo blagovolilo sprejeti iz njenih nevrednih rok.

Če tvojemu otroku medvedek ne pripada, je vse ostalo povsem nepomebmno, npr starost nečaka in podobne postranske stvari. Če mu ne priprada, mu ne pripada, konec razpravljanja. Da je sinu bilo še bolj hudo, si kot mama k temu le še pripomogla, saj je imel tako le še močnejši občutek, da mu medvedek pripada, čeprav ti kao “veš”, da mu ne. Če veš, da mu ne, potem tudi svojemu sinu daj tak občutek. 5 let je več kot dovolj, da osvoji to izkušnjo oziroma “lekcijo”.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Hja, pa ni tako enostavno. “On”, imaš poanto, ampak ni to edini možen pogled na stvari. Mi smo svojega sina naivno učili, da je igrače s prijatelji tistimi, ki so mu blizu, lepo in pravilno deliti. In smo zelo dolgo delali na tem, da ni jokal, ko je stvari posodil nekomu drugemu, da so se lahko skupaj igrali in si jih posojali, celo včasih tudi za domov. Tako sem bila tudi sama vzgojena, da si je treba igrače deliti, če se skupaj igramo. Sam igrače deli z drugimi prijatelji brez jokanja in ljubosumnih izpadov, ker je dovolj star, da razume, da bo igračko nekdo od prijateljev samo pogledal, se z njo poigral in vrnil. In s tem nimamo težav, ker smo ga tako vzgajali. … Tako da ja, ni tako preprosto. Če se ne znamo igrati tako, da se s prijatelji, sorodniki, tistimi, ki naj bi nam bili blizu, v nekih razumnih mejah skupaj delimo, pazimo na igrače, ko se družimo, potem ostanemo pri tem, da vsak k sebi stiska tisto svojo “zasebno” lastnino in se gledamo čez okope. Tudi to je ena možna iterpretacija sveta ….

Pa še čisto objektivno vedno znova ugotavljam, da forumi niso najboljše okolje za razčiščevanje takih zadev, ker se da ena situacija opisati na 100 različnih načinov z različnimi poudarki in niansami, od katerih je potem odvisno, kako bo bralec sprejel in interpretiral zgodbo. Tako da zanimiva izkušnja in eksperiment. Hvala 😉

Sigurno po prebranem človek ne more vedet vsega, lahko sodimo samo po tistem kar piše na naši strani ekrana…. 😉

Kakorkoli, prav je, da svojega sina pripravite tudi na take krivice ali pa “krivice”, ker te stvari se vsem nam, redno dogajajo v življenju, ne pa, da ga pomilujete in se zgražate nad tujimi otroki/osebami. Le tako bo postal močnejši.

Kaj je medvedku v očeh tvojega sina spremenilo vrednost?
Da je drugič imel lastnika?

Mislim, da od svakinje zahtevate preveč. Čeprav je igračo kupila za vašega sina.
Potem ko jo je vaš sin zavrnil, je ni več dolžna hranit v nedogled.
Kdorkoli je bil prvič z vašim sinom pri svakinji, bi moral darilo vzeti s sabo. Zavrnitev darila se da razumeti tudi kot žalitev, ali nehvaležnost. Ker je vaš sin star le 5 let, odgovornost za to nosi polnoletna oseba, ki ga je spremljala.

17 letnik je “posvojil” igračo, ki jo nekdo drug ni maral.
Lahko bi medvedka odstopil, ali posodil, pa pač ni.
Če je zdaj njegov, ima pravico odločat o svoji lastnini.

Daril se ne jemlje nazaj.

Če se poskušaš postavit v vlogo svakinje: Bi se ti zdela dobra ideja zaradi muhavosti nekoga drugega povozit odločitev skoraj polnoletnega sina ?

Kaj je medvedku v očeh tvojega sina spremenilo vrednost?

Te igrače dajo otroku občutek večvrednosti, sploh ne gre toliko za to, da bi se želel igrat z njo, gre za to, da bi jo vsaj enčas, imel v lasti, da bi mu jo nekdo zavidal.
Seveda se tega otrok ne zaveda. To je del infantilnega razmišljanja, ki ga mnogi nikoli ne prerastejo in potem so sužnji lastnih čustev (drag avto za katerega si ljudje trgajo od ust…).
Isto je z igračami, ki jih otroci nosijo v vrtec.
Nosijo jo toliko časa dokler jim igrača daje vrednost, status pred vrstniki, ko ta funkcija zbledi želijo imet novo igračo itd.

Četudi avtorica otroka uči, da naj posoja igrače on vseeno ne more dojet, da vse kar si želi pač ne more dobiti in ne ve, da mu medvedek ne bo dal vrednosti/samopodobe, ki si jo želi, zato se mu je ob zavrnitvi podrl svet in se je razjokal.

Mamica težko gleda, ko njen otrok joka, doživlja zavrnitve in ona bi naredila vse, da njen otrok ne bi trpel, zato išče “rešitve” zunaj svoje družine, opravičuje svojega otroka, krivi vse ostale.
Mislim, da ji tudi ti odgovori na forumu počasi presedajo, ker se ne strinjajo z njeno razlago/videnjem situacije 🙂

Zakaj hudiča je vsem tako pomembno, da morajo otroci igrače deliti?! Tega nisem nikoli razumela. Otrokova igrača je njegova igrača in pika. Zakaj bi jo MORAL posoditi in deliti? In potem se otroka nauči, da mora vse svoje stvari deliti, ko pa pride do momenta, ko nek drugi otrok ne želi igrače deliti z njim, je pa vse narobe, jok, histerija, užaljenost in šok staršev. En primer: ste z otrokom v parku, sedite na klopci, otrok se igra in zraven je piškot. Ta piškot želi še 5 ostalih otrok, vašemu otroku pa je ostal samo še ta. Mora torej vseeno deliti? In če vi istočasno jeste sendvič na klopci ter k vam pridejo starši vseh petih otrok, boste kar takoj delili sendvič ali potem, ko vas prosijo za to ali boste samo zgroženi nad tem, da vas nekdo prosi, da delite svoj sendvič še z njim? Ne razumem, res. Otroka učite, da je potrebno deliti vse stvari, vi, kot odrasli, pa se tega ne držite. Delite svoj avto kar z vsakim, ki to želi? Delite svoj telefon z vsemi? Svoj TV? Računalnik? Ja, to so vaše igrače. In predstavljajte si vaš šok, ko bi k vam pristopil drug odrasel in rekel: “Res hud avto, a se lahko malo peljem z njim?” Ob vas takrat stoji vaš otrok, ki ste ga naučili, da mora vse deliti. Kakšen bo vaš odgovor? Ali boste otroku pokazali, da za vas ne veljajo pravila, ki pa se jih on (po res nepotrebnem) mora držati (pa sploh ne ve zakaj) ali ne boste požrli svojih naukov in z veseljem izročili ključe kar enemu, da se gre malo peljat?

Imam 4 letno hči, na igrišču se je nekajkrat zgodilo, da ni želela deliti svojih igračk. Otroci so bili do nje na koncu že kar nasilni in je začela jokati. Razložila sem ji, da je ok, če reče ne, ampak, da naj to pove na lep način. Seveda ni razumela, zakaj so jo napadli. Pa naj povem, da včasih tudi deli svoje stvari, ne pa vedno. Le zakaj bi jih morala? Ne vem no…otroke je potrebno naučiti, da LAHKO delijo stvari, če to želijo in ne da MORAJO. To ni ok. Sicer sem še bolj občutljiva na “moraš objeti babico, moraš dati ljubčka dediju” ipd. Ne razumem, zakaj otroke učimo/te to… Ok je, če rečejo ne pri SVOJIH igračah in kar je še pomembnejše, da imajo možnost izbire, ne pa da potem še vi nastopite kot nek rešitelj situacije tako, da mu čisto zbijete njegovo svobodo odločanja in stopite v bran vsem ostalim, samo njemu ne.

17 letnik ni naredil nič narobe. Tudi njegova mama ne. Konec koncev pa tudi vi ne, saj ste učili svojega otroka, da mora vse deliti in mu v tem prepričanju tudi stopili v bran. Res neumna situacija. Do nje pa pride, ko obstaja v glavah nek mind set, da nekaj MORA biti tako, ker je v družbi najbolj zaželeno in sprejeto. Ko sem jaz svoji hčerki razložila, da ji ni potrebno deliti igračk, če tega ne želi in jih bo delila, ko se bo sama tako odločila, sem bila deležna zgroženih pogledov drugih staršev. In se ne sekiram. Hči še vedno deli stvari, če ji to paše, če ji ni do tega, pač tega ne naredi in zaradi tega ne bom norela, češ, kako se obnaša. Sicer pa…to je moje mnenje. Verjetno bom spet deležna kritik, ampak ok. Jaz vem, zakaj sem se tako odločila in to je pomembno.

Ker je to ostalina iz prejšnjega sistema, ki se očitno še danes še kako živa. Volk dlako menja, nrav nikoli? Tito je učil da če nekaj imaš, moraš to deliti z drugimi. Če imaš nekaj dvojno, moraš eno nekomu dati. Vzemi tam kjer je in daj tam kjer ni. Prevečkrat videno.

Ma po moje se sploh tale 17letnik ne igra s tem medvedkom, ampak ker ga tvoj otrok ni želel, je medvedek sedaj rezerviran za koga drugega, najverjetneje kakšno simpatijo tega fanta. Tukaj ti sploh ne vidiš celotnega ozadja, ampak samo to, kako 17letnik ni želel odstopiti medvedka 5letniku.

Drugače se pa glede delitve strinjam z eno zgoraj, ki piše, da naj otrok deli igrače, če želi in ne, da mora.

Pozdravljeni.

5 letni otrok še ni popolnoma formirana osebnost zato se še vedno v veliki meri vede spontano v skladu s ‘kemijo’, ki je prisotna v prostoru. V konkretnem primeru so glavni nosilci te kemije vsi odrasli. Iz vašega prispevka,se zelo jasno vidi, da vi početja svoje svakinje in njenega sina ne odobravate. Menim, da se je vaš sin obnašal v skladu s tem. On je na svoj način izražal tisto, kar niste izrazili vi. Seveda pa je 5 letnik že bolj formiran kot 2 letnik zato je reagiral v skladu z njegovim že deloma ponotranjenim obrambnim (preživetvenem) mehanizmom.

Seveda bi lahko razpravljali o zrelosti 17 letnika. Tudi 17 letnik še ni popolnoma formirana osebnost, ne glede na to, da bo kmalu imel volilno pravico. Jaz razumem njegovo reakcijo kot ‘F-U-C-K YOU’ na vaš odziv glede njega. Morda res niste rekli nič kaj takega,, vendar pa je bila napetost, ki ste jo sedaj izrazili na forumu, takrat že v zraku. Kar ne izrazijo odrasli, izrazijo otroci. Morda se zelo motim, vendar je možno, da sta otroka samo izrazila tisto, kar sicer vlada med odraslimi (npr. med svakinjo in vami).

Ne imejte tega kar sem napisal kot kritiko. Kot starš se ne glede na mojo kariero in delo na sebi, še vedno zalotim, da svoje nepredelane vsebine prenašam na otroke. Mislim, da se temu v popolnosti ne moremo izogniti. Lahko pa smo pozorni na to kaj otroci izražajo. Iz tega se lahko naučimo veliko več kot zgleda na prvi pogled.

Iz napisanega sledi, da je zelo težko odgovoriti objektivno, kaj se je dogajalo. Morda niti ni zelo pomembno. Bolj pomembno je, kaj ste se naučili iz te situacije in odgovorov na forumu, in kako boste nova spoznanja integrirali v svoje vsakodnevno življenje.

Pa še nekaj besed glede delitve. Ko se pogovarjamo o tem ali je dobro, da otrok deli nekaj svojega, ali ne, moramo vsaj malo razumeti otrokove razvoje faze. Ne bom pisal na široko, bolj iz stališča kakšna podpora staršev je v kakšni fazi priporočljiva in kakšna ne.

0 -1(1,5) let -> otrok še ne zna jasno diferencirati sebe od drugih, zato sploh še nima jasnega zavedanja, kaj je njegova igrača in kaj ne. Starši se morajo predvsem odzivati na otrokove potrebe glede varnosti, hranjenja, nege, dotikov, ljubezni ipd.
1(1,5) – 3(4) let -> otrok začne ločevati sebe in druge. Razvija se mu ego, in skozi to asertivnost, ki je nujna za zdravo odraslost. V tem obdobju je zelo pomembno, da otroku dovolimo, da si lasti svoje igrače. V tem obdobju ni primerno, da mora otrok karkoli njegovega deliti. Je pa prav, da mu damo na igriv način vedeti, da je nekaj njegovo, nekaj drugega pa od nekoga drugega. Pomembno je tudi to, da se odzivamo na njegovo potrebo biti viden, sprejet. Vendar mu ne dovolimo, da prestopi naše meje (kot starši se začnemo postavljati zase).
3(4) – 6(7) let -> Otrokove kognitivne funkcije in občutek JAZa je že razvit, zato lahko začne počasi razumevati koncept skupne lastnine, delitve ipd. V tem obdobju bodo začeli otroci sami deliti stvari, si izmenjevati igrače ipd. brez da bi izgubili občutek lastne vrednosti. Otrok bo v tem primeru delil, ker bo želel in ne ker bo moral. In enako bo znal početi tudi kot odrasli.

Prehodi med razvojnimi stopnjami niso stopničasti, ampak postopni, prav tako niso pri vseh otrocih enaki. Sam razvoj je veliki meri vezan na čustveno zrelost staršev, genetske dejavnike, stres v okolju, itn.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

New Report

Close