Sosed je nasilen
Soseda sta mlad par, on je Slovenec, ona pa je iz Indije in ne govori slovensko. Živita v stanovanju nad nami.
Vsak dan slišimo soseda, kako se dere na sosedo, jo preklinja v angleškem jeziku, sliši se tudi razbijanje. Ne vemo, ali jo tudi pretepa.
Začelo nas je skrbeti za sosedo. V državi je popolnoma sama, nikogar ne pozna, niti jezika ne govori, nima službe, popolnoma je odvisna od soseda in povsem mogoče je, da ne vidi nobene možnosti, da bi ušla iz te nasilne zveze.
Sprašujemo se, kaj lahko naredimo. Prav gotovo bova z ženo enkrat stopila k sosedi, ko soseda ne bo doma, in ji povedala, da vemo za sosedovo vedenje in ji ponudila da se lahko v primeru, da bo postal fizično nasilen, zateče k nam. Vsaj to možnost bi ji rada ponudila.
Sprašujem se, kako pristopiti k sosedi, saj se sicer ne poznamo, ne hodimo drug k drugemu na kavo, nobenega odnosa nimamo. Verjetno bo izpadlo vsiljivo če kar prideva in ji poveva da vse veva o sosedu in da bi jo rada podprla. Po drugi strani pa ne vem kako drugače bi to lahko naredila. Ne želiva je prestrašiti ali ji dati občutka, da se vtikava v njuno življenje, vseeno bi ji pa rada ponudila vsaj moralno podporo in zatočišče pred nasilnežem.
Sprašujem se tudi, ali bi pomagalo če stopim k sosedu in mu povem, da vemo, da je nasilnež in da njegovega nasilništva v našem bloku ne bomo tolerirali. Ali ga bom prestrašil da bo nehal, ali bo samo pazil da bo svoje nasilje zganjal bolj potiho?
Po drugi strani, ali se imava sploh pravico vtikati v njuno življenje? Ampak kot moralna empatična človeka ne moreva kar brez besed opazovati tega nasilništva, še posebej ker gre za dekle, ki je iztrgana iz svojega socialnega kroga in nima tukaj nikakršne podpore.
Mi lahko kdo kaj svetuje?
Zelo pohvalno, da vama je mar in da se ne delata, da se nič ne dogaja.
V bistvu imamo dolžnost prijavljati kazniva dejanja, če jih zaznamo, in nasilje je po našem KZ nasilno dejanje. Torej imata vso pravico, da se vtakneta v njune zakonske “težave” (težave so eno, nasilje je pa nekaj drugega).
Razmišljata v pravo smer. Kako stvar izpeljati na primeren način, vama lahko pomagajo npr. na SOS telefonu, kjer se ukvarjajo z žrtvami nasilja in ljudmi, ki bi jim radi pomagali … Imajo tudi zatočišče za žrtve nasilja, državljanstvo ni pomembno.
Ena od možnosti je tudi anonimna prijava na posebno telefonsko številko policije.
Vsekakor sem za anonimno prijavo. Policija pride, malo izpraša, naredi zapisnik. Mogoče se nasilnež po tem malo zamisli oziroma zave, da je opazovan.
Žarna in Marko, hvala lepa za nasvet. Definitivno bom poklical SOS telefon, oni bodo najbolje vedeli.
Res naju skrbi za to dekle, čisto sama je v tej državi, ne more se obrniti na nobenega sorodnika, prijatelja, niti službe nima, cele dneve je doma, sploh ne gre iz stanovanja, zraven pa vsakodnevno poslušamo sosedovo kričanje in razbijanje. Ti prepiri se zdijo precej enostranski, samo njega se sliši kako kriči nanjo in jo žali in preklinja. To je še veliko težja situacija kot običajno, ko ima žrtev vsaj nekakšen socialni krog, od katerega lahko pričakuje nekaj podpore, vsaj moralne.
Kaj pa mislite o tem, da bi ji vseeno ponudili zatočišče pri nas, ali pa ji vsaj dali vedeti, da nam ni vseeno? Po eni strani bi lahko to dojela kot nedopustno vmešavanje v njeno življenje. Morda bi jo bilo sram, da je sploh zašla v takšno situacijo in da ji tujci ponujajo zatočišče in podporo. Temu bi se rada izognila, ne bi rada da se punca zapre in po možnosti nasilnežu še pomaga prikrivati njegovo nasilje.
Bom javil kaj mi bodo svetovali na SOS telefonu.
Takole je bilo:
Na SOS telefonu so mi svetovali naj pokličem policijo če res sumim na nasilje, sicer pa naj obvestim lastnika stanovanja, da bo on zagrozil z evolucijo, če se bo nasilje nadaljevalo.
Našli smo tudi trenutek, ko je bila punca sama doma in žena je šla potrkat, da jo povabi na kavo. Ni odprla vrata, morda si ni upala, morda jo je bilo sram, ker je bilo to neposredno po prepiru, ki smo ga tudi mi jasno slišali. Torej v prvem poskusu smo bili neuspešni.
Zelo sem skeptičen do možnosti, da se pokliče policijo, saj do sedaj nimamo nobenih trdnih dokazov, da je do nje res fizično nasilen, vse kar imamo je da smo slišali ropot in žalitve. Na SOS telefonu so mi povedali, da policija rada pride in storilcu zaračuna 600 evrov za kršenje reda in miru. Predstavljam si, da če bo sosed dobil takšno kazen, bo jezo stresel na sosedo in ji bo še huje.
Na SOS telefonu so mi svetovali tudi da še naprej poskušamo s prijateljskimi gestami, vabilom na kavo, da poskušamo vzpostaviti sosedski odnos z žrtvijo in ji potem povemo, da lahko dobi podporo tako s strani policije, kot zatočišče za žrtve, pa tudi podporo od nas, sosedov, ki nam ni vseeno.
Bomo poskušali naslednjič ko bo sama doma.
Jazz,
menim, da razmišljate in delujete zelo odgovorno, zato ni kaj dodati.
Poročajte o razpletu. Morda boste s svojimi dejanji spodbudili še koga, da bo nehal gledati stran.
Super sta, da vaju skrbi za punco, samo po mojem je tole popolnoma napačen pristop. Kaj si pa obetate zdaj od tega pogovora – da bo tip rekel joj, sam res, nisem vedel, da se ne sme pretepat žensk, žal mi je, ne bom več?? Ne, samo še hujše bo: s kom si govorila, kaj si povedala, kako si upaš, zdaj jih boš šele fasala, pa da ne pisneš slučajno, da te kdo ne bo slišal.
Nasilneži niso preveč veseli, če se kdo “pogovori” z njimi. Znotraj so to ene reve in če jim kdo pove, kar jim gre, bo mali fantek v njih prestrašen in žalosten in se bo potolažil tako, da se bo znesel nad žrtvijo. Tako da po mojem ste naredili napako. Upam, da se lastnik še ni pogovoril z njim. Z njo se morate pogovoriti, ne z njim. Z obema skupaj tudi ne, ker itak, da bo rekla, da ni res in da je ne tepe. Bogve, kaj vse ji je naložil o naši policiji pa to.
Jaz bi šla do nje enkrat, ko bo sama, skupaj z lastnikom, policajem in eno žensko iz ustrezne ustanove, ki se ukvarja z zaščito žensk. Z lastnikom zato, da vam odklene, če vam ne bo upala odpret. Nekako morate priti do nje – mogoče jo tip zaklepa v stanovanje in sploh nima ključa. S policajem zato, da bo videla, da niste lopovi, ki jo hočejo ugrabit, ampak da bo imela vsaj malo več zaupanja. Gospa iz društva proti nasilju nad ženskami ji bo pojasnila, kakšne so njene možnosti. Pa ne greste zraven vi, ampak vaša žena, da jo punca vidi, da ve, na koga se lahko obrne v bloku.
Ne bi je ničesar spraševala, ker je gotovo na smrt prestrašena in izolirana in ne ve, kaj lahko komu pove. Samo povedala bi ji, da ljudi skrbi zanjo, da ji ne bo nič hudega, če bo odšla od tam, da jo zakon ščiti in da če se bo odločila, naj se obrne na vašo ženo, ki ji bo pomagala, da pride v varno hišo. Nobenega pritiskanja, samo informacija, kaj lahko naredi. Pa da se v tej državi nasilja nad ženskami ne tolerira.
Njemu ne bi govorila absolutno ničesar. Samo opozorili ga boste. Če jo bo zvlekel v kakšno drugo stanovanje ali pa še kaj hujšega, ji ne boste mogli več pomagati.
Tvoja_teta, hvala za izraženo skrb. Iste pomisleke, ki ste jih videli izrazili, smo imeli tudi mi in iz teh razlogov smo se odločili, da ne bomo nasilnežu nič rekli.
Žena je sedaj sosedo nekajkrat povabila na kavo, pogovarjali sta se tudi o nasilnem sosedu. Soseda sedaj ve, da obstaja zatočišče za žrtve nasilja in da ni pomembno, da ni državljanka. Žena ji je dala vedeti tudi, da če bo kdaj čutila, da je v nevarnosti, lahko vedno najde zatočišče pri nas.
Soseda je rekla, da on sploh ni takšen, samo takrat ko je slabe volje “ga malo zanese”. Ne vem, ali je sama v zanikanju, ali želi samo nam prikriti stanje. Bila je tudi presenečena, da se vse tako dobro sliši.
Sedaj smo navezali stik in žrtev vsaj malo informirali. Upam, da ji bo to kaj pomagalo.
Hvala vsem za nasvete.
Samo izginila je. Soseda nisem spraševal kam je šla, praktično ga nisem niti videl, ampak ni je več v bloku in kot sem omenil, njen priimek je izbrisan z nabiralnika. Tudi sosed že vodi domov druge ženske, tako da domnevam, da soseda res ne stanuje več tukaj.
Bi bil pa tudi jaz vesel, če bi kaj slišal od nje, da bi vsaj vedel, da je res cela. Bom poskusil malo poiskati po raznih facebookih in podobnih stvareh.