Najdi forum

Ne vem več kaj bi bilo prav

Imava posvojeno hči in biološkega sina. Oba sva vzgajala z enakim veseljem in enakimi možnostmi, ker sva jih vedno oba imela za svoja otroka. Vse je bilo ok do 18. leta hčerine starosti. Takrat pa je hči začela iskat biološke starše. Ker je vedela od kje je posvojena, je neverjetno hitro dobila stike z biološko mamo. Nisva ji branila srečanja, saj se nama je zdelo, da če si tega želi, naj zadevo izpelje. Mamo je spoznala in v začetku je nekajkrat šla k njej. Tam je spoznala tudi nekaj sorodnikov in sosedov. In tukaj se začnejo problemi. Zaljubila se je v enega soseda in kar naenkrat je začutila, da ne paše več v našo družino. Da paše v njihovo okolje, da je druge, muslimanske krvi. Šolo je dokončala in imela plane da nadaljuje študij ali si poišče službo. Sedaj pa to ni nič več pomembno. Fant ji je obljubil, da je lahko pri njemu in da jo bo on preživljal, ker je zaposlen. Midva sva ji svetovala naj bo še nekaj časa doma in naj se dobro spoznata, naj najde službo in nato naj skupaj začneta planirat kje bosta živela. Ampak ne. Ona je šla k njemu oz. njegovim staršem in kar ostala pri njih, brez vsega. Da bi prišla sama domov noče niti slišati, da pa pride s fantom k nam živet, pa midva nisva za to, ker pač ne podpirava njenega brezdelja. Od nas se je popolnoma oddaljila. Sicer še vedno pride občasno za par dni na obisk, tudi s fantom, vendar sploh ni več ista oseba kot je bila. Občutek imamo, kot da prideta v našo hišo dva popolna tujca. Prejšnji mesec pa nama je sporočila, da je noseča.
Sedaj je stara 19. let. Je polnoletna in odgovarja zase, zato ji ne moreva ukazovat, kaj in kako naj dela. To sva jo učila celo življenje v dobri veri, da sva ji dala dobro popotnico za življenje.
Ampak življenje se je obrnilo. Vem, da je tudi ona trenutno v čustveni stiski. Vem, da ji ni lahko predelat vse občutke od posvojitve, do biološke mame, ljubezni in sedaj še nosečnosti.
Nama je težko, ker vidiva, da ni vse tako, kot bi si midva želela. Vem da so najine želje eno, njeno življenje pa drugo, zato sva ji tudi pustila, da se odloči sama. Ona sicer pravi da je vse ok, vendar nisva prepričana, da je popolnoma iskrena.
Danes je bil spet en tak dan, da sem na polno razmišljala kaj je prav in kaj ne, zato sem tudi zlila en delček zgodbe tukaj gor. Moje misli begajo in srce me boli. Vem da je prav, da se otroci osamosvojijo, vendar moja hči se ni, če je na breme drugi družini. In sedaj še otrok. Ne vem, kako naj to sprejmem.
Ali ima kdo podobno zgodbo in kakšno spodbudno besedo?

Evo, dokaz, da kri ni voda.

Sanella hoče spodbudno besedo, zgodbo. Drugič bodi raje tiho.

Sanella, z možem sta naredila kar sta lahko, vzgojila dekle in ji dajala ljubezen in podporo. Ne morem si predstavljati, kaj preživljata z možem, a skušaj gledat malce z razdalje. Punca ni neumna, verjameta vanjo, ni tako? Zakonsko je samostojno, bodita ji ob strani ko bo potrebovala vajino pomoč in ji ne skušajta nabijat občutka krivde (če to slučajno počneta). Poslušajta jo, kaj vama govori, pogovarjajte se spoštljivo, tudi njenega izbranca spoštljivo tretirajta, ne ga obsojat. Povprašajta ju, če rabita kakšno pomoč pri tem, probajte se družit čim bolj sproščeno in naravno. Naj bodo vaša kosila topla, iskrena, ne ovita v zaskrbljenost in teženje.

Kako se hčerka razume z “bratom”? Sta si blizu? Kar ona rabi, je podporna družina. Res da je še precej mlada, ampak ponavadi mlade mamice zgodaj odrastejo (ker pač morajo), nekatere tudi študirajo zraven. Če je otrok zaželen, bo veliko manj stresno za mlad par, ker se bosta kasneje morala ubadat z resnejšimi stvarmi.

nova
Uredništvo priporoča

Hči je odrasla in naredila sta, kar sta mogla.
Odločila se je za svojo pot, upam samo, da se ni preveč nasankala. Tudi če se je, ji sedaj ponos ne bo dal, da bi priznala napako.
Vidva sicer ne marata, da sta zaljubljenca pri vas in tukaj mislim, da delaš napako.
Priti s trebuhom v bosansko familijo ni tak zadetek na lotu, hči bo tam zadnja v vrsti, da o teh taščah ne zgubljam besed. In če nima možnosti nikamor iti, potem bo morala požreti vse, kar so ji servirali.

Mogoče se je pa prav odločila. To bo pokazal čas.
Del starševstva je tudi to, da otrokom pustimo delati napake (če je to, kar dela hči, napaka). Ampak da jim potem stojimo ob strani, ko te napake skušajo popraviti (to je seveda ugoden scenarij, neugoden je, da je nočejo, ne znajo ali ne morejo rešiti).
Skušajta ohranjati odnos, da se ne boste res čisto oddaljili.

Zadaj so lahko tudi veliko bolj kompleksne stvari, mogoče je to podoben pojav, kot ko evropska dekleta rinejo k islamističnim borcem na žarišča. In fantje, rojeni v Evropi, se pridružujejo Isisu … Neke romantične predstave, v katere bežijo pred resničnostjo. S tem so se v Evropi nekaj časa precej intenzivno ubadali.

Oj;

ja, veliko sem prestal ampak takole pa ne.

Gledal bi v dve plati;
njeno srečo, srečo otroka in drugo, mislim tudi zelo pomembna,
vajino srečo, mirnost, mirnost starša. Tudi drugega otroka…

Kot je napisano zgoraj – dovoli otroku da odraste, stoj ob strani a ne dovoili izsiljevanja ali podobnih fint. Naj bodo vrata priprta, ne pa da se otrok zmišljuje recimo – upam, da bosta v pravem trenutku pravilno reagirala. Ampak, verjetno nikoli ne bo kot je bilo. To so nezaceljive rane, izkušnje za vse.

Vidva, starša imata sebe, še enega otroka, posvetita čas sebi!! Lahko naredita refleksijo, pogledata malo svoje odločitve, malo analizirata.. pa ne zato da se krivita, zato da vesta, da vidita in razumeta. Nič nista naredila narobe. Geni so različni – iz tega sem jaz v preteklosti rekel da je vpliv “sovražnega gena” ker pač ni tvoj otrok. So genske značilnosti, ki jih opazimo samo tisti, ki smo živeli z tujim otrokom in smo se tega zavedali (geste). To je “že nekaj”. Sedaj, ko je otrok srečal svoje gene, se plaz sproži in je po mojem znanju razumen in logičen. Ona si ne more pomagat.

Srečno.

Pustita jo pri miru, je samostojna in odrasla oseba, vidva sta naredila vse kar sta mogla, če so ji drugi sprali možgane ne moreta sedaj ni, še posebej ker je vsa v čustvenem viharju zaljubljenosti….skrbita zase in le čas bo pokazal če je vajina hčer naredila grozno življensko napako, ki jo bo tepla vso življenje.

Zapomnita si, njo vodijo čustva ne razum in vsi pa vemo kako je to, ko so čustva v igri.

Pozdravljeni.

Kot oče, očim in terapevt vas lahko zelo dobro razumem in sočustvujem z vami.
Glede na to kaj ste napisali, situacije veliko ne boste mogli spremeniti in menim, da bi si morali oprostiti za karkoli se počutite krivo.

Dali ste ji zelo pomembnih 18 let in to veliko pomeni. Genetsko niste njena mama, ste pa njena zelo pomembna referenčna točka. Ko ji bo res hudo, se bo lahko vrnila k vam, če bo tako hotela. Pomembno je, da ve, da je vedno dobrodošla takšna kot je.

Začnite živeti naprej.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

New Report

Close