Družina otrok ločenih staršev
Na drugem forumu je odprta tema:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11109818
z očetom 8 letnika imava skupno skrbništvo, otrok je načeloma pol časa pri očetu, pol pri materi (več je z menoj). Jaz sem se preselila z novim partnerjem, ki ima hčerko iz prejšnjega zakona. Že večkrat sem pri sinu v šolskih zvezkih zasledila, da na temo družina piše, da sestavljamo njegovo družino jaz, moj sedanji partner in njegova hčerka kot sestra – svojega očeta ne omeni..kako naj se s tem spopadam, pogovorila sem se z otrokom, mu razložila glede ”razširjene” družine, vendar nevem kako še pristopiti k temu, če se bo še ponavljalo. Hvala za nasvete.
Boštjan, vas lahko prosim za odgovor?
Pozdravljeni.
Otrok bo podzavestno vedno svoje vedenjske, miselne in čustvene strategije ustvaril okrog okolja, ki mu zagotavlja boljše možnosti za preživetje. Očitno je vsaj trenutno izbral vašo novo družino za glavni fokus. Sami pravite, da je več časa z vami. Še posebej je to logično, če z očetom nima zelo pristnega stika, če ste vi z bivšim partnerjem v konfliktu, in je v večji meri povezan z vami.
Otroci v primeru ločenih družin pogosto zgradijo dva notranja svetova. Če ga boste v šolo pripeljali vi, bo lahko tisti dan narisal eno sliko (za vas). Če bi ga v šolo pripeljal oče, pa morda drugo (za očeta). Veliko je odvisno tudi od tega, katerega starša bolj krivi za ločitev, kar je odvisno od vašega skupnega življenja pred ločitvijo in načina ločitve same.
Glede tega kako otrok doživlja dinamiko ločenih družin bi lahko ugotovili kakšno sistemsko postavitvijo. Kakršna koli pa ta dinamika je, je pomembno, da ne skušate negirati njegovega notranjega sveta. Risba sicer nekaj govori, vendar ne nujno tega, kar si predstavljate vi. Bolj pomembno je, kakšen odnos vlada med vami in njegovim očetom, kako vaš sedanji partner sprejema njegovega očeta in kakšen odnos imata oče – otrok.
Za otroka se po ločitvi v smislu odnosa mama – oče – otrok ne bi smelo veliko spremeniti. Starša si morata odpustiti, se spoštovati, se logistično usklajevati in skrbeti za otroka še naprej.
Jutro, dan,
hecno; ne se osredotočit samo na tvojo situacijo. Če želiš dat otroku širino, znanje, potem uporabi recimo knjigo kot je tale. Vse naše družine! (Alexandra Maxeine)
Dovoli otroku, da se najde v teh primerih.
In ja, to ni bav bav . Ko prebereš in govoriš o teh primerih, je otroku jasno.
In čestitke, da si šla naprej svoje življenje.
Malo bolj boste morali argumentirati svojo trditev. Če berem celoten svoj prispevek (ne samo stavek, ki ste ga izpostavili) potem v njemu glede na to kaj vem o razvojnih fazah otroka, travmah in družinski dinamiki ločenih družin, ne najdem ničesar spornega. Je pa res, da se večina srečujem z negativnimi zgodbami. Vesel bom, če bo kdo napisal pozitivno zgodbo vezano na ločene in razširjene družine.
Otrok je mogoče ravnal po liniji najmanjšega odpora in opisal tako družino kot večina njegovih sošolcev in sošolk. Če bivši partner nima partnerice in sta torej sama, ko je pri njem, tega preprosto ni čutil kot družino ter je za opis izbral vašo kombinacijo, ker se mu je zdela primernejša. Ker nisem psihologinja, ne vem, kdaj naredijo takšne miselne preskoke, da bi kot družino opisal tebe, očeta in sebe. Ravnal je skratka pragmatično. Upam, da se ni učiteljica kaj razburila in ga skušala podučevati, kdo je njegova družina.
Meni se to v bistvu ne zdi tako pomembno, če ima z očetom v redu odnos. Huje bi bilo, če se v tvoji novi kombinaciji ne bi dobro počutil.
Moj bivši ima majhnega otroka z novo partnerko, včasih pride k nam na obisk, in ker sliši, da najini otroci mene kličejo mami, tudi ta otrok mene kliče mami. Pa se nič ne razburjamo, zaenkrat je pač na tej stopnji.
Malo bolj boste morali argumentirati svojo trditev. Če berem celoten svoj prispevek (ne samo stavek, ki ste ga izpostavili) potem v njemu glede na to kaj vem o razvojnih fazah otroka, travmah in družinski dinamiki ločenih družin, ne najdem ničesar spornega. Je pa res, da se večina srečujem z negativnimi zgodbami. Vesel bom, če bo kdo napisal pozitivno zgodbo vezano na ločene in razširjene družine.
[/quote]
Prav to, ” … se večina srečujem z negativnimi zgodbami. Vesel bom, če bo kdo napisal pozitivno zgodbo vezano na ločene in razširjene družine.”
… bistvo tukaj je tudi zakaj, ampak to je druga zgodba.
Dejansko kar nekaj nas poznam, ki smo dovolili, da sistem dodeli materi – ker je škoda denarja, časa, živcev in otrok, da bi dokazoval kaj je najbolje za otroke. Posvečam čas njim!
Zato pa v takšnih primerih, kjer smo očetje ožigosani…. skočim.
To je to – druge dodane vrednosti ni – želim enakopravno obravnavo.
Prav to, ” … se večina srečujem z negativnimi zgodbami. Vesel bom, če bo kdo napisal pozitivno zgodbo vezano na ločene in razširjene družine.”
… bistvo tukaj je tudi zakaj, ampak to je druga zgodba.
Dejansko kar nekaj nas poznam, ki smo dovolili, da sistem dodeli materi – ker je škoda denarja, časa, živcev in otrok, da bi dokazoval kaj je najbolje za otroke. Posvečam čas njim!
Zato pa v takšnih primerih, kjer smo očetje ožigosani…. skočim.
To je to – druge dodane vrednosti ni – želim enakopravno obravnavo.
[/quote]
Poznam veliko takšnih zgodb kot je vaša. Delal sem z nekaj moškimi klienti, ki se jim je neupravičeno zgodilo kar opisujete. Delal sem tudi z nekaj ženskimi klientkami, ki so bile dejansko prepuščene sistemu, ki jih ni zaščitil, ko bi jih moral. Zgodbe okrog ločitev pogosto niso preproste in je potrebno gledati vsako posebej. In da, s takšni stvarmi se ukvarjam. Ne bi verjeli kakšna grozljiva dinamika se lahko ustvari okrog otroka, čeprav sta sama po sebi oba ločena starša v redu. V sistem ‘udari’ ne samo dinamika mama – otrok – oče, ampak tudi celotna rodbinska zgodovina na obeh straneh.
Kar sem jaz zapisal v prispevku pa nima nobene veze s tem kar pišete vi. Nanizal sem različne možne (in ne absolutne) vzroke, da otrok riše kar riše in za tem še vedno stojim. 8 letnik že zelo jasno ve kdo je oče, kdo mama in kdo partner/partnerka ločenih staršev. To kar sem zapisal lahko velja za primer ali hladnega očeta ali posesivne mame ali za primer mnogo drugih družinskih dinamik (tudi tega, da se morda v družbi sošolcev ne počuti varnega kot otrok ločenih staršev, kar je deloma skušala nakazati mami številka dve). Nikjer nisem izpostavil izključne krivde očeta, niti mame, namenoma sem se temu izognil.
Kot skoraj vedno poudarjam v svojih prispevkih. Ko govorimo o odnosih zelo težko odgovornost za neko situacijo pripišemo samo eni osebi.
Eden izmed pozabljenih kontekstov (dejanskih je za cel kalejdoskop):
V osnovni šoli si otroci želijo pripadati. Ne želijo, niti ne zmorejo se razlikovati od svoje okolice. Zato bodo narisali “normalno” družino kot ostali.
Zaradi ločitve so dodtano ranljivi, naj si to priznajo ali ne. Drugi otroci pa to ranljivost zvohajo in se spravljajo na “različne”.
Če pogledamo širši družbeni kontekst, je vse podobno “osnovno šolsko”, neka “normativna” večina se spravlja na drugačnost, različnost..
Podobno je v osnovni šoli. Naj gre od tega, kako si oblečen, do tega kateri telefon imaš. En takšen mikrokozmos pravil, vedenja, mode in vzorcev.
Odstopati, razlikovati si otroci upajo nekje v srednji šoli, definitivno na fakulteti (če takrat še vedno želijo samo pripadati, je definitivno nekaj čudežnega na delu).
Zvezek, slike v njem.. so fasada. Obleka.
In če vsi v osnovno šolo hodijo z belimi nogavicami, si bo tudi otrok raje oblekel bele.. ERGO: risal tipično družino iz okolice.
Da si otrok ne upa narisati dejanske družine, gre za nestrpnost družbe.. tako osnovno šolske, kot državne.
O tem je že Prežihov Voranc v Samorastnikih, ki smo jih morali brati v Osnovni šoli.. čisto prekmalu za dojemanje konteksta.
Še komentar;
tukaj si napisal nekaj trditev, stigmatizmov, ki kot profesionalc se ne bi smel privoščiti!
Kje si prebral, da “Še posebej je to logično, če z očetom nima zelo pristnega stika, če ste vi z bivšim partnerjem v konfliktu, in je v večji meri povezan z vami.” res, tukaj pa men poči film!
[/quote]
Tudi mene so močno zmotile te besede. Mislim, da kar vsakega očeta, ki se trudi za stike.
Preveč je bivša indoktrinirala / indoktrinira otroke, preveč po sodiščih, kjer pa nikoli ne naredijo kot bi bilo treba in VEDNO popuščajo materi. To je narobe v deželi tej.
Tudi pri meni so otroci za družino morali narisati vedno njo / njeno.
Hvala bogu je najmlajši zelo močan karekter in sedaj tudi starejši počasi vidi, da vse le ni bilo ok.
Ampak to nikakor ni zasluga ne sistema, ne csd, niti sodnih izvedencev.
Mislim, da bi se v tem primeru avtorica vseeno morala vprašati, kakšen odnos ima do očeta otrok in kako jim ga predstavlja.