Odhod
Da bo kar držalo. Partnerja ne ceniš v polni meri kot si ta zasluži dokler ga skoraj ali zares ne izgubiš. V naši naravi je da vedno iščemo nekaj boljšega. In tisto kar imamo ne cenimo. V bistvu smo tudi iz vseh strani obdani z takšnim sporocilom. Kupi nov telefon ( zakaj če ta ki ga imam dobro dela? ), Kupi nov avto ( zakaj?), Kupi makeup,pralni stroj, kupi karkoli ker če ne kupuješ novih stvari nisi srečen ( osnova materializma ki mu z neomejeno količino denarja ne moreš ugoditi). Sedaj pa realno mislim da je zdravilo za vse psihične tegobe 1 teden trdega kmečkega življenja. Stik z naravo in realnost kako stvari pridejo v trgovine in kako malo v resnici potrebujemo od materialnih dobrin. Kar najbolj potrebujemo je stik z našimi bližnjimi. Včasih smo oddaljeni zaradi vseh vplivov modernega življenja. Zato je najboljše da se ponovno najdete z partnerjem med kidanjem kravjega gnoja kjer drug drugemu pomagata in se lahko temu se leta pozneje nasmejera.
Ne. Ko imam priložnost biti z nekom, ki ga cenim ali ljubim ali mi je dragocen, izkoristim priložnost, da sem maksimalno čustveno prisotna (karkoli že to zame pomeni), ker se zavedam, da tega morda čez čas več ne bo.
Zapomnila sem si tudi besede Alenke Rebula, ki je dejala v povezavi z mamo, ko je gledala za njo ob slovesu in se zavedala, da se stara(ta) in bo enkrat prišlo zadnje srečanje … kar presega vse pritožbe v zvezi s starši. Počasi odhajamo, življenje se spreminja in mi z njim, kar ni tragedija.
Vedno je vprašanje, kaj je tvoj namen, ko si z nekom, v partnerstvu, v prijateljstvu, torej ko si v odnosu z drugim človeškim bitjem.
Če je tvoj namen, kvaliteten odnos, kar pomeni, da ti je v interesu ta človek v celoti, kaj in kako čuti, misli, dela itn., potem do tega, kar sprašuješ ne more priti.
Če ti človek ne pomeni veliko, in ti je zgolj sredstvo za dosego osebnih ciljev (od materialnih ciljev, do drugih skritih namenov, npr.imet status poročenega, imet otroka, imet reden seks ipd.), ja, potem je možno, da ti prepozo pribije iz egoistične riti v betico in morda tudi v srce, da si zasral na celi črti.
Ne bi se ravno s tem strinjal. V splošnem velja, da je človek pač egoist in večji kot je človek egoist, težje gleda na partnerjeve potrebe, ko je v zvezi. Koliko ga ceniš, potem, ko ga izgubiš, je stvar debate. Prej bi rekel, da pogrešaš občutek biti z nekom, kot pa, da takrat kar naekrat začneš ceniti partnerja. Res pa je, da te partner lahko tudi duši in takega težko ceniš. Še bolj komplicirano postane, ko sam težko oceniš, ali si sam tako velik egoist, da nisi primeren za zvezo, ali pa vedno pritegneš takšne partnerje, ki te dušijo v svoji nesigurnosti.