Najdi forum

razočarana nad partnerjem

Pozdravljeni,
pišem ker sem že malo obupala nad mojim partnerjem. Težave imava predvsem v komunikaciji, saj je on bolj tihe sorte, moti pa me predvsem to, da zaradi tega mi veliko stvari ne pove. Po navadi izvem prej od drugih, potem ima vedno izgovor, da je pozabil, ali se mu ni zdelo pomembno ali pa da bi mi povedal. Zaradi tega sem izgubila zaupanje vanj, saj se ne počutim ob njem varno..ker mi ne pove vsega, se ne pogovarja z mano. Njemu se to ne zdi nič takega. Trenutno pišem predvsem, ker me je globoko razočaral in čutim da mu ne morem več zaupati, saj je naredil nekaj, česar mi ni povedal. Izvedela sem po naključju. Ne gre pa za varanje ali kaj podobnega. Počutim pa se kot prevarano, saj mi je to zamolčal, naredil je, pa nič rekel. Včasih se počutim, da ga ne poznam, da je zame tujec. Skratka…situacija je bolj resna kot se sliši. Trenutno mi je prekipelo, ker se to dogaja že par let, pa ni nikoli drugače, čeprav obljubi da odslej bo. Imava namreč otročka starega komaj 6 tednov, jaz pa bi rada šla od njega. Ne da si to želim, ker ga ljubim, ampak enostavno sem preveč razočarana. No in težava nastopi, ker nimam kam. Trenutno prejemam minimalno porodniško, sem brezposelna in nimam nobenega kamor bi lahko šla. Imate kak predlog kam se lahko obrnem, kaj lahko naredim? Med drugim me boli, ker v tej situaciji ne pokaže, da mu je žal, se ne opraviči, ne razmisli kaj je naredil narobe..tudi kar enostavno dvigne roke od družine, brez da bi se boril, kaj povedal, probal vsaj,..nee, on enostavno reče, če želiš it in če to še 1x rečeš, se nimava več kaj pogovarjati. S tem mi da še dodaten občutek, da nisem vredna da bi se vsaj malo potrudil in da bi mi pokazal, da sem mu pomembna. Imam občutek, da je to za njega vse tako enostavno. Zavrgel bi čez noč 5let zveze in družino. Bi človek mislil, da bo za voljo otroka kaj naredil, pa nič. In zaradi tega sem še bolj razočarana. Ne razumem kako to, da nekdo ni pripravljen zame narediti nič, ko pa sem mu rodila njegovega otroka in po 5ih letih svojega življenja, ki sem mu ga dala,, ampak enostavno sprejme, da grem. Žal mi je, da imam otroka z nekom, ki mu nisem pomembna, čeprav bi družina morala biti najmočneje povezana. Spoznala sem, da si na koncu sam. Tudi če imaš nekoga, mu ne moreš zaupati, da te ne bo prizadel in da ti ne bo obrnil hrbta. Skratka, malo sem zlila svoja čustva..in ob tem sem zelo žalostna in razočarana. Prosila bi za nasvet glede vsega napisanega..sploh pa, kaj naj greva s sinom.

Hvala!

Ti še sama s seboj nisi zadovoljna. Zato hočeš obdržati nekoga ob sebi, ki je po tvoji oceni povzročitelj tvojega vsesplošno nezadovoljstva.
Kako pa ti gre z drugimi? Se ti dovolj posvečajo, so pozorni, imajo čas zate!

Imam podobne težave kot ti on enako obnašanje kot tvoj . Izjemno težko je s takšnimi tipi . Sem ga že zapustila . Krivdo vali seveda name . Ampak sem opazila da bolj kot razmišljam le kaj je z njim in zakaj je takšen sem se sama počutila samo slabše . Dejstvo je da spremenila ne boš lahko samo sprejmeš . Jaz sprejeti nisem mogla niti sem to dolžna prenašati saj to ni moj problem . To so tipi brez čuta za odgovornost tako so se naučili že v otroštvu . Poišči si neko majhno stanovanje zase in sina za začetek . In si daj priložnost spoznati komunikativno osebo ki te bo jemala resno . Vse ostalo če ostaneš z njim boš vedno bolj živčna in nerazpoložena ker to pokasiraš od takšnih tipov .

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni.

Obdobje nosečnosti, poroda in časa po porodu je samo po sebi velik čustveni, telesni in umski izziv za oba partnerja. V tem obdobju ni dobro sprejemati kakšnih revolucionarnih odločitev. Logično je, da ste v tem obdobju bolj ranljivi kot sicer, in da v tem času potrebujete več podpore s strani partnerja.

Iz prispevka vidim, da si reakcije partnerja razlagate izrazito negativno. Morda imate prav, morda pa tudi ne. Možno je, da vas želi vaš partner zaščititi, ali pa enostavno z vami ne želi deliti vsega. Če ste nagnjeni k izraziti kontroli potem je njegova reakcija lahko samo posledica vaše pretirane skrbi in nadzora.

Verjamem, da je situacija zelo moreča, vendar glede na napisano ne vidim možnosti, da bi bila rešljiva na enostaven način, ki bi problematiziral izključno vedenje vašega partnerja. Začnite svojo energijo uporabljati zase in otroka. Dovolite partnerju, da je to kar je. Dovolite mu, da ima svoje skrivnosti. Dajte mu vedeti, da vam jih lahko zaupa, ko bo na to pripravljen. Povejte mu tudi, da ga potrebujete ob sebi, da si želite njegovo bližini in podporo – če to sploh še želite. To je tisto kar v odnosu res šteje.

Bodite dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Imaš tipe, ki so narejeni še po starem, in ne čutijo potrebe, da nakup vsake čajne žličke predhodno predebatirajo s celotno žlahto. Take tipe je preprosto treba pustiti pri miru, poleg tega se večinoma itak odločijo čisto preudarno, so pa naporni za ženske, ki hočejo imeti kontrolo in besedo pri vsem. Kar vidim svojo sestrično, ki jo vsaka taka stvar vrže iz tira, ker je izjemno neprilagodljiv človek in ne mara improvizacije. Zvečer si zamisli, kako bo potekal naslednji dan, in potem tako mora biti, pika. Njen mož je pa mogoče podoben tvojemu, ampak ti povem, da poznam zelo malo tako iznajdljivih, zanesljivih in pridnih ljudi.

Jaz se tukaj v tvoji zgodbi sploh ne morem opredeliti, ker ne vem, zakaj te je tako močno razočaral. Razmišljam v smeri kockanja in podobno, da je zapravil vajine prihranke, si sposojal denar drugje. Ne vem. Lahko gre pa res za kakšno banalnost, ljudje smo si tukaj različni in imamo res neverjetno širok razpon sprejemljivega.
Tako kot je tvoj partner umirjen in hladnokrven na drugih področjih, se obnaša tudi, ko je v stiski. A ti dejansko verjameš, da mu je vseeno zate?

Situacija je res bolj resna kot se sliši/bere …

On tebe zapušča?
Ti si vso krivdo zvalila nanj, on te ne posluša, on se ne pogovarja, njemu ni mar za otroka, zate…itd v resnici pa ti zapuščaš vse skupaj in se pripravljaš na odhod… zakaj že?
Ker ti ni povedal nekaj kar se tebi zdi pomembno?
Mislim, da delaš iz muhe slona.
Sedaj ga izsiljuješ z odhodom, pogojuješ svojo ljubezen z vsem kar si naredila zanj… ZANJ?
A ti si pa nisi želela otroka?
Nikoli ti ne bo mogel nihče povedat “vse”, tudi ni nobene potrebe po tem razen, če si obsedena z nadzorom. Ampak to potem ni ljubezen 😉
Kje pa je tu zaupanje v partnerja? A to kar je on naredil in ti ni povedal a gre to vama v škodo?
Če vama ne škoduje se razburjaš in zaostruješ situacijo brez potrebe.

Veš kaj jaz mislim, tip se še ni privadil na nastalo situacijo, ne ve, da si v obdobju, ko rabiš nekaj več pozornosti, bližine, nežnosti z njegove strani. V vajino življenje je prišel nov član, ki rabi veliko vajine ljubezni, še posebno tvoje in če tvoj partner tega ne daje na tebi sprejemljiv način (ki ni nujno vedno najbolj/edini pravi ;), se dogaja to kar se vama dogaja…
Spremenil se je način življenja iz samskosti v starševstvo, ne vem če bo tako zaostrovanje situacije rodilo karkoli dobrega.

Nekje sem prebral misel, da, ženska ki je ljubljena ni nevarna. Ti pa izgledaš kot en hudiček…. 🙂

Ne vem zakaj me je tale post spomnil na tisti star vic. Takole gre:

V njenem dnevniku je pisalo:
Ko sem prišla v gostilno je bil slabe volje. Mislila sem, da mogoče
zato, ker sem nekoliko zamudila, ampak ni rekel ničesar o tem.
Pogovor ni prav stekel, zato sem predlagala, da greva nekam, kjer bova
imela več zasebnosti. Šla sva v restavracijo, a se je še vedno vedel
čudno. Poskusila sem ga razvedriti in se začela
spraševati, če sem kriva jaz. Vprašala sem ga, pa je rekel da ne.
Na poti k njemu sem mu v avtomobilu rekla, da ga ljubim, on pa me je
objel. Nisem točno vedela, kaj naj bi to pomenilo, ker ni rekel ničesar.
Ko sva končno prispela, sem ga vprašala, kaj je
narobe, pa je le prižgal TV. Torej sem šla spat. Že čez 10 minut je
prišel za mano in ljubila sva se. Vendar je bil še vedno nekako odsoten.
Sprašujem se, ali ima drugo.

V njegovem dnevniku je pisalo:
Olimpija izgubila. Vseeno fukal.

V bistvu sta si podobna. Veliko besed, brez da bi bistvo bilo sporočeno (nič razlogov, primerov tega “razočaranja”).
Slaba sporočilnost vama je skupna.. le da njegova z malo besedami, vaša z veliko.

De omnibus disputandum..

Dober vic. Drugače pa je zanimiva britanska humoristična nadaljevanka, ki spremlja 3 moške in 3 ženske, kjer se podobno kot v vicu, vsako zgodba odvije najprej iz ene (recimo ženske), nato iz druge perspektive.
Coupling: https://www.imdb.com/title/tt0237123/

De omnibus disputandum..

odkrito povedano sem brala do stavka, da imata 6 tednov starega otroka.
Pred enim letom se ti je zdel idealen partner za razplod (no pravzaprav pred 10 meseci), sedaj si pa čisto fertik in razočarana. Pospravi podstrešje punca, preden se lotiš še kakšnih podobnih podvigov.

bi pomagalo, ce bi prebrala celoten kontekst, preden streljas kozle in enostransko pisaris. Kaj je to za en argument, da naj si pospravi podstresje? A lahko vidis sirso sliko pa poves, kje vidis odgovornosti obeh?

… se je zgodilo meni pred 10. leti. Sem na eni strani opisal situacijo oz. problem in seveda nasvet, kaj naj naredim. Pa je nekdo napisal sledeče: “Prebral sem prve tri stavke in mi je takoj bilo jasno, v čem je problem…” ter pikiral na pisanje odgovora. Seveda ker ni prebral celotnega teksta, je njegov zapis bil strel mimo oz. mi objava ni čisto nič pomagala. Povrh tega se mi je ponudil za mentorstvo pri reševanju problema. Takšni bi lahko kar svetovalnice imeli čez… samo se mi zdi, da bi po njihovem svetovanju folk bil samo še bolj z**ban.

baba je bila z njim celih pet let in ves čas so bili isti problemi, ampak ona je najbrž živela v veri, kako ga bo spremenila, sploh ko bo otroka naredila…. Sedaj pa ima pri 6 tedenskem otročku cajt gruntat in po forumih jamrat. Seveda išče samo podporo podobnih butar, kako je treba partnerja spremenit, da bo pasal v slikico, ki jo ima v glavi. Torej pred manj kot enim letom ni bil čisto nič drugačen in takrat se ji je zdel primeren, da se z njim poveže v resno obveznost za najmanj 18 let?

Razumem situacijo, kajti po 21 letih zakona sva se imela z možem lepo, pač sva se razumela. Zadnja pol leta se je pa vse obrnilo na glavo, se tudi ne želi o tem pogovorite, kaj je narobe, da se je tako začel obnašati do mene, razlika je edino v tem, da me je začel mož tudi zaničevati tako da se od njega poslavljanjam, na srečo jaz imam kam iti. Tebi tudi želim da se sporazumeta in da se pogovorita, ne kot on da beži. Lahko so se tudi čustva pri njem do tebe spremenila. Moski začnejo na ženske po rojstvu otroka gledat drugače, zato mu daj čas, da pri sebi prvo razčisti, vseeno je za njega tudi prihod otroka velika preizkušnja in se išče. Ženske ko postanejo matere se tudi spremenimo in posvečamo več pozornosti otroku kot možu, zato moški vidijo v otroku kokurenco, prej je pa vso pozornost dobil samo on. V glavnem ne vem kako je bilo pred rojstvom otroka, ti ga najbolje poznaš. Če pa te ne bi več maral, bi te on zapustil. Vso srečo v prihodnje ti želim.

Zdravo,

Sem moski. Na nek nacin se mi zdi, da cutim kako je biti v kozi tvojega partnerja, saj sem tudi jaz po naravi zelo tih clovek. Tezko izrazam custva (razen ko imam izbruhe jeze, pa se ti so redki). Ko me nekaj moti se pogovoru izogibam.

Pa greva mal hipotetizirat.
Pomisli kako bi recimo odreagirala, ce bi ti partner povedal, da fantazira o spolnih odnosih s sodelavko? Najbrz bi zavrela, nato bi ga obsojala, sprasevala detajle, ipd… a drzi? Kaj bi bila posledica tega? Pomisili za hip.

A se strinjas, da od tu dalje bi zavladala tisina iz njegove strani? Vsaj kar se tice teh “tabu” tem, saj zakaj bi tvegal dodatne tezave, morda celo izgubo, ce lahko zadrzi svoje misli zase in je “mir” v hisi.

Sedaj pa vzem si cas in pomisli, kako bi morala odreagirati, da bi se ta clovek pocutil varno pred tabo? Da bi lahko kadarkoli spregovoril o cemerkoli?

Kar se tvojih trenutnih custev tice, dovoli mi malo skepse. Pa ne obsojam te, verjemi.
Ljudje pogosto delamo napake in se sele kasneje zavedamo, da smo naredili napako. Pa pogosto ni niti nujno napaka, saj smo lahko v nekem trenutku v stanju duha, kjer se razumemo nekatere pretekle akcije kot napake, pa morda niso.
Zakaj ti to pravim? Odlocila sta se za otroka. Tudi ce je prisel “nenapovedano” sta ga vseeno sprejela. Vsi poznamo kontracepcijo, in vsi vemo, da je abortus legalen in relativno dosegljiv, pa vseeno sta se odlocila zanj. Tudi, ce sta imela pomisleke, je sedaj irelevantno.
Ampak sedaj si v obcutljivi situaciji, sedaj je potrebno razmisljati s trezno glavo, kar je verjetno zaradi neprespanih noci zelo tezko (predpostavljam, nimam se otrok).
Priporocam najprej, da se vprasas: kaj je najbolje za otroka, zate, in konec koncev, tudi za partnerja. Drugo, kar bi priporocal, je, da ne hitis iz odlocitvami.
Zapisi si obcutke, dejstva, misli, vse kar te moti, kar te veseli in kar te zalosti. To pocni dlje casa. Po kaksnem mesecu preberi vse kar si zapisala in se vprasaj koliko tega se vedno drzi.
To pocni konsistentno in sistematicno, torej ne samo takrat, ko si razocarana. Mislim, ce si prezivela 5 let s tem mozakarjem, bos lahko se vsaj par mescev, a ne?
Morda bos ugotovila, da se tvoji obcutki spreminjajo cez cas, na bolje ali na slabse. Nato se odloci.

Btw, A si pomislila, da bi odsla k starsem na kratek oddih?

New Report

Close