Prevelika pričakovanja ali nekompatibilnost?

V dvomih sem in muči me. Stara sva 38 in 42 let in se dobivava nekje 9 mesecev. Preden sva se spoznala, sva bila oba nekaj let sama. Dobiva se 2x na teden in si znava narediti kar lepo, ostale dni se slišiva, kakšen dan vmes pa tudi ne. Kot človeka sva si precej različna, a kljub temu imava nekaj skupnih točk in želja za prihodnost. Všeč sva si, njemu je vse fajn, meni ne. Jaz sem precej čustvena oseba, zadeve doživljam precej globoko, pomembno mi je, da ob človeku, še posebej partnerju, čutim notranjo povezanost, toplino, varnost, pripadnost, željo, strast… On je hitro zadovoljen, se ne matra z raznoraznimi vprašanji in razmišljanji glede najinega odnosa, nima izrazitih čustvenih reakcij, ne govori o svojih čustvih.

Muči me, ker ne čutim notranje povezanosti, topline, strasti. Nimam občutka, da partnerja sploh imam. Želim si več stika, fizičnega in čustvenega. On je bolj pasiven, ne čutim njegove seksualne energije (jaz si spolnosti želim bolj pogosto, želim si več raziskovanja, njemu je ok nekaj standardnih zadev in je to to, nima idej, želja okoli tega). Po drugi strani pa je good guy, zanesljiv, umirjen, uravnovešen, pripravljen sodelovati za odnos, se znava skupaj nasmejat.

Večkrat se sprašujem kaj mu sploh pomenim, ali si me sploh želi, zakaj je z mano, zakaj je tako mlačen. Je to le stvar karakterja? Sva imela večkrat pogovore na to temo, sem mu povedala kako se počutim, kaj se sprašujem… ponavadi pravi, da se bo potrudil in to je to. Vidim, da se trudi, a povezanosti, topline, strasti ni… pogosto se počutim prazno. Ugotavljam, da morda tega z njim sploh ne bom mogla doseči… ali pač, sčasoma? Je problem mogoče v meni zaradi izkušenj v primarni družini (čustvena hladnost, nedostopnost, čustveno zanemarjanje)? Sprašujem se, ali imam prevelika pričakovanja glede odnosa, ali pač to ni to, nisva kompatibilna?
Ima kdo kakšno izkušnjo s tem?

Zapik.

Drug drugemu sta zapik.

In kot tolikokrat v medčloveških odnosih, ljudje to potem zamenjajo za “dolgoročnost”, kar se potem spremeni v žalostne zgodbe.. vse zato, ker se v kritičnih trenutkih ne poslušajo.
Vi sedaj slišite sebe, sta zaznali razhajanje.. vprašanje je ali boste zmogli toliko samo-ohranitvenega nagona ter vere vase in lastno vero.. da boste to razmerje tudi prekinili.

Jaz tudi, ne bi imela občutka, da imam partnerja, če bi se videvala samo 2x tedensko. Tudi na fitnes je potrebno iti večkrat kot samo 2x tedensko za kake boljše rezultate.

Glede pasivnosti in strasti po mojem ne zaostajaš za njim kaj preveč, ker v nasprotnem bi ukrepala, oziroma bila bi to, kar si, pa se nekako bojiš, kar zadržuješ se, kaj misliš, če bi se malo aktivirala bolj/več sprostila, „podivjala“ v pojstli ali osvežila z nečem novim, da se on ne bi, me prav zanima kok bi bil pasiven?!
Si prepričana, če bi ga presenetila z romantiko, da ti ne bi slej kot prej vrnil z nečem podobnem?
Bodi za začetek poštena in realna, bodi prvo sama tisto, kar pričakuješ, želiš da bi bili ostali okoli tebe do tebe…

Moj zaključek je, da se za moje pojme, vidva malo preveč pogovarajata in razmišljata, rada se imata in vse je skoraj da superca, samo kaj, ko se za kaj več ne upata niti potruditi, ukrepati in ti/vama kmalu vse skupaj rata monotono in brezveze… čeprav ni, je kar lušno imeti zraven sebe nekoga, ki te zna zares nasmejat in ti je ob njemu fletno kljub „pasivnosti“in še marsičem…

Velik poguma in sreče…
Lp 🙂

Se tudi sama sprašujem, če bi bilo bolje, da bi prekinila ta odnos, a v tem trenutku tega še ne čutim toliko, da bi to lahko naredila. Se mi zdi, da se da mogoče še kaj narediti… ne vem pa točno kaj.

Si mi dala misliti, xDijana. Res se mi zdi, da se mogoče “preveč pogovarjava in razmišljava”, in tudi jaz si želim več telesnih stikov, več telesnega izražanja, kar sem mu tudi povedala. Pasiven ni samo kar se tiče spolnosti, ampak tudi sicer… vedno sem jaz tista, ki začenjam pogovore, vedno moram jaz predlagat “rešitev težave”, večino časa sem jaz tista, ki pristopi do njega, tudi v spolnosti imam kar nekaj idej in želja, pa sem pogosto že naletela na odgovor, da to pa njemu ni, pogosto sem bila pobudnica, pa je bil utrujen in brez energije, pa bi raje prestavil in se človek malo neumno začne počutit.
Se mi zdi, da imam več energije za vse kot on, jaz sem bolj na hitro narejena, on pa bolj na počasi. Privlačen mi je in jaz pogosto v sebi čutim ful ene energije, ki se želi izrazit. In včasih se mi zdi, da se res zadržujem, ker imam na drugi strani to mlačnost in hladnost… ne vem, kakšna bi bila reakcija, če bi “podivjala”. In tega me je mogoče strah, te reakcije, mogoče obsojanja, nesprejemanja, neodobravanja, zavrnjenosti, ker gre tu za precej intimne zadeve.

Se tudi sama sprašujem, če bi bilo bolje, da bi prekinila ta odnos, a v tem trenutku tega še ne čutim toliko, da bi to lahko naredila. Se mi zdi, da se da mogoče še kaj narediti… ne vem pa točno kaj.

Si mi dala misliti, xDijana. Res se mi zdi, da se mogoče “preveč pogovarjava in razmišljava”, in tudi jaz si želim več telesnih stikov, več telesnega izražanja, kar sem mu tudi povedala. Pasiven ni samo kar se tiče spolnosti, ampak tudi sicer… vedno sem jaz tista, ki začenjam pogovore, vedno moram jaz predlagat “rešitev težave”, večino časa sem jaz tista, ki pristopi do njega, tudi v spolnosti imam kar nekaj idej in želja, pa sem pogosto že naletela na odgovor, da to pa njemu ni, pogosto sem bila pobudnica, pa je bil utrujen in brez energije, pa bi raje prestavil in se človek malo neumno začne počutit.
Se mi zdi, da imam več energije za vse kot on, jaz sem bolj na hitro narejena, on pa bolj na počasi. Privlačen mi je in jaz pogosto v sebi čutim ful ene energije, ki se želi izrazit. In včasih se mi zdi, da se res zadržujem, ker imam na drugi strani to mlačnost in hladnost… ne vem, kakšna bi bila reakcija, če bi “podivjala”. In tega me je mogoče strah, te reakcije, mogoče obsojanja, nesprejemanja, neodobravanja, zavrnjenosti, ker gre tu za precej intimne zadeve.
[/quote]

Sami ste edino pravo merilo za neko trajno odločitev. A ker se v vas ŽE poraja dvom, mu prisluhnite.
Predvsem pa ne opravičujte partnerja kar vnaprej.. najbolj pogosta napaka v razmerjih.

Jaz mislim, da od njega preveč pričakuješ. Glede na vse želje, ki jih imaš, pa morda res sama premalo ukrepaš, deluješ aktivno.

V kolikor niste popolnoma nič delali na vzorcih, ki ste jih dobili iz vaše primerne družine, potem v veliki meri gledate na svojega partnerja s popačenimi ‘očali’. Temu se ne more nihče izogniti. Kakšno je popačenje, je odvisno od tega kako globoke rane ste dobili v vaši primarni družini in kako dobro ste uspeli te rane pozdraviti.

Vedno pridemo v odnos s partnerjem, ki je na nek način podzavestno kompatibilen z nami. Vi s partnerjem živita vzorec, ki je podoben vzorcu iz vaše primarne družine. Bolj kot boste prevzeli odgovornost za lastne življenje (in rane) bolj boste situacijo videli objektivno. Popolnoma mogoče je, da boste takrat videli, da trenutni partner res ni primeren za vas. Ali pa tudi je?!

Kaj pa jaz, ko se bova s svojo videla šele konec junija? Pa kolikor vem, je obisk fitnesa 2x tedensko ravno prava mera.

Kaj pa jaz, ko se bova s svojo videla šele konec junija? Pa kolikor vem, je obisk fitnesa 2x tedensko ravno prava mera.
[/quote]
Temu je primerna vajina veza in obcutek neblizine med vama.

Avtorica, meni je tudi srecevanje 2x tedensko premalo, odvisno sicer od tega, ali gre za cel vikend ali samo par uric ali se vmes se slisita kaj in kako prezivljata skupni cas: so to skupne aktivnosti, izleti, pogovori, ali je to le dejtanje. Nekaterim to ustreza, saj s tem ohranijo svojo avtonomnost pa se prilagajanja je manj kot sicer. Problem je, ce ti je to premalo. Ce cutis pomanjkanje ne glede na stevilo aktivnosti okoli sebe. Ljudje smo si razlicni, eni bi nenehno ticali skup, drugi rabijo vec svobode. Mislim pa da sta oba v teh letih, ko si lahko poisceta partnerje, ki so vama le se cesnjica na torti. Al pa poiscita kako drugo obliko sobivanja in prezivljanja casa skupaj, ki je tebi blizja in bi ti dala obcutek povezanosti.

Midva sva se vselila skupaj po 3 mesecih in se to vcasih imam obcutek, da se premalo vidiva, ker je pogosto sluzbeno odsoten. Mislim, da sploh pri vajinih letih 2x tedensko dobivanje zveni prav zalostno, tokrat sem se dobivala s svojim prvim fantom pri 16ih. Kaj je razlog, da se dobivata samo tolikokrat? Mislim, da je pojnt razmerja, da vecino casa prezivis s partnerjem, sicer je to neko prijateljevanje…

Srcno upam, da ti nimpoint razmerja biti cimvec s partnerjem! Raje si nabavi psa, ta bo stalno potreboval tvojo pozornost, se te vedno razveselil in se crkljal s tabo. No, nekaj psihicnega dela bos pa tudi imrla z njim.

Lepo se vidi v nasih komentarjih na forumu, kako si predstavljamo partnerstvo. Meni je zgoraj citirano recimo dusenje in soodvisnisko, ce pa drugim pase in nimajo s tem tezav, be it. Razlicni smo si in vsi imamo pravico bivanja. Problem se pojavi ko ina nekdo s takim (ne)prezivljanjem casa probleme. Razhod je vedno opcija, vmes pa je se malo morje moznosti za kompromis

Elvita, nekateri ljudje rabijo kar dolgo časa, da se zares odprejo in navežejo na osebo. Težko je reči tako od daleč, ali dejansko hodiš s čustvenim hlodom ali je samo zadržan, ker se še ne more sprostiti. Moja daleč najbolj srhljiva partnerska izkušnja je s človekom, ki je hotel že v parih tednih vse, da prodam svoje stanovanje, se preselim k njemu, ki je hotel vedeti vsako mojo misel, se nenehno hotel pogovarjati o vsem mogočem, mi zlesti v glavo … Po drugi strani, ko je pa res zagustilo, ga pa raje ni bilo blizu, da si ne bi umazal rok ali popacal jakne …

Enako velja za spolnost. Mogoče moraš ti samo dati malo več pobude, take subtilne, ga začarati, mu predstaviti kaj novega. Če gre res za človeka, ki rabi dolgo časa, da se čustveno odpre in prepusti drugi osebi, je mogoče tak tudi v seksu. Sicer pa imaš jezik, začni ga uporabljat (in mu vse to povej, pa boš videla, kaj bo rekel!).

Mojega partnerja tudi vidna panika, če se hočem pogovarjati kaj bolj osebnega, moram res iti okrog vsem možnih ovinkov in ga počasi preparirati, da kaj izvem … pa malo heca zraven. Včasih je v vidni zadregi, ko se pogovarjava, pa je sicer izredno samozavesten moški, vsaj tak videz zbuja.

Lahko iz lastnih izkušenj povem, da pasivneža v postelji ne premakneš nikamor. Jaz sem tudi nekoč bila lep čas s takšnim, kot je opisala avtorica. Ker mi je bližina, intimnost pomembna, sem poskušala svašta, bila zelo aktivna, a od človeka ni prišlo skoraj nič. Imel je dosti nižji libido od mene in še takrat, ko je bil za akcijo, je bil bolj ali manj kot hlod.
Na žalost to sploh ni osamljen primerek, saj sem spoznala že več takšnih. Z enimi moškimi smo se samo pogovarjali in nikoli bili intimni, pa so mi povedali, kako so bivše želele skoz sexat in jim je to presedalo (KAJ?!).
Tudi pri kolegicah se dogajajo podobni problemi. Ena se celo trudi z oblačenjem sexi perila, zapeljevanjem, on sploh ne trzne. Se dela kot da je ne vidi in ima druge, bolj pomembne stvari za počet.

Tako da tisto kako smo ženske nezainteresirane in hladne, je samo še nek mit, ki je morda veljal nekoč v preteklosti, a sedaj je realnost kar nekako obrnjena.

V kolikor niste popolnoma nič delali na vzorcih, ki ste jih dobili iz vaše primerne družine, potem v veliki meri gledate na svojega partnerja s popačenimi ‘očali’. Temu se ne more nihče izogniti. Kakšno je popačenje, je odvisno od tega kako globoke rane ste dobili v vaši primarni družini in kako dobro ste uspeli te rane pozdraviti.

Vedno pridemo v odnos s partnerjem, ki je na nek način podzavestno kompatibilen z nami. Vi s partnerjem živita vzorec, ki je podoben vzorcu iz vaše primarne družine. Bolj kot boste prevzeli odgovornost za lastne življenje (in rane) bolj boste situacijo videli objektivno. Popolnoma mogoče je, da boste takrat videli, da trenutni partner res ni primeren za vas. Ali pa tudi je?!
[/quote]

Imam kar nekaj dela na sebi že za sabo. A veliko bom verjetno še morala narediti, saj vedno bolj ugotavljam, da je trenutni partner zelo podoben mojemu očetu. Boli me misel na to, da se z njim verjetno ne bom mogla čustveno povezati, ker je čustveno hladen, oddaljen, nedostopen (kot moj oče), da bo najin odnos ostal površinski. Hkrati pa me boli tudi misel na to, da je verjetno res tako kot ste napisali, da živiva isti vzorec kot v primarni družini. Verjetno je mišljeno, da je to tudi isti vzorec kot sta ga imela starša.
Kaj lahko sedaj s tem spoznanjem sploh naredim? Kako preseči ta vzorec? Ali to lahko sploh naredim ob človeku, ki je podoben mojemu očetu?

V veliko stvareh se res razlikujeva oziroma si drugače predstavljava odnos. Jaz bi želela več časa preživeti skupaj in da bi skupaj počela različne stvari. Zdaj sva malo drugače zastavila najina srečanja in tudi začela sva s skupno športno aktivnostjo. Najbolj me moti to, da moram večino časa bit jaz tista, ki odloča, predlaga, izpelje. Počutim se, kot da sem jaz vlečni konj. In počasi mi zmanjkuje energije.

Tudi to sem razmišljala. Da je mogoče samo zadržan in potrebuje več časa, vendar nimam občutka, da je čisto tako. Bojim se, da je čustveni hlod, kot si napisala. Najbolj me boli to, da me ne posluša, če pa že, pa da me sploh zares ne sliši – ali ne zmore, noče, ga na zanima, ne vem. Vem samo to, da sem do njega odkrita, da mu povem, kako se počutim, o čem razmišljam, kaj si želim itd. Ampak gre precej stvari mimo njega. Sem poskušala na različne načine, tudi po ovinkih, pa ob primernem času in prostoru. Včasih se mi celo zazdi, da sva se malo približala, a večino časa sva na distanci. In to me žalosti.

Moram rečt, da sem bila tudi jaz presenečena, da je meni več do seksa in raziskovanja kot njemu. Ni fajn občutek, ko se trudiš s tem in onim, pa kaj novega predlagaš, druga stran pa sploh ne trzne. Počutiš se kot animator, on pa opazovalec in če se mu kaj zdi pa ravno zanimivo, pa se pridruži.

Na žalost ti moram napisati,
Poišči si kompatibilnega partnerja. To kar opisuješ,
je kot dva cimra, kjer bi eden nekaj več.
Pošteno je, da njemu to poveš in gresta narazen.
Druge poti ne vidim.

Zakaj je pri vas puncah velikokrat tako? Kot opisuješ.
Zato, ker greste v vezo iz preračunljivosti. Potem pa ni ljubezni, metuljčkov itd.
Karma je…….

Ženske preveč komplicirate.
par dejstev: če je tipu do tebe, se bo potrudil vsaj toliko, da se ti javi, ti odpiše, se sreča s teboj, pokaže pozornost na kakršen koli način – glede na to da se slišita, pa da se srečujeta po 2x na teden, mu nekaj pomeniš, težko reči kaj, samo lahko mu veliko, lahko malo, vse je stvar ugibanja dokler ga ne vprašaš, kaj mu pomeniš. nikakor pa mu ne pomeniš nič, potem se sploh ne bi srečeval s tabo že 9 mesecev
čustev ne doživljamo vsi enako in jih zato tudi ne pokažemo enako. lahko, da ti on pokaže veliko čustev, samo jih ne prepoznaš, ker ti čustva kažeš na drugačen način. en pokaže čustva že s tem da te spravi v dobro voljo, da te pokliče, ti pove kaj lepega ali pa da sploh govori s teboj, drugi pa imajo cele romantične izlive besed in predlogov in nosijo rože in darilca itd… – torej sebe doživljaš zelo čsutveno, njega pa ne, ker se ne odziva tako, kot pričakuješ. rajši ga vprašaj kako ti on izraža čustva. mogoče boš presenečena in potem to sprejmi kar ti pove. nekoga silit da se obnaša tako in tako, da bo tebi všeč, nima smisla, ker se bo spremenil in ne bo več tak kot je bil, vam ne bo več všeč
to da se ne matra z raznoraznimi zadevami in da je z vsem hitro zadovoljen, kako to veš? je sam to rekel ali so to samo tvoja opažanja? mogoče pa doma mozga in razmišlja kaj bosta počela, kaj bo rekel, kako bo potekalo med vama srečanje… kako ti veš, kaj je v njegovi glavi? ne veš.
v spolnosti se očitno ne ujemata, pa spet glede strasti – to je zelo relativno. strast je za ene nekaj, za druge nekaj drugega. mu poveš kdaj kaj o svojih spolnih fantazijah ali samo čakaš, da ti bo prebral misli, kaj si želiš v spolnosti? če pa jasno pvoe, da mu do nečesa res ni, da ima zadžke, potem mu pač ni in to lahko pozabiš
tole: Po drugi strani pa je good guy, zanesljiv, umirjen, uravnovešen, pripravljen sodelovati za odnos, se znava skupaj nasmejat. – ima tudi službo, dovolj dnarja za preživetje, zna sam zase poskrbet? pa ta tip je perfect, kaj sploh še hočeš? Mogoče te “good guy-i ” ne privlačijo. potem pa si pošišči bad guy-a pa bo?
če seksa s tabo, potem si te želi. pika. če ne seksa, potem si te ne želi. tu ni kaj filozofirat. kako pa seksa pa ni pomembno, to ne vpliva na to ali si te želi ali ne.
verjetno je s tabo zato, ker si mu všeč, ker se stabo dobro počuti, ker je lahko s tabo tak kot je…
to, da je mlačen, je del njegovega karakterja, mogoče bi ti pomagalo, če bi srečala kakšnega njegovega prijatelja/prijateljico in vprašala, kako ga vidjo drugi? morda ga vidjo drugače, kar pomeni, da si preveč subjektivna do njega
definitivno imaš prevelika pričakovanaj glede tega odnosa. 9 mesecev sta šele skupaj. če ti res tako ne odgovarja, potem pojdi stran, dokler ne bo minilo 10 let…
po drugi strani pa zakaj si z njim? zakaj si bila dlje časa sama? ni bilo “pravega”, te noben ni privlačil, se noben ni “prijel”? je on najboljše, kar si dobila do sedaj? misliš, da lahko dobiš ideal, ki ga iščeš? si ga že imela do sedaj, glede na to da si že 40 oziroma 38?
potem tole: Je problem mogoče v meni zaradi izkušenj v primarni družini (čustvena hladnost, nedostopnost, čustveno zanemarjanje)? – kar te je motilo v družini, te moti tudi pri njem. zato ti je to nekaj domačega in te tudi privlači pri njemu. tako žal je. dokler ne predelaš vzorcev preteklosti in se odločiš da niso zate, take privlačiš in taki te privlačijo.
potem samo glede na pogovore z drugimi: kdor seksa 2x na teden, je to veliko pri teh letih. ja saj so izjeme… samo 2x na teden ni tako malo…

iz zapisanega se bere, da drugače se super zastopita, je super človek, samo manjka pa strastnega seksa, ne izkazuje dovolj čustev in da se premalokrat vidita.

zaključek: tokrat res ni problem v njem. on izgleda na opis popoln… razen tega, da se nista še odločala, da bi morda kdaj v prihodnje živela skupaj? ker predvidevam, da to iščeš – skupno življenje? o tem bi se morala pomeniti.
pa veliko moraš premisliti tudi o sebi in svojih pričakovanjih, kaj si želiš? človeka, s katerim se boš postarala ali seksmašino, ki bo ves čas izražala čustva, kot si jih ti želiš. Se mi zdi, da ga želiš srpemeniti. Pri teh letih to ne gre več zlahka. Zato pozabi, da ga spremeniš, če ti ni všeč sedaj kot popoln paket, ti morda ne bo nikoli. In ne, kasneje ne bo boljše, kvečjemu slabše, ker ne bo šlo po tvojih pričakovanjih. Problem pa je, ker očitno njemu gre po pričakovanjih, torej zakaj bi se spreminjal, če je dobil, kar je iskal? Si z njim samo zato, da nisi sama ali zato, ker te razume, samo zdaj bi rada še več? Pri teh letih je človek (upam) že izdelano bitje. Kar vidiš, to dobiš… ne bo drugače…

Na žalost to sploh ni osamljen primerek, saj sem spoznala že več takšnih. Z enimi moškimi smo se samo pogovarjali in nikoli bili intimni, pa so mi povedali, kako so bivše želele skoz sexat in jim je to presedalo (KAJ?!).
Tudi pri kolegicah se dogajajo podobni problemi. Ena se celo trudi z oblačenjem sexi perila, zapeljevanjem, on sploh ne trzne. Se dela kot da je ne vidi in ima druge, bolj pomembne stvari za počet.
[/quote]

Imel žensko, ki je hotela skos seksat. Poleg tega pa je bila neverjetna tečnoba, skos je bilo kaj narobe… skos se je ukvarjala s tem, kaj imajo drugi boljše, kaj bi morala imeti midva in teženje non stop… Rezultat: seks z njo mi je ratal brezvezen, jamrajoča in zatežena ženska čez dan, malo seksa zvečer… pa še takrat, ko sva seksala, je bila čista rutina, brezveze… pa zmeraj tako, da njej paše… če je blo po moje že ni bilo dovolj dobro in ne nisem ležal kot hlod, prej obratno… ona hlod, jaz pa naj na njej piruete izvajam. Hvala lepa.
Tako da vprašajte se, kje je bistvo problema. Lahko da imate smolo in ste res naletele na nekoga z majhnim libidom, sploh če je tak od začetka. Če pa ni bilo tako od začetka, pa je tako postalo kasneje, pa je čist možno, da ste mu same uničle libido.

Na kakšen način ste delali na sebi? Ste imeli podporo psihoterapevta/ke?

Svoje partnerje praviloma podzavestno izbiramo na podlagi poznanih vzorcev iz otroštva. Bolj kot je bila primarna družina edini vir našega učenja, večja je verjetnost, da bomo kot odrasli ponovili zgodbo naših staršev oz. bomo ujeti v enake bolečine kot smo bili ujeti, ko smo bili še otroci.

Ne poznam načina, da bi lahko najgloblje spremembe naredil s pritiskom na gumb. To pomeni, da bi začeli resnično drugače čutiti, in oddajati drugačno energijo na osebnih področjih, kjer smo bili najbolj ranjeni.

Rekel bi tako. Vse se začne z zavedanjem sebe in izražanjem svojih nemaskiranih čustev in impulzov. Od tu naprej imamo možnost, da resnično zacelimo rane in oprostimo. Zadnji korak je zavestno sprejemanje novih možnosti. Je pa takšna pot lahko zelo osamljena in praktično nemogoča, če ob tem nimamo podpore. Če dobimo vsaj del te podpore v obliki partnerskega odnosa in/ali najbližjih prijateljev je to čudovito. Če tega ni, potem je težje.

Pa še nekaj besed glede seksualnosti. Povprečni moški pri 40, ki ne skrbi zase (prehrana, gibanje, stres …) bo imel manj seksualne energije kot povprečna normalno prebujena ženska istih let. So izjeme, vendar predvsem takrat, ko ženska podzavestno blokira svojo seksualno energijo.

Bodite dobro.

Ja, sem imela tudi takšno podporo.

Skrbi zase in vem, da sem mu všeč, zato ne razumem.

Še nekaj odgovorov Bernardu:
»to da se ne matra z raznoraznimi zadevami in da je z vsem hitro zadovoljen, kako to veš? je sam to rekel ali so to samo tvoja opažanja? mogoče pa doma mozga in razmišlja kaj bosta počela, kaj bo rekel, kako bo potekalo med vama srečanje… kako ti veš, kaj je v njegovi glavi? ne veš.«
Ja, sem ga vprašala v različnih situacijah in je rekel, da ne razmišlja preveč o naju, o najinem odnosu, ker mu je vse fajn. Tudi ko sva imela kakšne nesporazume, prepire in sem se kasneje želela o tem pogovorit, pa sem ga vprašala, če je kaj razmišljal o tem o čemer sva se sporekla, je vedno rekel da ne. On nikoli ne rabi nič razčiščevati, se pogovarjati o nama, vedno sem jaz tista, ki se želim pogovarjat. Ko sem ga vprašala tako na splošno kaj si želi v prihodnosti, nikoli ni omenil mene, naju.

» mu poveš kdaj kaj o svojih spolnih fantazijah ali samo čakaš, da ti bo prebral misli, kaj si želiš v spolnosti? če pa jasno pvoe, da mu do nečesa res ni, da ima zadžke, potem mu pač ni in to lahko pozabiš«
Ja, mu povem kaj si želim in o svojih fantazijah – ga pogosto ne gane dovolj, da bi speljal stvari oziroma njemu ni do tega. Mu tudi povem kaj mi ni prijetno, pa včasih še vedno počne te stvari in mu moram vsakič posebej povedat. Nima občutka.

»pa veliko moraš premisliti tudi o sebi in svojih pričakovanjih, kaj si želiš? človeka, s katerim se boš postarala ali seksmašino, ki bo ves čas izražala čustva, kot si jih ti želiš. Se mi zdi, da ga želiš srpemeniti. Pri teh letih to ne gre več zlahka. Zato pozabi, da ga spremeniš, če ti ni všeč sedaj kot popoln paket, ti morda ne bo nikoli. In ne, kasneje ne bo boljše, kvečjemu slabše, ker ne bo šlo po tvojih pričakovanjih. Problem pa je, ker očitno njemu gre po pričakovanjih, torej zakaj bi se spreminjal, če je dobil, kar je iskal? Si z njim samo zato, da nisi sama ali zato, ker te razume, samo zdaj bi rada še več? Pri teh letih je človek (upam) že izdelano bitje. Kar vidiš, to dobiš… ne bo drugače…«
Seveda si želim nekoga, s katerim se bom postarala, ne samo seksmašine, ampak tudi spolnost je del tega. V spolnosti se še globlje izraža čustvena povezanost in doživljanje človeka, ali ni tako?
Ja, bojim se, da ga želim nekoliko spreminjati, a tega si res ne želim, ker si tudi obratno tega ne bi želela.
Resno se moram vprašati, kako naprej. Imam občutek, da me ne razume oziroma da drug drugega očitno ne razumeva. Mi je pa težko kar iti, ker sicer ni slab človek in ker ne bi rada prehitro obupala. Rada bi naredila vse, kar lahko.

Ja, sem imela tudi takšno podporo.

Skrbi zase in vem, da sem mu všeč, zato ne razumem.
[/quote]
Zakaj ponovno ne poiščete tovrstne podpore, tokrat partnerske. Sprašujete vprašanja, ki jih lahko odgovori samo vaš partner. Možno je, da partnerja s svojimi čustvenimi in seksualnimi pričakovanji / zahtevami preobremenite. Posledica tega je, da se partner čustveno in seksualno še bolj zapre. Tudi, če vaš partner skrbi zase, nima toliko seksualne energije kot jo je imel kot 20 letnik.

To, da je moškim vedno do seksa je v večini primerov samo maska. Večina moških v zrelih letih (nekje po 35) ob seksualno prebujeni ženski hitro doseže svoje seksualne omejitve.