Pozdravljeni,
obtičala sem v sledeči situaciji. Imam sina iz prvega zakona. Ko je bil star tri leta,sem spoznala današnjega moža in z njim imam 9 let starega sina. Vsa ta leta se je mož dokaj dobro razumel s prvim sinom, vzel ga je za svojega, čeprav je imel sin stike s pravim očetom. Skozi leta se je pa ta odnos ohladil, sin je prihajal iz obiskov pri očetu in babici z novimi dragimi darili (mobitel,računalnik),tam ni nikoli nič prispeval ali pomagal,doma pri nas pa je vseeno moral kdaj kaj pospraviti,posesati…in tako se je začelo. Začel je odgovajati,jezikati,lagati,tudi očetu in babici je govoril kako smo doma grozni,da ga silimo delati. Z možem sta bila vedno bolj v konfliktu in sedaj v najstniških letih je to postalo neznosno. Sin je rekel da gre živet k očetu, vendar oče ima svojo novo družino in se nikoli ni kaj veliko brigal za sina in tako je sin pristal pri babici. Sedaj živi tam,vidim ga poredko,niti nima nobene želje da bi prišel k nam,še pokliče ne. Če ga ne bi jaz klicala in obiskovala mislim da sploh ne bi imeli stika.
Moj mož pravi da naj bo pa tam če hoče in se sploh ne zmeni zanj. Češ, če mu je preveč da doma kdaj kaj pospravi in da imamo mi svoj red ki se ga on ne more/noče držati,naj bo pa tam. Mene pa dobesedno boli duša,razpeta med vse to,enega otroka doma,drugega ne…..boli…ne vem kaj narediti…..v bistvu sploh ne vem če kaj lahko!? Trpim…tako zelo
Je imel kdo podobno izkušnjo? Mi lahko karkoli svetujete.
Hvala vsem

Če prav računam je ta “nebogljeni” sin še vedno mladoleten.
Zakaj bi on kar živel pri babici, če je tebi dodeljeno skrbništvo? Po moje nima tam kaj iskat, razen, da gre na obiske in ti še vedno odgovarjaš zanj.
Po moje se je na tak način izognil obveznostim in izigrava tvoja pravila, kar niti pod razno ni ok.

Tvoj mož ima prav .Tvoj sin se pa ,če je še mladileten preveč samostojno odloča ,ne more kar pri babici živeti,če si ti kot mati skrbna . Pogovori se z njim kaj je narobe in zakaj tako .Sicer pa se mi zdi,da ga bodo te muhe minile saj veš kako so mladi….danes na dnu ,jutri v sedmih nebesih .Odrašča pač in sr poslavlja od otroštva

Ne, mož nima prav. Mož se obnaša sam zelo nezrelo. Za božjo voljo najstnika odrivati od sebe?
Ja, se strinjmam, da je sodelovanje pri gospodinjskih delih sestavni del, vendar je ogromno v načinu pogovora. Vi imata druge probleme kot je “delo v gospodinjstvu”. Družinski terapevt je tisto kar vi vsi skupaj rabite in pa kakšno knjigo “Teorija izbira-William Glasser”. Terapija ni poraz! Terapija je za tiste, ki so zadosti pogumni, da vidijo, da rabijo tretjo osebo, ki ima strokovno znanje, da jih s vprašanji usmiri, odpre oči.

Za božjo voljo tvoj otrok je, potrudi se za odnos z njim! Da ne bo za vse veke izgubljen! In če mož prek terapije ne bo zmožen tega-ga brcni v rit.

A zdaj naj pa moža brce v rit ,ker ga je hotel naučit delovnih navad ?
Ja ti si pa slika, taprava .
A ni omenila ,da ga je lepo sprejel in sta se razumela ?
Mogoče deček ne sprejme njega ?
No to so pa že filanja s strani njegovega očeta in še koga .
Deček se čez noč spremeni kriv je pa po tvojem očim .
Potem pa naj njegov pravi oče sprejme odgovornost zanj a ne ?
Deček pa menda živi pri babici .
No ?

Eno je to, da je najstnik, drugo je to, da vi odrasli niste enotni in on to izkorišča, tretje je pa to, da sta vidva (ti in mož) očitno malo lesena z najstniki. Mislim, da vam strokovna pomoč ne bi škodila, vsem trem, predvsem pa vama. Sin se namreč obnaša normalno, tako kot bi se veliko najstnikov v taki situaciji. Hvatajo krivine, kot se temu reče po domače, eni bolj, drugi manj.
Glede stika: za odnos starši otrok smo vsaj 75 procentov odgovorni starši. Od nas je v največji meri odvisno, kakšen bo ta odnos, šele po puberteti lahko govorimo, da sta obe strani enako odgovorni.

Če je sin dovolj star, da se sam odloča, kje bo živel, potem je dovolj star tudi za pogovor o uradni plati tega, nekaj je treba uredit in tako naprej. Čas za en odrasel pogovor z njim, tudi to, da selitev vsakih par mesecev levo desno ne pride v poštev. Ne vem, koliko smisla ima babici in bivšemu dopovedovati, kakšno škodo delata sinu s takšno potuho.

Najstnik, si tako kot vsi junaki literarnih del, v prelomnem trenutku izberejo eno izmed znanih mu poti. Karikirano gledano: lahko izbere temno (lažjo) ali svetlo (težjo) stran.

Z izbiro ne-dela, se pravilo odloči za “temno” stran. Zmaga lenoba, egoizem in egocentrizem.. vse te lastnosti so sicer v pravi meri potrebne za vsako zdravo osebnost, da ne bo pomote. A v tem primeru se jo naivno lotijo s prevelikim zalogaji. Nekako “čutijo, da imajo pravico do vsega”.
Napačna pričakovanja.

Pričakovanja pa so bila “prebujena” zaradi konflikta med biološkima staršema, ki zaradi lastnega občutka krivde popuščata otroku vsak na svojem področju. Svojih popuščanj ali razvajanj niti ne opazita.. rezultat vidita šele, ko se najstnik upre oz. Začne privilegije sam zahtevati.

Podobno kot pri dietah, se je zelo težko upreti takšnim zahtevam (poiskusite živeti brez sladkorja ali oglikovih hidratov), toliko bolj, če si najstnik in niti še ne veš, kdo pravzaprav si. Ne ločiš, kaj je razvajenost in kaj dejanska pravica. Zato zahtevaš vse pravice, nič dolžnosti.
Odrasli zasvojenci težko prekinejo svoje zasvojenosti, pa so lahko čisto fizične: hrana, pijača, droge, deloholizem, umik v pretiran šport itd.

Podobno se najstnik ne more upreti svojim internim vzgibom, lahko samo zahteva.. in ker so stari starši običajno popustlivejši, bolj razvajajo, se bo umaknil tja.. če mu pač nobena od osnovnih polovic jedrne družine tega ne uspe nuditi.

Rešitev je seveda čudežna, da bi OBA biološka starša stopila skupaj in ustrezno ravnala in se tega tudi držala, postavila meje in zahteve. Po čudežu ze to ne bo zgodilo, v resnici pa tudi ne.
Vsak vleče v svojo smer, pa še stari starši so dodali tretjo oz. So podaljšana roka enega izmed bioloških staršev.

Edino upanje ostaja, da najstnik nekako izplava iz tega stanja, se zave lastnih manipulacij ter dolgoročnih manipulacij obeh staršev.
Na to mesto, pa ga ne moreo kar postaviti.. do tega mora sam priti. Se naučiti, delati.. prebiti.
Ampak kako se bo to zgodilo, če se je že naučil, da vse dobi, brez kančka truda?

Negativna posledica permisivne vzgoje in materialnega podkupovanja, kjer pa ne gre vedno za to, da bi moral imeti luksuz (čeprav so tudi takšni modeli), temveč tisto, kar si zaželi.

Po drugi strani se pa že otroci preplašijo, če vidijo, da lahko vse dosežejo. Naloga staršev je namreč omejevati otroški svet in ga postopoma povečevati (z dolžnostmi in nalogami) pač glede na hitrost odraščanja.
Če je nekemu otroku dano vse takoj, da si praktično še zaželeti ne potrebuje, da se mu odstranjuje vse ovire, vse frustracije.. potem se nikoli ne nauči premagovati teh ovir, frustracij.. in je dejansko še na ravni nekajletnega otroka: zna samo zahtevati.
Nič narediti sam.

Hkrati pa je svet strašljivo prevelik in že male stvari, ki jih delovni otroci, npr.:s kmetov, enostavno rešijo, ne bo znal premostiti in bo zahteval “odraslo pomoč”.

Tako tak otrok zajadra v najstništvo, včasih še študentska leta.. a se vede kot majhen otrok. V šolo in interesne dejavnosti ga vozijo odrasli (sam ne upa na avtobus), če slučajno na poti opazi kakšno reč, ki bi jo rad imel.. potem tja pošlje ponovno odraslega.
Je samo tiste “všečne” stvari, nič novega ne želi sprobati itd.

Ima otroške oči, ki pa svet vidijo grozljivo prepreden z ovirami.. in če starši kdaj umaknejo svojo “pomoč”.. se znajde brez bergel.. invaliden. Nebogljen.

Simulant za zunanjega opazovalca.. a notranje hudo polomljenih kril, ptiček izrinjen iz gnezda.

Poskusiti ni greh, vendar pa verjetno se babici itak smili, pa še družbo mogoče rabi, očetu pa očitno ni kaj preveč mar.

Žal pa celo družba podpira takšno vedenje: Heroji furajo v pidžamah

Pri čemer so posamezni študentje celo šli tožiti svoje starše za preživnino: češ doma imam nemogoče pogoje.. zgolj zato, da so se doselili na svoje s partnerjem.

18 letnika ne moreš spraviti na terapijo, če sam tega noče. Že pri nižji starosti pa otroci lahko odločajo o tem, kje bodo živeli (v pravni praksi od 10-12 let).

Storiš lahko bore malo, ker je pravna država dokaj zvezala roke.. a v smislu pozitive, ker se ne morejo dogajati zlorabe, kot v preteklosti. Žal pa to seveda ustvarja drugačne, nove konflikte.

Dokler si torej najstnik sam ne želi stvari popraviti, se ne bo zgodilo nič. In glede na to, da ni vajen soočanja z ovirami, še manj frustracijami (en del odgovornosti nosi namreč sam).. se ne bo čisto nič zgodilo.

To je velik problem pri otrocih ločenih staršev. Ker ni enotnosti med očetom in materjo, otroci to izkoriščajo. Mislim, da je največji problem otrokov oče, ki se ni dovolj potrudil za lastnega sina. Tvoj mož je otrokov očim, on se je trudil okrog tvojega sina, ampak žal, ni nič dosegel. To, da je sin pri babici, je ena navadna, velika potuha. Tam se mu verjetno godi najboljše, nič mu ni treba postoriti in to se mu zdi fajn.
Ampak otrok spada h materi, k tvoji družini. Žal je zdaj prepozno, on se je tako odločil in sedaj ga najbrž ne moreš več pripeljati nazaj. Tvoj mož, otrokov očim, je nad vsem skupaj obupal, tvojega bivšega moža, oziroma otrokovega očeta sin več ne zanima, torej boš morala ukrepati sama, kar boš sploh zmogla. Ne vem, koliko je zdaj ta tvoj sin star. Če je že polnoleten, potem najbrž nimaš več veliko besede. Je pa prav, da ga redno obiskuješ, ga pokličeš, mu kaj kupiš, skratka, prav je, da neguješ odnos z njim. Morda bo nekega dne sam prišel do pravega spoznanja.
Vem pa iz moje bližine za konkreten primer: oče in mati sta se ločila in si ustvarila vsak svojo novo družino. Hčerka ni hotela iti z materjo h očimu (čeprav se je ta trudil jo sprejeti), ampak je ostala pri babici.
Vse dobro vam želim.

Kdo ima tukaj uradno skrbništvo?

Pozdravljeni.

Nič kaj prijetna situacija. Idealno bi jo bilo reševati s terapevtsko družinsko postavitev, kjer bi se točno videlo kakšne so relacije med vsemi odraslimi ljudmi in kako na to reagira mladostnik. Žal največkrat za kaj takega ni pravega interesa vseh vpletenih. Še posebej problematičen se mi zdi odnos vaš bivši partner (oče) – sin. Fant v teh letih potrebuje očeta, ne toliko mame in še najmanj babice.

Predlagam vam, da se pogovorite s svojim sedanjim partnerjem. Ne glede na to, da je on vašega sina v preteklosti podpiral, se mora sedaj s svojim stališčem (vsaj deloma) umakniti. Sicer zelo dobro razumem njegovo situacijo (tudi iz lastnih izkušenj), vendar on ne more biti odločitveni faktor glede vašega sina, kar pa ne pomeni, da nima nobene besede glede organizacije gospodinjstva. Moje osebno mnenje je, da sinu ne bi smeli dovoliti, da gre živet k babici. Če ne morete narediti ničesar glede tega, potem je najbolj smiselno, da se posvetite družini, ki jo imate sedaj in poskrbite za svoje duševno zdravje. Depresivni in izgoreli ji ne morete biti v veliko podpro. Sinu dajte jasno vedeti, da lahko pride nazaj ko bo to želel. Pomembno je, da dobi jasno sporočilo, da je zaželen.

Včasih pri takšnih situacijah pomaga krožno procesiranje, ki ga izvaja najmanj ena oseba. Sam v tem primeru uporabljam tehnike iz PEATa, NLP in Core Energetics.

Bodite dobro.