Zakaj me je to tako prizadelo?

Zdravo. Stara sem 21 let in prvič pišem na ta forum. Moja zgodba je namreč taka, da sem se lansko leto februarja spoznala z enim moškim. Na prvem zmenku sva se precej dobro ujela. Deloval mi je simpatičen, iskren, pošten. No in tako sva se začela videvati vsak teden. Postajal mi je vedno bolj všeč. Pogovarjala sva se o marsičem. Večkrat me je vprašal, če bi bila pripravljena imeti z njim kaj več. Rekla sem mu, da ja, vendar potrebujem še nekaj časa, ker bi ga rada bolje spoznala. Po značaju znam bit precej nezaupljiva in sramežljiva. Poleg tega nikoli nisem bila kaj dosti samozavestna. Ko sem ga prvič povabila k sebi, sem po tem imela občutek, da mi je morda zameril, ker nisva spala skupaj. Sicer me nikoli ni silil v nič. Bil je zelo potrpežljiv, razumevajoč, nežen. V glavnem znal je lepo ravnati z žensko. A po tistem, ko je prvič prespal pri meni se je odnos med nama nekako ohladil. Poleti se nisva videla kar 3 mesece. Nisem več zmogla zadrževati čustev v sebi, zato sem mu septembra pisala in kmalu zatem sva se tudi dobila. Videla sem možnost, da bi lahko imela nazaj spet redne stike. In tako je naneslo do tega, da sva konec oktobra prvič spala skupaj. Konec decembra pa sva šla za 3 dni na lepše v terme. Intimni odnos sva še bolj poglobila. Počutila sem se tako odraslo, srečno, ljubljeno. Vse dokler letos, po novem letu, ni prišlo do nesoglasja med nama. Očital mi je, da mu ne zaupam (mislim, da je ciljal predvsem na spolnost). Kar sploh ni res. Par dni nazaj pa se je med nama dokončno končalo, ko mi je med drugim napisal, da se z mano ne vidi v partnerskem odnosu in da lahko ohraniva normalen kolegialen odnos. Njegov odgovor se mi je sicer zdel pošten, vendar me je precej prizadelo, ker sem se navezala nanj.

Mogoče se bo marsikomu zdelo smešno oz. patetično, kar sem napisala. Češ kaj jokaš, saj si bila z njim le slabo 1 leto oz. še to ne. Vendar mi je teh 11 mesecev pomenilo veliko. Prvič sem nekoga spustila tako blizu sebe. Verjetno mi je sedaj zato težko, ker je bil moj prvi in bom težko pozabila na vse lepe trenutke in dneve, ki sva jih preživela skupaj. Predlagala sem mu, da bi se v kratkem dobila in pogovorila. Rada bi ga vprašala, kaj je tisto, kar ga je zmotilo na meni. S čim sem se mu zamerila. Razumem pa, kot je on sam napisal, da se ne ujamemo vsi ljudje na isti način oz. tako dobro kot si želimo, da bi se. Sprejela sem dejstvo, da si me ne želi imeti za punco. A kako naj pozabim na to (neprijetno) izkušnjo in grem naprej? Včasih imam občutek, da me nihče ne bo imel tako rad, da bi bil del mojega življenja. Veliko ljudi mi je že reklo, da sem še mlada in imam celo življenje pred sabo. Ampak čas hitro gre. Leta bežijo. Rada bi bila spet srečna, ne pa žalostna in utopljena v preteklih dogodkih.

Upam, da me bo vsaj nekdo razumel. Za dobre nasvete se že vnaprej zahvaljujem. Lp

Če bi lahko bili stvarni, bi vedeli, da zavrnitev drugega, ni zavrnitev nas samih.
Izgovor, češ, da ste nezaupljivi, je zgolj projekcija, nekaj česar sam ne obvladuje, zato tudi lahkotnejši – neobvezujoči odnosi.
Če imaš interes za drugega, se za zaupanje potrudiš, počakaš. Tu nikoli tega interesa ni bilo.

Hvala za repliko. Torej želiš povedat, da on ni pokazal interesa? Da se ni bolj potrudil, da bi mu bolj zaupala? Velikokrat sem se spraševala, kaj delam narobe. Očitno pa je šlo le za to, da ni (bil) pripravljen na kaj več kot neobvezujoč odnos. Če razmišljam v pravo smer.

Prizadelo te je zato, ker si ti še vedno zatreskana vanj, da slišiš planke žvižgat.
Bolj, kot ti je nekdo blizu, bolj boli zavrnitev. Če se zgodi nepričakovano in ti misliš, da je vse v redu, boli še toliko bolj.

Ne poskušaj pozabit in se s tem oropat spominov na lepe trenutke. Spomini na slabe sčasoma zbledijo.

Prijateljski odnos ? Če obema ustreza: Ja, ko bosta zmogla.
Ne hiti. Najprej ga moraš prebolet. Dokler so čustva še živa, le podaljšuješ agonijo. Če se bosta videla prekmalu, bo spet oživelo vse tisto, za kar si bila še malo prej prepričana, da ne obstaja več. Dober test je, ko se lahko spominjaš lepih trenutkov, brez grenkobe, ker nista več skupaj.

Pojdi med ljudi. Dobra volja je nalezljiva.
Najdi si kakšen nov hobi. Ne kar nekaj na silo. Nekaj, v čemer boš lahko uživala.

To je res. z njim sem se želela dobit le zato, da razčistim stavri, ki me morijo. Stvari, ki jih (očitno) ne razumem. Mogoče pa bližnje srečanje vseeno ni pametno, kot ste vi napisali. A težko je, ko zadržujem to v sebi. Rada bi mu povedala še toliko stavari, da bo videl, da nisem slab človek. Nikoli ga nisem omejevala, pustila sem mu dihati, vsak je imel svoje (zasebno) življenje, v katerega se niti nisem vtikala. Če mi je kaj povedal, je povedal iz lastne želje. in nikoli nisem pričakovala kakršnihkoli daril, nerealnih obljub, pihanja na dušo in govoričenja v tri dni. Vse kar sem hotela je bil samo on- on kot človek. Vendar zgleda, da nekateri tega niso zmožni.

Kjer je vsaj želja, obstaja tudi pot. Predvsem pa:

[attachment=0]47f49682a00cf9472a40a09c4761e67d.jpg[/attachment]

Ja res je. Sem dojela.

Ja, deklica draga, rada bi mu vse to naslikala, da bi res videl. A ne bo. Ker ga ne zanimaš. Bolj mu boš razlagala, slabše bo zate, ker se boš razgaljala nekomu, ki mu ni mar zate. Kar je škodljivo početje. Zate. On bi imel le kolegialen odnos. Kar je fer odnos, brez čustev, ki bi jih ti rada razkrivala. Pozabi. Ne trudi se, on je to, kar vidiš in ne, kar bi rada videla.

Če misliš, da bo pogovor pomagal, se poskusita pogovorit.

Poslušaj ga. Naj ti pove svoje razloge.
Nekomu, ki te ima rad ni potrebno razlagati, da nisi slab človek.

Pri meni se takšni pogovori večinoma niso odvili po pričakovanjih.
Ko sem hotel ohraniti zvezo, ali vsaj razumeti, njej ni bilo do pogovora v živo.
Pri drugi, sem bil prepričan, da bo pogovor najino zadnje srečanje. Ugotovil sem, da sem si določene stvari narobe razlagal, da se trudi v okviru svojih zmožnosti in da njen objem govori to, kar ne pove z besedami.

S prijateljskimi srečanji nato počakajta toliko časa, da jih bosta zmogla oba.

Že že prijateljski odnos draga Pobalinka. Ampak zakaj je potem že od začetka želel nekaj več s tem, ko me je spraševal, če bi bila pripravljena. Potem ne bi niti ciljal na to, če bi hotel biti le prijatelj. Tako naivna pa le nisem. Glede uničevalnosti takega početja ti dam pa prav.

Se strinjam Esp_66. Rada bi se pogovorila, ampak vsakič, ko predlagam srečanje, pride nekaj vmes. Zgleda, da ni niti toliko korekten, da bi mi pogledal v obraz (čeprav je velikokrat sam trdil, da s tem nima nobenih problemov). Aha, v realnosti je lahko precej drugače.

“Nekaj več” zanj očitno pomeni povsem nekaj drugega kot zate ali pa se je premislil. Zdaj je žal z njegove strani zaključena zgodba. Težko bo sprejeti, a ne nemogoče. Pusti, da bolečina izzveni, ne drezaj preveč vanjo. Predvsem pa ga ne kliči nazaj. Predlagal ti je kolegialen odnos. Si lahko predstavljaš še kaj hujšega kot to? Da ti to predlaga tebi tako zelo ljuba oseba? Preberi si kje faze žalovanja, nekje na začetku je zanikanje-“pa saj to ne more biti res”. Pojdi skozi ta proces, čeprav boli in bo bolelo.

Ja, bolečina more izzveneti. Kot pri vsaki stvari je pa vprašanje, koliko časa človek potrebuje za to in ali je potem v življenju prisotno nezaupanje, ki ga nosi v sebi do drugih ljudi (v mojem primeru do moških).

Izkoristil te je za sex, to je hotel in dobil, zdaj bi bil pa “kolega”, torej bi te imel se malo neobvezno na rezervi. Ker je iz tvojega pisanja razvidno, da ti tega ne zelis, pusti njega pri miru in ne drezaj. Kot pravi SV: ce je interes, je volja in pot do cilja. Pri njem je bil zal interes kratkega veka. Preboli in pojdi dalje tvojo pot. Bos se zaupala moskim, brez skrbi, ne obremenjuj se. Srecno!

Upam, da bom lahko zaupala. Saj ne drezam vanj.
Hvala za mnenje in spodbudo.

Umovanje, racionalizacija-primerno za debate, ne pa tudi oziroma sploh ne za prebolevanje. Kako dolgo in kako se jo izteklo? Kdo ve, samo pojdi skozi. Življenje lahko postavi povsem drugačno lestvico vrednot tistemu, ki ne pametuje, ampak pretrpi, kar je treba.

Drago dekle…od februarja do oktobra si se mu izmikala, torej 9 mesecev spoznavanja, od tega se 3 mesece nista videla…a razumeš o čem pišem?
Sicer ne vem kateri od vaju je tu bolj otročji, ampak ja…spolnost je del odnosa in če sta od oktobra do januarja sexala samo 2x, imaš odgovor na dlani.
Al ti ni jasno?

Kot prvo nisva spala skupaj samo 2x. Ampak pustimo to. Kot da je številčno pomembno kolikokrat to počneš. Pomembno je kako in ali oba uživata v tem.
Kot drugo pa nisem otročja. Znam razmišljati in vem, da je spolnost del odnosa.
Ne moreš pa komentirat, če ne veš kako je vse skupaj glede tega izgledalo med nama. Nimajo vsi, ki so v neki intimni zvezi, možnosti biti toliko skupaj, da bi se vsak dan šli posteljne avanturice. Nekateri (žal) živimo še doma.

Drago dekle! Bom odkrita, za kar se ti že vnaprej opravičujem.
Moj odgovor bo takšen, kakršnega si ne želiš.
Ta fant te ni imel nikoli rad. Izkoristil je tvojo naivnost in tvojo ljubezen.
Zato se ne ponižuj, ne piši mu in ne sili za njim. Vredna si česa boljšega. Nihče si ne zasluži tega, da ga nekdo pohodi in ponižuje.
Ne sklepaj prijateljstva z njim. Z njim ne moreš biti prijateljica. Lahko ga samo pozdraviš, spregovoriš nekaj besed o vremenu, ali izmenjaš par vljudnostnih fraz, to je pa tudi vse.
Na napakah se učimo. Treba je iti naprej. Ne razmišljaj o preteklosti, ne objokuj dogodkov, ne sili v njegovo družbo.
Zaslužiš si pravo ljubezen. Zaslužiš si nekoga, ki te bo spoštoval in imel rad. Srečno.

Ne rabiš se za nič opravičevat. Zelo lepo si napisala. Se strinjam s tvojim pogledom. Čeprav trenutno še ne morem popolnoma sprejet dejstva, da ne bom imela stikov z njim. Vendar pa je tvoje razmišljanje verjetno razumno.
Hvala