Nisem se zmožna odločiti
Moja težava je ,da se v škodljivem razmerju ne znam odločiti in potegniti črto v eno smer .Če prav vem ,da je nekaj narobe in da preveč vlagam in se trudim v zvezi (partner se ne toliko ) čez to razmerje ne potegnem črte in se mi dogaja da se danes odločim tako, čez kakšen dan pa si premislim .Recimo : Partner nima žilice za dober partnerski odnos ,očetovski lik in kvalitete dobrega odnosa . Zato postajam vse bolj nervozna saj je že leta isto . Ne vem zakaj ga ne morem zapustiti in upoštevati vse tisto kar mi noče ali ne more nuditi . Vem katera odločitev bi bila zame prava ampak je ne sprejmem in ne vem kaj je vzrok . Že ko bi jo morala sprejeti me zajame tesnoba in nemir .
Pozdravljeni,
Kot vsaka zadeva v življenju je za vse potreben čas. Kot izgleda se pri vas že nekaj časa pojavlja vprašanje o prekinitvi odnosa. Rekel bi, da morda v prvi vrsti poskušajte malo več poslušati sebe, svoj notranji glas, se z njim poistovetiti, pa bo potem odločitev lažja.
Konkretno bi pa lahko odgovor tudi bil, da se bojite neznanega. Kar vas pa zopet pripelje do vas samih, da se znotraj sebe nekako poistovetiti in zberete tisto notranjo moč, ki vam že nekaj časa pravi, da odnos v katerem trenutno ste ni zdrav. To pa tudi hkrati pomeni, da boste morali več narediti na sebi.
Upam, da vam to vsaj malo pomaga.
Samo pogumno naprej, pa srečno!
Pozdravljeni.
V splošnem je sprejemanje odločitev povezano s prevzemanjem odgovornosti. Tudi to, da ne sprejmete nobene odločitve je pravzaprav odločitev. Odločitev, da ostajate v odnosu in za to odločitev morate prevzeti polno odgovornost. Odgovornost je povezana s posledicami. Čisto vsaka odločitev potegne za sabo določene posledice. Velika verjetnost je, da vas bo vztrajanje pri trenutni odločitvi, pahnilo v depresijo. To je možna posledica, za katero boste tudi morali prevzeti polno odgovornost.
Opazil pa sem še nekaj. Od partnerja pričakujete, da vam nudi nekaj, kar je za vas pomembno. Pričakovanja so zelo spolzek teren v partnerskem odnosu. Ne bom napisal, da jih ne smemo imeti, vendar pa se moramo zavedati, da ima partner vso pravico nečesa ne storiti. Še posebej velika težava so potrebe, ki bi morala biti na primeren način izpolnjene v otroštvu pa niso bile. Partner teh potreb ne more zadovoljiti saj ni ne mama in ne oče, ne brat in ne sestra. Menim, da je ena izmed takšnih potreb vzrok za vaše podzavestno vztrajanje pri partnerju od katerem niste srečni.
Žal ima življenje pogosto zelo dober smisel za ironijo. V partnerski odnos praviloma prihajamo z osebami, ki v sebi nosijo podobno rano, kot jo imamo sami, ki pa se lahko kaže na diametralno nasprotni način. To vedno ustvari velik konflikt v partnerskem odnosu, še posebej, če ne prepoznamo globljih podzavestnih vzorcev in začnemo delegirati odgovornost za lastno zadovoljstvo na partnerja.
Bodite dobro.
Očitno se želi pogovarjat o tej temi in se je obrnila na ta forum.
Kaj je s tem narobe?
[/quote]
Vox Populi, ne pomeni, da bo to kar je dobro za “ljudstvo”, dobro tudi za Vas osebno. Zato ljudstvu predvsem daješ na “presojo” trivialne, nepomembne stvari npr.: kako se stiska zobno pasto (vas moti, da on stiska na sredini, ona lepo na koncu) ali pa kaj takšnega, ki pokaže dvojnost družbenih norm.
V resnično resničnem življenju, pa se nihče ne odloči na osnovi argumentov (tudi bližnjih ljudi), saj jih namesto tega raje vodi ”motivated reasoning” – psihološki izraz, ki se nanaša na to, da ljudje pač verjamejo, karkoli že pač verjamejo in uporabijo najmanjšo drobtinico “dokaza”, da lahko ohranijo svojo vero, pa čeprav je na drugi strani tone dokazov, ki njihovo vero ovržejo.
Vsaka tema na forumih tega sveta je tako le poljavno izpostavljanje tega, kar sami (že) verjamemo. Neka večna kognitivna disonanca v čredi internetnikov.
Izpostavljanje dileme zato ničemer ne služi, ker je avtor že determiniran znotraj svoje vere, da bo: nadaljeval s svojo vlogo “žrtve”.
Človek, ki bi dejansko razmišljal o drugi možnosti: odhodu iz situacije, to naredi. Si poišče realno pomoč.
Spletni portali so zgolj digitalni jamralniki, kjer se ljudje poskušajo prikazati, da “nekaj” vendarle počno.. saj si stem pridobijo še večjo zaslužnost za svojo “žrtev”.
Dobra “žrtev” potrebuje gledalce. Vse skupaj je performance, skrivna naslada v tem, da si res, res žrtev. Opažena in videna.
Hvala za odgovore še posebej Boštjanu .Nikakor ne morem in ne znam povezati otroštva in tega partnerja in mi ni jasno kaj bi lahko on imel stem ? Verjetno je povezava . Zanima me ali bo popoln odmik od te osebe dovolj ,recimo prekinitev telefonskih stikov,družbena omrežja? Se da na takšen način z situacije?
“Povezovati” otroštvo s sedanjosto, zna danes praktično vsak.. in tudi najti izgovor v tem (Viktor Frankl).
Vprašanje, ki vam bo zastavil kvaliteten terapevt (izobrazbeno gledano sta to lahko le: klinični psiholog ali psihiater) bo: “Vsi poznamo razloge iz otroštva, vprašanje je: KAJ BOSTE SEDAJ VI STORILI?”
Verjetno nič. Ker je tako lepo biti “nemočna” žrtev, ujeta v Oh, te neskončne dileme.. nedokončano otroštvo in kar je še tega.
Že videno. Nekaj miljarokrat dnevno na tem planetu.
Mogoče povezave z otroštvom ne vidiš, ker je pač ni?
Ti bom povedala svojo zgodbo. Pred časom je bila tu gor javna tribuna o čustveno zanemarjenih otrocih. Bila sem prepričana, da se me to ne tiče. A ker je odgovarjala moderatorka, ki sicer kakšno stvar za moje pojme kar lepo pove, sem tribuno odprla in obstala. Jaz sem bila tipični primer čustveno zanemarjenega otroka! A ker je bilo sicer vse na videz v redu v naši družini, do danes, ko sem na robu abrahama, nisem znala s prstom pokazati na tisto, kar me je pa vendarle grizlo. Prav tako mi ni bilo jasno, zakaj sem tako nesamozavestna (na videz sem, v resnici ne), zakaj imam tako slabo samopodobo, če sem pa čisto uspešna v poklicnem življenju, imam poklic, ki ga rada opravljam, čisto dobro zgledam, ljudje me imajo radi, sem družabna, znam se zabavat, imam hobi, ki me izpolnjuje, otroke … edino na ljubezenskem področju mi pa res ne gre.
Ne vem, če lahko popravim samopodobo in pridobim tisto notranjo samozavest, ampak zdaj vem, česa si pa ne smem več dovoliti: čustvenega izsiljevanja moških na eni strani in svojega modelovanja za ljubezen na drugi. Ne bom krivila staršev, niti sebe, samo ne bom si več dovolila biti predpražnik. V odnosu med dvema niso pomembna samo čustva, ampak morda še bolj to, kako se druga oseba obnaša do tebe. Na tebi je, katero zlo boš izbrala. Ali boš nesrečna v zvezi ali začasno nesrečna samska. S tem, da se ti tudi v prvem primeru lahko zgodi, da boš proti svoji volji samska. Kaj imaš tu sploh za tuhtat vendar?
Večina ljudi ne zna najti prave povezave med družinsko dinamiko v otroštvu in situacijo v odrasli dobi, tako da se s tem ne rabite preveč obremenjevati. Če želite bolj poglobljeno spoznati sebe in razumeti svoje čustvene impulze v odrasli dobi, zahteva to nekaj poglobljenega študija oz. še najbolje podporo usposobljenega psihoterapevta. Nekatere psihoterapevtske metode delajo z osebno zgodovino osebe in nekatere ne, vsekakor pa naj bi vedno veljalo, da ne delamo z zgodovino, če tega ne moremo pozitivno uporabiti kot podporo klientu v sedanjosti.
Pred umikom morate sprejeti odločitev, da boste dokončno prekinili odnos, in sprejeli posledice svoje odločitve. Brez jasne odločitve boste kljub umiku še vedno dovzetni za morebitna pregovarjanja. Bolj kot boste odločeni glede svoje odločitve, lažje in bolj gladko bo slovo.
Bodite dobro.