Pozdravljeni! Stara sem 22 let, s fantom sva skupaj 1 leto in se načeloma super razumeva. Je čudovit fant, ljubeč, razumevajoč, nimam nobenih pripomb in sem res srečna, da ga imam. Je pa moja prva resna veza.

Problem je v moji pretirani občutljivosti na karkšnokoli kritiko, ki jo v neki meri občasno opažam pri vseh odnosih v mojem življenju, ampak v partnerskem pa v veliki meri in (pre)pogosto. Najmanjše pripombe me zelo prizadanejo, me včasih spravijo na rob joka, kar zaprem se vase, postanem tiha, neodzivna, žalostna. Pa četudi gre za res nedolžne, mimoleteče stvari, da, ne vem, zgledam utrujena / vsega naveličana, da imam razmazan mejkap, pač res majhne in nepomembne stvari.

Vem, da moja preobčutljivost izvira iz mojega otroštva – ogromno zafrkavanja v šoli zaradi videza, kar se je vleklo leta in leta; ločeni starši in njun hladen odnos do mene, pač res nisem bila deležna neke ljubezni kot otrok in se mi to še danes pozna. Včasih je bila moja samozavest tako slaba, da sem komaj vzpostavila očesni kontakt z neznanci, ampak sem veliko delala na tem s pomočjo pisanja v dnevnik, fake it until you make it pristopa itd in je danes situacija veliko boljša. Mislila sem, da sem dala najhujše čez, ampak odkar sem v vezi, je ta moja preobčutljivost kar naenkrat presenetila celo mene, no.

Pomojem podzavestno še vedno mislim, da za fanta / nikogar, v bistvu, nisem dovolj dobra, da je z mano nekaj zelo zelo narobe …

Fant je do vsega tega zelo razumevajoč, v bistvu preveč, velikokrat se mi opraviči, da je nekaj rekel, da mu je žal, itd. Ampak krivda je 100% na meni, ker jaz negativno interpretiram najbolj vsakdanje besede, vzamem vse osebno, in svoje otroške travme zdaj nekako ‘pucam’ ven skozi njega. In to nikakor ni fer do njega in si tega ne zasluži …

Fanta imam zelo rada, ampak vem, da če bom jaz še naprej funkcionirala na tak način, bom slej ko prej sabotirala najin cel odnos. Najboljša rešitev zame bi bila najbrž psihoterapija, ampak tega si trenutno ne morem privoščiti, zato se obračam na vas za kakšen dodaten nasvet.

Najlepša hvala!

Zaupaj se njemu, povej mu vse. Odpri se njemu če res praviš da je super fant. Z ženo sva imela v začetnih letih čisto enake probleme in to res čisto enake. Vsaka moja misel, vsak drugi stavek iz mojih ust, ki je lahko bil čist nek preprost kot, nemorem zdaj, sam to še končam sekunda, je bil z njene strani sprejet, kot da jaz več nje ne ljubim in nimam časa za njo in jok in stok. O tem sva se konkretno pogovorila ( kar nekajkrat). Če temu fantu zaupaš, ga imaš rada ne rabiš nobene psihoterapije ( edino če si mela kake resne otroške travmne). Res se pogovorta, ker se mi ded smili, ker vem v kakem položaju je.

Se pa moraš tudi navadit na to, da v življenju ni vse slabo kar nekdo pove, se že šteješ med odrasle osebe in pri 22 tudi čustveno dozorela, tako da, pozabi na preteklost, marsikdo je imel zelo težko otroštvo, ker nismo bili v pubertetniških letih mozolasti, predebeli itd. itd.

Zaživi s fantom in se pogovorta, tudi njemu bo pomali šlo na živce, ko se bo za vsako izrečeno besedo počutil krivega. Pogovor rešuje zveze, nažalost pa to današnja mladina ne prakticira več.. Raje jezno tipkajo po facebook-u in objavljajo žalostne pesmi in so pasivno agresivni. Mi smo se včasih, ko je padla tema sedli na postel, ležali v objemu in se lepo pogovarjali o vsem kar nam leži na srcu.

Pozdravljeni.

Če je ‘notranji kritik’ pretirano izražen lahko res ustvari veliko težav. Prvi korak k boljšemu počutju je zavedanje, da ta notranji kritik ni to, kar ste vi v resnici. Notranji kritik je samo en manjši del vas. Obstajajo tudi drugi deli vas, ki so čudoviti. Napišite jih na list papirja. Spomnite se na njih vsak večer in vsako jutro prvih deset dni.

Potem začnite izvajati tehniko, ki sem jo opisal v prispevku https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11075861#p11802950

Za vzdrževanje nekega čustvenega stanja je najboljša meditacija in gibanje v naravi.

V kolikor te tehnike ne bodo prinesle nobenega rezultata, bi bilo dobro, da poiščete strokovno pomoč. Večina psihoterapevtov svoje storitve res opravlja samoplačniško, vendar v nekaterih občinah že nudijo subvencionirane psihoterapevtske storitve. Prav tako lahko greste k osebnemu zdravniku, kjer boste dobili napotnico za kliničnega psihologa.

Bodite dobro.