Zivjo imam problem in nevem kako ga naj resim in sicer imam fanta sva mald par on je star 22 let sma okoli 3 leta skupaj vendar ne zivima skupaj problem je v tem da hodi delat prek studenta in vse kar sproti zapavi za tumaste stvari recimo si je kupil neko konzolo za 400 evrov tega nisem zvedla od njega ampak od njegove mame saj ve kako alergicna sem na igrce namesto da bi sparo denar saj more se narediti popravca in maturo ga zapravla takole ali pa recimo kaj kupuje naprimer kaksno hrano potem tudi daje na mesec okoli 150 evrov svoji mami za stroske ampak ne recem to ze samo za hrano se mi zdi da bi mu mogli doma vrnit no pa saj ni v tem problem ampak v prejsnem za igrce bojim se ce boma kdaj ko boma skupaj zivela jaz placevala racune on bo pa zapravlo denar za igrce in nepomembne reci za tole igrco zgoraj mu je pa mama posodila denar tako da se mi zdi da mu tako vago drzijo in mu vse ustrezejo tako kot njegovima bratoma tudi za bozic se gredo neki draga darila kar mi sploh ne ustreza ker jim tudi skripa za dnar se mi zdi da sploh neznajo sparat majo tudi kridite nvm ali bi se sploh ostala s fantom al kaj naj

Meni se zdiš ti bolj nezrela kot on. Začni bolje brati forum, kajti po tvojem pisanju si kandidatka da po 30+ letu boš zopet tu gori razkrivala svoje težave. Ločena, razočarana, nesrečna itd.

Lej ni še zrel za kaj resnega.

Zakaj imam občutek, da sta se vidva spoznala na popravnem izpitu iz slovenščine?

Razlika med fantkom in moškim je v ceni igrač in osebi, ki je zanje plačala.
V resničnem življenju je redko vse idealno. Skoraj vedno lahko iščeš razloge zakaj vztrajat, ali zakaj odnehat. Fanta si opisala skoraj s samimi minusi. Kaj misliš, kakšne odgovore lahko pričakuješ?

Niti stavka nisi napisala o vajinem odnosu. Še preden imata karkoli skupnega, bi ti rada nadzor nad njegovim denarjem in financami njegove družine. Je to edino, kar ti je pomembno?
Če bi sam imel takšno punco, bi si tudi kupil igralno konzolo. Na dolgi rok je cenejša + rabljeno se da prodat.

Si tudi ti kdaj porabila svoj denar za kaj, kar bi se tvojemu fantu zdelo tumasto.
Prispeva za hrano doma. Lahko bi v tem videla nekaj pozitivnega.

Bodi iskrena do njega. Prosi ga, naj vzame zalet in te z vso močjo brcne v rit.

Res neodgovoren mladenič, da za svoj denar, ki si ga sam prisluži, kupi igralno konzolo*. Še bolj neodovoren, ker očitno tudi v prihodnje kani sam upravljati s svojimi interesi, prostim časom in predvsem najhuje: svojim denarjem.

slovenka – namenoma pisano z malo začetnico, ker ne gre za nacionalnost, temveč karakterno lastnost: “Tako mlada, a več slovenka!” – tega seveda ne more prenašati, saj mora biti “pravi moški” ves čas pod nadzorom in v pogonu za skupaj določenimi cilji (beri: njenimi!).
Vsak izkaz samostojnosti je zato moteč. Vse kar bi ga lahko speljalo na kriva pota – neuboganja njenih kapric: od prijateljev, drugih svobodnejših žensk, šport, knjige in celo igrice ter nenazadnje internetne strani, ki jih naj bi jih ne gledal!!

Koncept varčevanja za maturo je nekoliko hecen. Ker če je sposoben privarčevati za konzolo, bo tudi za maturo – krakoli naj bi že bilo tako finančno bremenilnega na njej (njena frizura za maturanca?)

Bolj tehnološko ozaveščene bi lahko vsaj argumentirale, da je nakup PCja smiselnejši, če ne zaradi tega, ker ima lahko tudi druge uporabne funkcije, pa še igrice so cenejše (oz. Lažje za piratiziranje). Izjema specifične igre, ki jih ni na PCju (večina Nintendovih).

Igrice ne samo, da spodbujajo večopravilnost, ki je tako zaželjena pri marsikaterem delodajalcu, temveč čisto po moško uči sodelovanja (če se pridružiš prijateljem na spletu ali v živo, za dosego skupnega taktične cilja). Igrice so tudi na drugih področjih lahko dokaj realistične simulacije realnih dejavnosti.. od vožnje avtomobila, do pilotrianja letal.
Žal pa ni tistih, za treniranje copatarjev, ki bi slovenkam edine kolikortoliko dišale.

Peter Pan sindrom aka “večni otrok” (btw to so ljudje z Downovim sindromom), tako ni mladenič, ki si je zaželel malo igric.
Peter Pan sindrom imajo ljudje, ki gledajo le na svoj lastni interes zadoščevanja lastnih hipnih potreb, brez dolgoročnega načrtovanja. In več kot v enem pogledu, prav slovneke najbolj ustrezajo temu profilu. Samo, da se skrivajo za simboliko družine, otrok in “doma”. Doma, kjer ni dobrodošla nobena sproščenost, igrivost.. kaj šele kreativnost ter domišljija. Vse se mora podrejati mikro-managementu ene same osebe: slovenke. Le ta pa poskrbi, da bo moški dejansko ves čas odvisen od nje, torej deček copata.. zmanipuliran, nadziran in obvladovan. Moškega slovenka itak ne prenese.
In kako to naredi: Z nabijanjem krivde do amena.

* “punco”, ki si ni sposobna zapomniti imena konzole – na tržišču le od treh bistvenih proizvajalcev: Sony (Play Station, Vita), Microsoft (Xbox) in Nintendo (Switch, 3DS..)- bi moral vsak sebe spoštujoči fant, hitro odsloviti, saj kaže na popolno nezainteresiranost zanj in njegove hobije

Sicer so te vsi totalno napadli, ampak meni se pa vseeno zdi, da so izpustili pogled dva koraka v naprej.
Razumem tvojo plat zgodbe, skrb glede same za-misli o skupnem življenju s to osebo.
In ne, ta upravičeno nikakor ni rožnata.
Kot ti je ena že kratko napisala.
Tvoj fant dejansko ni (še) zrel za skupno življenje.

Vprašanje je samo, kdaj bo in če sploh bo.

Če vzameš mal še ostale informacije v obzir, da pri 22tih še ni končal mature, da je familija v kreditih, hkrati pa se razsipavajo z dragimi darili in da njegova brata funkcionirata očitno podobno, potem ni nujno, da bo sploh kdaj zrel za skupno življenje v dvoje, z vsemi obveznostmi, odgovornostmi, računi in sposobnostjo postavljanja prioritet:
– denar za maturo ali za igralno konzolo?

Ker očitno tudi starša še vedno nista usvojila teh prioritet(krediti in prepucavanje z dragimi (beri: nepotrebnimi) darili pač žal ponavadi ne gre skupaj.

Trenutno tvoj fant ni material za kakršnokoli življenje v dvojini.

Velika verjetnost obstaja, da tudi nikoli ne bo. Žal.

Zaradi površno prebranega, pogojenega sicer s hudo neberljivščino avtorice, moram svoj osnovni zapis dopolniti.

Lepo od tebe, Levinja, da se uspeš prebiti skozi zapisano (tudi sicer smo po pismenosti po OECD v Sloveniji na repu držav).

Navkljub temu problem ni v konzolli ali darilih, temveč “Modusu operandi”.
Delovnih navadah, načinu pristopa do problemov, nalog, življenja in sploh vsega.

Vse skupaj spominja malce na basen o mravljici in čričku, kjer nekako dvomimo, da bi si mravljica želela nakopati na grbo črička?
Družinski profil ravnanja je pač bolj čričkast, kjer se zadovoljuje hipne potrebe, ne pa tudi dolgoročnih. Čustveno bližino nadomeščajo materialne stvari (“žrtvuje” se denar, namesto, da bi si dajalo toplino, bližino ter podporo).
Ker ni sposobnosti vpogleda v prihodnost, se tudi ne vidi, da “študentsko delo” ne pripelje prav daleč in se bo “kariera” hitro končala.

Obstaja še bolj krut vic, ki ponazori problem: Gresta slon in mravljica v posteljo. Po strastni noči zjutraj mravljica ugotovi, da je slon poginil. Mravljica se lopne po glavi in reče: “Mater, zaradi ene same noči razuzdanega seksa, bom sedaj celo življenje kopala grob!?!”

Problem je, da ta zgodbica slovenko pravzaprav hudo zrajca: končno se bodo po zgledu Cankarjanske matere imele za koga žrtvovati in potihoma upati, da bodo nekoga le “spremenil”, preobrazile na bolje (skupaj z vsem mikrom-managementom ter najbolj vročo zadevo za slovenko sploh: kontrola, nadzor!). Ne vidijo pa, da je slon že mrtev.. in vse kar počno – celo življenje je: kopanje groba.

Sedaj je samo vprašanje ali ste se sposobni izkopati iz takšne veze, oditi.. se osamosvojiti ter soočiti z “grozoto slovneskega dekleta”: biti samska, samostojna?
Ker nekje v pradavni zgodovini se je ženskam vteplo v glavo, da brez moškega, niso “cele”. In potem se v svoji veliki nesamozavesti nalepijo na izgubarje, slonskih razsežnosti.
Ker nekje znotraj zgodbe obeh gre namreč za visoko nesamozavest ter nezaupanje vase, da se takšna razmerja sploh sprejema.

Ste se torej sposobna odpovedati nevrotično-histerični navezavi takšnega odnosa.. patosa mravljice in črička-slona?

(Ne glede na vse skupaj, pa si lahko zapomnite ime konzole, kar bo pokazalo, da znate vsaj ločiti med njimi.. če ne že med bistvom: izkoriščevalskim odnosom in enakopravnim ter spoštujočim).

Pozdravljeni.

Žal mi ni uspelo odgovoriti na prvo vašo temo. https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11097437

Moj odgovor tukaj bo povezan z obema temama.

Dovolite mi, da najprej povzamem nekaj dejstev. On je star 22 let, vi ste stari 19 let , skupaj sta 3 leta, torej od vašega 16 leta. Večina se vidita med vikendi. Ko niste z njim, imate občutek depresivnosti. Sprašujete se, ali ni to morda zaradi kontracepcijskih tablet.

On (verjetno) med tednom igra igrice in to vam ni všeč. Prav tako vam ni všeč, da plačuje svojim staršem za hrano in da si je je kupil drago igralno konzolo. Rajši bi videli, da bi vaš partner (in njegova družina) znal bolje upravljati s svojim denarjem in da bi se v večji meri posvetil šoli (karieri).

Zelo težko je pisati o drugi osebi. Tisto, kar ne razumem najbolje, je, zakaj vaš partner dela popravni izpis in mora narediti še maturo pri njegovih 22 letih. Ali je v programu 3+2? Ali se s tem izzivom sooča že od svojega 18 leta naprej?

Vsekakor lahko iz tega zaključimo, da vaš partner vrhunski intelektualec ni, in verjetno nikoli ne bo. S tem ni nič narobe. Ljudje smo različni. Strinjam se z vami, da bi glede na leta lahko pokazal več zrelosti glede mature in službe. Staršem plačuje za hrano, kar je dobro in kaže na to, da so mu ti postavili določene meje.

Na eni strani pišete, da imate partnerja zelo radi in ga pogrešate, na drugi strani pa se sprašujete o smiselnosti zveze z njim. Zanimiv je tudi vaš nik “Depresivnamuch”.

Zelo je pomembno, da partnerja ne krivite za svoje depresivno razpoloženje in prevzamete odgovornost zase. Menim, da vaše depresivno razpoloženje v veliki meri negativno vpliva na vaš pogled na partnerja in celoten svet okrog vas. Priporočam vam, da se s svojim osebnim zdravnikom / zdravnico pogovorite o tem. Povsem možno je, da vam hormonska kontracepcija ne ustreza. Prav tako je mogoče, da vzrok za depresivno razpoloženje tiči nekje globlje in boste potrebovali psihoterapevtsko pomoč. Stari ste 19 let, zelo pomembno je, da najdete svoj fokus, svoje prijatelje, svoje osebne interese in svojo identiteto. V nasprotne primeru se boste izgubili v skrbi za partnerja.

Ste vi zaposleni, študirate? Kako ste zadovoljni s svojim potekom kariere?

Na tem forumu sem napisal že kar nekaj prispevkov v zvezi s strategijami za izboljšanje osebnega čustvenega počutja (prehrana, spanje, gibanje, meditacija). Svetujem vam, da jih skušate upoštevati. Izboljšajte svojo samozavest in samopodobo in vaš pogled na svet okrog vas se bo zelo spremenil. Naj bo to vaša glavna prioriteta.

Bodite dobro.

Šolski uspeh ni v ničemer povezan z intelektom, kot tudi uspehom v življenju.

Za slovenski zaposlovalni sistem, pa seveda zelo slabo kaže brez mature, ni pa to nikoli bilo merilo intelekta.

Problem ni odsotnost intelekta, temveč permisivnosti staršev z aktivnim spodbujanjem odvisnosti od njih. Mladenič se tako ne spopada zgolj s seboj in svojim privzgojenim “zabušavnjem”, temveč še s starši, ki takšno ravnanje nagrajujejo (prekomerna darila, navkljub neizvedenimi cilji: maturiranje).

Čustvena manipulacija, katere vzorec se bo nadaljeval in bo avtorica vanj potegnjena, če se hitro ne izstrga tega prijema. Nima pa to nobene povezave z intelektom, ker potem lahko rečemo, da so vsi čustveno zmanipulirani ljudje preprosto neumni?
Da pa je stvar še kompleksnejša, tudi čustveno inteligentni ljudje, bodo padli na limanice čustvenega izsiljevanja (samo ne na dolgi rok).