Kako pozabiti?

K temu, da sem se odločila za objavo, je prispevalo predvsem to, da sem se znašla na razpotju, kjer ne vem ali naj zavijem levo ali desno. No, v bistvu je zadeva dosti bolj zakomplicirana, vsaj zame.
Pred dobrimi šestimi leti sem začela zvezo s fantom, s katerim sva bila skupaj tri leta. Zapustil me je praktično čez noč. Bila sem popolnoma nepripravljena in tega vsekakor nisem pričakovala. V celem času se nisva kregala, bilo nama je lepo. Zapustil me je brez konkretnega razloga – tisti znani »tako te imam rad, da ne morem ostati s tabo«. Nekaj časa sem ga še klicala in prosila naj si premisli, pa ni želel.
Po slabih štirih mesecih sem spoznala zdajšnjega partnerja. Takrat se mi je zdelo, da me je potegnil iz začaranega kroga žalovanja in objokovanja. V zvezo sem se spustila s precejšnjim dvomom, z dosti manj zaupanja. Po slabem letu zveze, sva se preselila v najemniško stanovanje in začela iskati stanovanje za nakup. To nama je v manj kot letu dni uspelo. Sedaj sva skupaj dve leti in pol. Najina zveza je precej bolj burna in ne tako harmonična, kot s prejšnjim partnerjem. Prepirava se, čeprav verjetno tudi zato, ker jaz nisem tako popustljiva, kot sem bila včasih. Vse od bolečega razpada prejšnje zveze imam namreč občutek, da nimam kontrole nad svojim življenjem. Zdi se mi, kot da se mi stvari dogajajo, pa se jih ne morem veseliti, sprejemam odločitve, ki jih kasneje obžalujem. Občutek imam, da nimam nikakršnega nadzora – tako kot da bi le od daleč opazovala nekoga, ki se mu dogaja moje življenje. Meseci pa letijo mimo s svetlobno hitrostjo.
Na bivšega partnerja se spomnim vsak dan. Če ne drugače, misel na njega le bežno prešine moje misli. Ne srečujeva se. Do sedaj sva šla le enkrat na kavo, pred kar nekaj časa in naključno sva se srečala prejšnji vikend in sva malo poklepetala. Ves čas mi je govoril, kako sem lepa, da mu je žal in da bo to, da me je zapustil, obžaloval do konca življenja. Povedal mi je, da ve, da bi bila sedaj že poročena, če bi takrat ostala skupaj. Ne vem kaj naj si mislim, nekako si vsega tega ne zmorem izbiti iz glave. Vem, da ne bo med nama nikoli več ničesar, dobil je otroka, čeprav kot pravi sami, ni bilo načrtovano. Že samo moje telo se odzove na njegovo bližino – in tega sploh ne morem nadzorovati.
Moji občutki so predvsem obžalovanje in krivda, da z vstopom v novo zvezo nisem še malo počakala. Mogoče bi si premislil, pa ni želel, ker sem že imela partnerja. Grozen občutek je, ko samo pomislim nanj, pa me stiska v prsih. Vem, da ni prav, da ta čustva skrivam, prav tako se z nikomer ne morem odkrito pogovoriti o mojih resničnih občutjih. Zdajšnjega partnerja imam rada in po moje ima on mene še raje. Ko samo pomislim na to, da se bi razšla imam občutek, da bi jaz njemu naredila to, kar je bilo pred leti narejeno meni. Predober človek je, da ga tako uničim.
Je normalno, da se še tri leta po razhodu znova in znova ubijam z istimi mislimi in obžalovanji?
Kako naj spet dobim nadzor nad svojim življenjem in nad svojimi čustvi. Kaj sploh naj naredim?

Auuu ta bo pa težka.Ti ljubiš bivšega. Edino čas ti lahko prinese mir v duši in pa seveda,da ga čim manj videvaš .Ne hodi z njim po kavicah končala bosta v postelji in svoj zdajšnji zakon boš umazala .Ali pa se loči in poroči z njim če bo on zato

Pozdravljeni.

Je normalno, da imate takšne misli. Ni pa to prav s stališča sedanjega partnerskega odnosa. Trenutnemu odnosu se niste popolnoma predali in od prejšnjega odnosa se niste popolnoma poslovili. Slednjemu dajete ogromno svoje psihične in vitalne energije. Situacija vas bo razklala na dva dela. Tudi če ste fizično živi, vas situacija notranje ubija.

Ne nasedati ideji o “tako te imam rad, da ne morem ostati s tabo”. Resnica je bila bližja temu: “imam te rad, vendar imam rajši sebe in svobodo brez tebe”. V svoji fantaziji vzdržujete idealistično sliko odnosa, ki še vedno prekriva bolečino, s katero se niste bili sposobni soočiti. Ta bolečina vas drži v preteklosti.

Morali boste odrasti in se najprej posloviti od pretekle zveze. Te ni več. Pika. Šele, ko boste naredili to, boste videli, ali je sedanji partner nekdo s katerim lahko formirate trdno partnersko zvezo, ali predstavlja samo izhod v sili.

Priporočam vam, da si poiščete psihoterapevt-a(ko). Bolečina je včasih tako velika, da se težko poslovimo od nje. Večja kot je bolečina, večja je bila ljubezen.

Bodite dobro.

Moji občutki so predvsem obžalovanje in krivda, da z vstopom v novo zvezo nisem še malo počakala. Mogoče bi si premislil, pa ni želel, ker sem že imela partnerja.

NE BI SI PREMISLIL, TO SAMA DOBRO VEŠ! Ker je imel za to dovolj priložnosti. Na dušo ti piha, ker se je že malo naveličal svoje in bi zdaj še malo s tabo za popestritev 🙁