Živjo.

Dovolj imam, zadeve so presegle vse skrajne meje. Moja sestra je stara 27 (!) let in še vedno živi s starši in z mano (jaz sem nekoliko mlajši od nje, še študent). Dva krat je sicer že živela s tipi drugje, vsakič za cca. pol leta. Sedaj pa je torej doma in dela zdrahe. Redno se dere nad vsemi in smo vsi previdni z njo, ker je sposobna fizično obračunavat z nami. Po navadi je tako, da enkrat na mesec naredi pravo štalo in smo celo noč pokonci zaradi tega. Besed ne izbira, na utemeljen pogovor ni pripravljena… samo bruha ogenj, žali in obračuna z vsakim, če samo piskne, ali pa niti to ne. V večini primerov je povod za vse to alkohol. Smo vsi proti, smo se že menli z njo o tem in je rekla, da ne bo več pila, ampak pri njej lahko pozabiš na take obljube. Pije še bolj in ob tem postane vsa melanholična, na plan pa pridejo vse njene slabe izkušnje iz preteklosti, njena trenutna brezposelnost, itd. V OŠ ji res ni blo lahko, kar se družbe tiče. Očitno še vedno ni prebolela vsega tega… Kar se pa službe tiče, se niti konkretno ne potrudi, da bi jo našla. Občasno ji mora še mama kako prošnjo napisat, da je kaj (groza). Potem so tu še njene težave s fanti. Še z vsakim se je po navadi hudo, hudo skregala. In vse te njene probleme iz preteklosti naslavlja na ljudi okoli sebe, vsak je za nekaj kriv, samo ona ne. Pa vam garantiram… Starši so ji omogočli več kot dostojno otroštvo, čeprav finančno stanje ni bilo nikol rožnato. Z mano in s staršema ravna kot s smetmi, čeprav jo še vedno pri 27-ih delno preživljata. Ogromno denarja so investirali v njo, precej manj kot v mene, pa sem že precej dlje prilezel glede izobrazbe. Ona pa je zafurala že letnik srednje šole, potem še 2 leti na faksu. Kaže 0,0 hvaležnosti in obžalovanja za vse stroške (js ne bi mogel s tem živet, sploh pa ne ob pomisleku na našo finančno situacijo). Občasno grozi s samomorom, dvakrat je tudi že nekaj probavala – bolj neprepričljivo, kot da bi samo iskala pozornost. V času OŠ, ko je imela tiste že omenjene težave, sta ji starša ponujala obisk psihiatra, pa ni hotla. Kasneje, nekje pri 25-ih pa je šla. Stanje se je samo poslabšalo, postala je še bolj nestabilna.

Lahko povem, da sta starša tudi naredila kako napako pri komunikaciji, pa bila denimo preveč popustljiva pri njeni vzgoji in ko so se začeli nakazovati prvi takšni izpadi, sta stvari “pometla pod preprogo”, namesto, da bi preprečevala takšne dogodke v prihodnje. Ko so se parkrat ponovili, je postalo to rutina in pot nazaj je težka. Nam se zdi situacija brezizhodna. Mama in oče ne vesta več kaj bi, sta čisto na koncu… Včasih je situacija takšna, da bi lahko brez pomislekov poklical policijo. Ko se to zgodi na Božični večer in se ti pokvarijo dolgo pričakovani prazniki in oddih, imaš vsega dovolj. Vse skupaj vpliva precej tudi na moje življenje in mi povzroča blokade in skrbi, da bi dobil kot brat še jaz tako etiketo, čeprav sem čisto drug človek. No, najbrž sem jo že dobil.

Ženske, ki je sposobna takega nizkotnega ravnanja, žaljenja in dretja še nisem videl. Mogoče v kakem filmu, ko izganjajo hudiča.

Prosim, kako naprej?

Teška situacija. Starševska slaba vzgoja. Nekdo bi jo moral prizemljiti.

Pozdravljeni.

Težka situacija. Vendar je zelo pomembno, da ne dobite občutka, da ste vi odgovorni za svojo sestro. Glede na vaš opis ima vaša sestra resne psihične težave in potrebuje strokovno pomoč ter zdravila.

Enostavne rešitve žal ni.

Pogovorite se starši, povejte jim kako se počutite in tudi kaj sem napisal glede vaše sestre. Naj se skušajo pogovoriti z vašo sestro, ko je mirna. Naj ji povedo, da jo imajo radi, vendar pa ne morejo več tolerirati njenega nasilja. Naj ji predlagajo, da bi skupaj poiskali primerno psihiatrično pomoč. Ko bo vaša sestra v procesu psihiatrične obravnave naj začne tudi s psihoterapevtsko obravnavo.

V kolikor vaši starši ne zmorejo imeti takega dialoga z njo, potem si naj oni poiščejo primerno pomoč in svetovanje. Situacija se lahko še močno poslabša, zato naj starša ne odlašata.

Bodite dobro.