Odnosi v naši družini so zelo slabi, normalne oz. zdrave komunikacije sploh ni. Prepiramo se več kot 10x na dan. Včasih imam občutek, da sploh nismo družina več…oče pije, mama je živčna razvalina, nobeden od bratov ne dela namreč spita do 10h (28 in 20 let). Sama sem še dijakinja, imam odličen uspeh, vendar večkrat me prepiri psihično tako “zbijejo”, da se nisem sposobna učiti ali narediti kaj drugega, raje se “zakopljem” v posteljo in jokam. Večkrat pomislim tudi na samomor, ker pač razmere doma niso vzdržne, kljub večim poskusom, da bi se doma pogovorili je bil neuspeh pri tem. Enostavno več ne vidim rešitve in kako naprej…

Tvoje življenje je tvoje. Zaradi drugih sebi nekaj narediti je največja neumnost.
Probaj odklopiti iz glave te prepire. Se naučiš in glej na sebe. Naredi srednjo šolo in pojdi na faks, ki ti nudi neko zaposlitev. Zraven se uči tuj jezik, nemščina, italijanščina, da kasneje imaš tam možnost zaposlitve.

Končaj srednjo, potem se odseli.

Psihična energija je omejena, ni ok, če porabljaš svojo energijo samo za to, da doma lahko sploh preživiš (namesto da bi bil dom kraj, kjer bi si energijo napolnila).

Jaz se nisem odselila takoj po srednji, ampak malo kasneje, kar je bila napaka. Ne čakaj, da boš faks/letnik končala, ne vem kakšno službo imela, stvari uredila … preseli se v neko poceni najemniško stanovanje, kjer si deliš stroške še z drugimi, in poskrbi zase. Prav ti bo prišel kakšen dohodek (študentsko delo/štipendija), ampak toliko pa spet ne rabiš. Nič naj te ne skrbi. Vse se da! Izkoristi to prelomnico (najlažje po srednji, ker bo več vrstnikov v podobni situaciji).

Zdaj ko si dijakinja, pa pač hodi vsak dan v šolo, delaj za šolo (morda kakšna urica v knjižnici itd.), morda se lotiš še kakšne dejavnosti (da greš ven), ki te veseli. Glede odnosov se pa ne obremenjuj-ti nisi nič kriva, oni so vsi odrasli. Bodi konstruktivna, ampak ne sekiraj se. Če ne gre drugače, se pa distanciraj (skozi eno uho noter, skozi drugo ven). Pa mogoče lahko najdeš nekaj, kar te pomiri/zaposli namesto jokanja v postelji. Naj ti ne kradejo časa!

PS Prepiranje za praznike je pa itak klasika, ampak veš koliko čudovitih praznikov te še čaka.

Zelo hudo, da si pri tako mladih letih v takih razmerah. Kaj pa če bi šla na pogovor k šolski svetovalni ali kakemu psihologu, nekomu, da si lajšaš breme, da te sliši in ti pomaga kako čimprej iz takega okolja. Ki bi mogoče lahko pomagal tudi mami, bratoma, očetu, da uvidijo, da je življenja bistveno več od prepirov, spanja, živciranja in alkohola…Živeti v takemu te res izčrpa.

Zelo dober predlog.
Sam vam svetujem enako.

Bodite dobro. Držim pesti, da se bo situacija počasi in postopoma uredila.