Pozdravljeni, sem bolj tiha zato mi je bilo vcasih tezje spoznavati nove ljudi, se z njimi spoprijateljiti vendar sem pri tem naredila ze velik korak in mi je sedaj lazje. Ampak se vedno imam problem. Ko osebo spoznam se skupaj smejimo, zastekamo vendar ne znam narediti koraka naprej, ki bi vodilo v prijateljstvo, saj nocem biti vsiljiva. Sicer pa veliko dam na to kaj si drugi mislijo o meni, ce ima to kaj veze pri tem. Prosim za odgovore

Seveda ima lahko veze. Če imaš ves čas občutek, da si ljudje o tebi mislijo, da si “čudna” oziroma da te ta misel preveč bremeni, ne dajaš povoda za druženje, ne vabiš ljudi v svojo družbo. Kar pa je bistveno, če hočeš, da se nek odnos poglobi oziroma nadaljuje.

Verjemi nic konkretnega ne zamujas. Ce ze imas potrebe po druzbi je najbolje en,dva prava kot 20 pofejkanih. Nisi pa nic cudna, ce nisi kot cel svet, kvecjem unikat. Nikakor pa ne smes imeti obcutka, da si zaradi tega manjvredna, ker nisi

Ja, res čisto nič ne zamujaš. Ti povem kar iz lastnih izkušenj. Sem tudi oseba z zelo malo prijatelji in še z vsakim je tako, da ga enkrat preprosto ni več. Ko so prijateljice dobile fante, so se stiki takoj zredčili. A ko so začele živeti z njimi, stikov sploh več ni, razen še vljudnostno voščilo po smsu za rojstni dan.
Je sicer res, da jaz nisem oseba, ki bi gnjavila in želela viseti na njih, temveč ko začnem opažati distanco, stopim stran in se umaknem tudi sama. Imajo že svoje razloge za to.

Edino srečo imam, da smo si z družino zelo blizu, ker prijatelji vedno pridejo in grejo, družina pa ostaja.

Pozdravljeni.

Tudi v tej temi vam lahko odgovorim podobno, kot sem vam odgovoril v prejšnji temi
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=163&t=11092432&p=11994468#p12000976

Bodite dobro.

Pišem kar v podobno temo, da ne odpiramo nove.
Stara sem 26. Želim si družbe, prijateljskega kroga. Običajno mi gredo odnosi ena na ena bolje, v skupini ljudi pa sem bolj tiha. Sploh če me kdo povabi v svojo družbo, kjer se vsi med seboj, razen mene, poznajo. S takih druženj odhajam razočarana in potem razmišljam, če še naprej probam. Ne znam se več pogovarjat, sprostit, verjetno kažem to z držo, mimiko. Grem na kakšno delavnico, predavanje, prek interneta sem spoznala že nekaj ljudi, ampak to večinoma ne traja. Tudi na tinder sem se prijavila, samo mi ni všeč ideja aplikacije. Drugače večino prostega časa preživim sama, če se ne bi rekreativno ukvarjala s športom, bi se mi zmešalo. Tako da včasih sem en dan potrta, potem drug dan se spravim na hrib, ker nočem zapravit še enega dneva. Živim še doma. Nikoli se nismo dost pogovarjali. Razen »kako je bilo v šoli«,« kaj ste meli za kosilo«. Drugače sem vedno pri mizi tiho in se drugi pogovarjajo. Velikokrat slišm, da sem »pridna« ampak si tega več ne jemljem za kompliment. Fanta še nisem imela, samo eno neresno zvezo, od katere sem si želela, da bi bilo več. Delam preko študentskega servisa v svojem poklicu. Ne vem, kakšne cilje si naj zastavim, da bom bolj zadovoljna s seboj. Mislila sem, da bom do sedaj imela fanta, da bi šla od doma. Strah me je bit v življenju sama. Nikoli nisem bila ravno sonček ampak zdaj se mi zdi, da sem vedno bolj potrta in brez volje, tudi želje po tem, da bi kaj izvedela novega nimam več.

Iz ljubljane

Jaz sem ista kot je avtorica opisala hehe:) prvič, drugič ni problema, ampak kasneje do prijateljstva pač ne pride. Meni je tudi bedno težit, tako da ostajam sama:) no pa saj se z nekaterimi slišim na vsake tolko časa, ampak ni tistega rednega druženja. Se ne pritožujem, včasih bi si pa zaželela da lahko koga pokličem in je takoj za akcijo (da se kam gre:)).