Pozdravljeni!

Zanime me ali ima kdo pozitivno izkušnjo rešitve zakonske zveze? Je lahko po čustveni krizi v odnosu še kdaj enako kot prej? Je mogoče odnos ponovno vzpostaviti, da sta oba zakonca srečna?
Pri nama traja ta kriza od poroke naprej (4 mesece), skupaj pa sva 7 let. Enostavno se je čustveno umaknila, ohladila, zečela zahajat ven, vse drugo bi počela le, da ji ni treba priti domov. Moj odziv na to pa je bilo teženje. Poskušal sem se pogovorit, vendar ji ni do pogovora, edino pravi, da rabi malo “zraka”.
Sedaj sem prišel do spoznanja, da je najbolje, da ji dam prosto pot in popolno svobodo. Vendar potem nisva midva nič skupaj in krog se sklene.
Če je kdo imel podobno težavo bi prosil za vsakršen nasvet in mnenje.

Hvala

Ta prekleta sedmica. :/ Sem imel podobno situacijo pred leti v prejšnji zvezi (tudi v sedmem letu). Medi “diši” na to, da je žena nekako obupala in išče izhod iz te zveze. To ni podobno samo začasnemu umiku od tebe. Ni izključeno, da je že našla kakšno simpatijo, ki ji piha na dušo v tej krizi. V bistvu v taki situaciji ne pomaga “verjetno” nič, saj si zveze morata želeti oba, ne moreš nadzorovati njenih odločitev. Do neke določene meje ja, pa še to samo do tja, kamor sama želi in se ji zdi sprejemljivo.
Kaj točno išče v tem umiku, je težko rečt, mogoče le mir, mogoče sprostitev, mogoče tretjo osebo. Po opisu sodeč meni to kaže na začetek konca, zato moraš biti previden, če želiš, da se vrneta na stari tir.
Očitno jo je kriza, ki jo omenjaš, zelo, zelo utrudila. Verjamem, da je tudi tebe. Poskusi izhajat iz tega, poskusi ugotovit, kaj jo je tako utrudilo, kaj vaju je oba tako utrudilo. Poskusi jo razumeti, vendar hkrati ne pozabi izpostaviti, kako se sam sedaj počutiš. Ugotoviti pa morata, kako naprej, saj v krizi nadaljevati zagotovo nočeta, ona pa sploh ne bo hotela. To ti tudi kaže s tem begom. Očitno ima občutek, da sta poskusila vse, da je ona poskusila vse. Vendar ljudje se učimo celo življenje. Najslabše v taki situaciji je obsojanje in kritiziranje. Temu se izogni, če želiš, da se vrne k tebi ali da se vsaj poskusi približati. Govori o svojih občutkih in poskusi razumeti njene. To bi bil moj nasvet.

Dokler se pogovarjaš o poroki, je situacija še odprta. Ko se poročiš, naj bi bilo to “za vedno”. Možno bi bilo, da jo je obšla ta misel z dodatkom “kaj lahko še doživim, dokler se od mene ne pričakuje, da skrbim le za moža in otroke”. O tem pišem zato, ker poznam ženske, ki so živele v takih okoljih in razmišljale na ta način.

Ne vem, kako sta funkcionirala doslej, ne vem, ali bivata v lastnem domu.

V prvem delu se mi za odnos zdi pomembno, da se pogovarjata, da si povesta, kaj občutita, kakšne načrte imata. Da se vidita drug ob drugem – čeprav to ne pomeni, da nimata tudi vsak svojega kroga interesov oz. prijateljev. A o dogajanjih z njimi brez težav rada pripovedujeta – saj z nekom, ki ga imaš rad, to preprosto želiš deliti.

V drugem delu marsikateri ženski dom predstavlja njeno “gnezdo”, kraj, kjer se čuti njen pečat: kjer diši in se že ob vstopu čuti tople vibracije tistih, ki tam živijo. V takega se rad vračaš – sicer je to le prostor med stenami.

Ne vrzi puške v koruzo. Prav uspešno rešene težave dva še bolj povežejo. Če tega ne moreta izpeljati sama, poiščita pomoč.

Pozdravljeni.

Odnos ima sam po sebi različna obdobja, kjer prihaja do določenih izzivov. Dejansko je obdobje okrog 7 let lahko prelomno, saj morata partnerja takrat najti nek globlji smisel odnosa. Tudi poroka (ali rojstvo otroka) lahko v ljudeh aktivira kakšen podzavesten program, ki zelo vpliva na dinamiko med partnerjema. Rekel bi, da se je nek podzavestni premik zgodil pri vaju obeh.

Zakaj se dogaja, kar se dogaja je zelo nevoščljivo napovedovati. Vsekakor situacija ni koristna za vajino skupno prihodnost. Nisem pa še naletel na primer, ko bi bil samo en partner odgovoren za vse in drugi na nič. V kolikor ne bosta zmogla realizirati konstruktivnega dvosmernega pogovora, bi bilo najbolje, da poiščeta pomoč terapevta.