Tašča je samska, ločena, moj fant je njen edinec, zaposlena ni več, stara 58 let.

Med drugim zelo rada zapaničari, če se ji sin ne oglasi na telefon. Preden kamorkoli greva, že straši, na kaj vse morava paziti (npr. xy ti gumo predrejo in te okradejo, ko ti pridejo pomagat). Tudi pokliče, če je vse kul. Enkrat nisva vedela, da sva brez signala, in je takoj klicala moje domače, če kaj vedo, kaj se dogaja. Če se ji fant nalašč ne oglasi, ker ga kliče sredi druženja s prijatelji (in ona to ve), ga naslednji dan okara z najbolj žalostnim glasom, ki ga premore: “Kaj pa če bi te tvoja mati nujno rabila, ker bi se ji kaj zgodilo, ti se ji pa ne bi oglasil?” Zgodilo se je že, da je vsa panična priletela na sinova vrata, ker je videla rešilca na nujni vožnji, pa se ji tisti moment ni oglasil (bil je tam, kamor gre še cesar sam). Par noči tudi ni prespala, ker jo je tako zelo skrbelo. Zvečer po šihtu ga kliče z vsemi možnimi izgovori, samo da bi vedela, če je res prišel domov. Njena mati je bila baje ista in je tašči to šlo zelo na živce, ampak “zdaj jo razume”. Noben od naju ne ve, kaj sploh lahko narediva (razen tega, da ji stalno poročava, da je vse kul)? Fant sicer vse presliši, meni pa so njene skrbi že orng zlezle pod kožo. Jezi me, ker nisva nobena adrenalisnka športnika, ampak čisto povprečen par. Na koncu pa imam še jaz slabo vest, ker tašča komaj diha zaradi skrbi, medtem ko se imava fajn. Ne razumem. In ne vem, koliko časa bom še zdržala zaradi njenih stalnih pritiskov. Največji štos pa je, da ga je v vseh teh letih, odkar sem z njenim sinom, najbolj življenjsko ogrozila ravno ona sama. Brez pretiravanja. Še posebej od tega dogodka naprej, me jezi čisto vsaka njena “skrb”. Ker jo sumim, da jo v resnici skrbi zase – da bo ostala sama. Jaz pa ne vem, če sem si zmožna naprtiti to težko breme, da je njen sin edini moški v njenem življenju.

Moram se popraviti. Od tistega dogodka, ko ga je dejansko življenjsko ogrozila, mi je jasno, da svoje potrebe postavlja pred fantovimi. Žal pa ne morem povedat, za kaj je šlo, ker sploh ni mogoče, da bi se tako obnašala še kakšna mati. Še posebej v kontekstu, ko jo tako zelooo ves čas skrbi za njenega sina.

Ojla. Tale mamina skrb mi je zelo poznana. Vedno sem mislila, da je ti stvar mam samohranilk in sinov/hcera edincev. V smislu, samo njega ima in se obnasa, kot da ta odrasli sin se vedno nujno rabi njeno pomoc in kazipote, sicer bo zasel ali se mu bo kaj slabega zgodilo. Ampak imajo tezave tudi mame s partnerji (oceti teh “otrok”). Zensko, staro 37 let, mama se vedno vsak dan najeda, kam je sla, s kom se druzi, kaj pocne s tistim tipom luzerjem ipd. Ta zenska ima redno sluzbo ze 15 let, res pa je da zivi pod njeno streho. Skupaj z mlajso sestro in ocetom. Full house. Ne vem, koliko ti je to v tolazbo, mogoce pa vseeno, da ves, da tvoj fant ni osamljen primer.

Jaz tu vidim pomanjkanje zdravih meja in neprerezano popkovino z mamo. Kaj konkretno se da naredit? Ko naslednjic tasca rece Kaj ce bi se mi vmes kaj hudega zgodilo, ti pa se nisi javil, OBVEZNO materi povedat, naj v kriznih situacijah klice 112 ali 113, ce se cuti ogrozeno ali se boji za zdravje (da je res nekaj hudega). Nihce ji v primeru resnih tezav ne bo mogel pomagat razen resevalcev ali policistov, ki glede na nujnost klica pridejo v parih minutah. In povejta ji da prav enako delata tudi zase. Ce bosta kdaj v nevarnosti oz.bo v nevarnosti njen sin, bo prvi klic sel na 112, sicer so pa tudi drugi ljudje na ulici, ki bodo priskocili na pomoc. In ne se prevec zapletat v razlago (kot sem zdaj jaz na dolgo in siroko 🙂

Drzita se dejstev in ce je treba, dodata se stavek Vse je/bo v redu in ne cakajta, da ona zajame sapo in zacne z moznimi scenarijami, vprasajta jo nekaj XY. Si sla na vrt, mama? Si bila pri zdravniku? Si poklicala tehnicno pomoc, zadnjic si imela tezave s televizijo… Vse da ji preusmerita pozornost. Spremenit je ne bosta mogla, odgovarjat na njene neskoncno dolge crne scenarije pa tudi ne, ker je to ne pomiri. Na zalost je ne. Njej je to hrana za njeno skrb, lepolo, s katerim vzdrzuje povezavo s sinom, ceprav ta na tak nacin ze dolgo ni vec potrebna.

A se kdaj druzite vsi skupaj? Kolikokat gre fant do nje? Zdi se mi pomembno, da ce mu mama ni ravno blazno odvec, da se kdaj tudi podruzita, gresta kam, ne vem koliko je tasca fit.

Kako dolgo ze to traja? Verjetno se je podobno obnasala tudi z vsemi bivsimi. Vem da vama ze zmanjkuje pottpljenja, poskusita na ta nacin. Dejstva plus preusmeritev pozornosti. Ne pa je prevzgajat in skoda energije za jezo. Preverjeno 🙂

Se popolnoma strinjam s tole mislijo. Se mi zdi, da sploh ne zna najti pravega kontakta z odraslim sinom. Enostavno je obstala v času, ko se je ločevala; takrat je bil moj fant osnovnošolec. Kasneje je imela še enega partnerja in se s svojim sinom ni tako intenzivno ukvarjala. Videli smo se občasno, nekaj svojih for je sicer že nakazovala, ampak ker niso bile tako pogoste, jim nisva posvečala toliko pozornosti. Odkar pa jo je zapustil tudi ta partner (pribl. štiri leta nazaj), je vso energijo usmerila v edinca. Obnaša se, kot da je sin odvisen od nje, kot da ne zna niti po stopnicah hodit brez njene roke. Kot da je neka samooklicana služkinja, ki samo streže, nikoli pa ne vpraša, kako si, ne zanimajo jo, kaj razmišljaš, kaj si želiš, česa se bojiš …

Tole z 112 in 113 ji je fant že večkrat rekel, tud to, da jo bodo že poklicali iz ambulante, če bo kdaj kaj narobe. Ampak ne zaleže. Malo se nasmeje, češ, da se norca dela iz nje. Nekajkrat ji je tud rekel, da ne more ljudi klicarit naokol, se je strinjala, ampak da si ne more pomagat, ker jo tako zelo skrbi … Edin tole s pozornostjo pa res še nisem probala. Gre pa bolj za to, da je fant v vseh teh letih razvil sposobnost, da jo presliši, meni je pa orng, ampak res orng zlezla pod kožo. Postala sem alegična nanjo, kar počasi načenja tudi odnos med mano in fantom.

Fant jo obišče vsak dan, če pa ne, ga ona pokliče. Ampak to niso neki kakovostni obiski, ker ga obravnava kot nekega desetletnika, ki mu je treba govorit, kaj naj obleče za v službo. Ker samo na tak način komunicira z njim, sem se umaknila od nje in se ne vidiva več tako pogosto. Sem pa tudi že razmišljala, da bi šla h kakšnemu strokovnjaku na pogovor. S fantom sav dala marsikatero preizkušnjo čez, ne vem pa, če sem pripravljena naslendjih 30 let poslušat take cenene manipulatorske fore, ker ženska ne zna ustvariti bolj kakovostnega odnosa.

Pikacrta, pozabila sem se zahvaliti za odgovor. 🙂

Groza, moje sožalje.

Zakaj pravzaprav fant hodi k njej vsak dan? Je to nujno? Mislim, da je tej mami treba postavit stroge meje, po drugi strani pa spodbudit, predlagat, da si za božjo voljo poišče kak smiseln hobi.

Kot prvo: otroci niso dolžni animirati zdolgočasenih staršev. Ker ljudje na splošno nismo na svetu zato, da bi animirali druge brez idej. Kot drugo, otroci imajo pravico živet svoje življenje in sami odločat, koliko stikov s starši želijo/potrebujejo. In obratno. Kako bi bilo njej, če je odrasel sin ne bi pustil na izlet s partnerjem?
Tretjič, ljudem se dogajajo tudi nesreče in tega ne moremo preprečiti z neprestanim nadzorom. Lahko se mu bo kaj hudega zgodilo dve sekundi po tistem, ko bo odložila slušalko in ji bo zagotovil, da je vse okej – torej bi jo moralo skrbeti ves čas. In kaj ji to koristi, če pa itak ne more preprečiti nesreče, nezgode? Niti pomagati kaj prida, če bi se kaj zgodilo. Nič.

Jaz bi ji rekla, da bodo obiski omejeni na dvakrat na teden in da lahko pokliče trikrat na teden, razen če ni kaj nujnega. Če bo pod nujno razumela, da je en čuden pajek na zidu, za kazen en teden ne sme poklicati sploh. In naj osmisli svoje življenje, ker bo še dolgo na svetu. V bistvu je še mlada. Moja soseda je pri teh letih začela teči in zdaj pri 70 preteče vsak dan 10 km (poleg vsega ostalega, kar počne, je perpetum mobile, pet minut ni pri miru).

To mi je poznano. Sploh ne gre za skrb ampak za bolezen/odvisnost. Njen sin mora biti stalno na joški, drugače boli. In on je otroček, ki ne zna/zmore stran.

Sicer sta že precej stara za “vzgojo” in tega ljubi sinek nikoli ne bo naredil, ampak edino, kar lahko naredita je, da jo “odrežeta”. Se pravi, da ji sin nikoli(!) ne razlaga kam gre, kdaj pride, se ne oglaša na telefon… Od začetka bo bolelo, sčasoma se bo tudi tašča privadila. To ji seveda ne bo všeč, ampak to je edina dobra rešitev za vse (tudi za taščo).

Ker te skrbi zate? Mogoče sta si pa malo podobni v tem. 😉

Marko, nisem glih poštekala, kaj točno mislite. S fantom sva do zdaj zgruntala samo to, da bo treba it živet dlje od nje. Me srce boli, da se je treba sploh bežat od tašče, ampak zdaj fant živi tri ulice stran in se čist preveč ukvarja z njim. Ona v tem seveda ne bo nikoli videla nič slabega, on je njena kri. Enostavno misli, da jo rabi na isti način, kot jo je pri desetih letih.

Drugače se je tašča pri nekaterih stvareh popravila, pri nekaterih stvareh pa pretirava na polno. Zdaj si bom izmislila, ampak njena logika je ista. Če bo slišala, da fant razmišlja o nakupu novega avta, bo šla še isti dan brez sinove vednosti v najbližjo trgovino spraševat o cenah kar enega avta. Praktično prodajalci že mislijo, da bo sin prišel samo plačat.To, kakšnega bi si on sam izbral, recimo, sploh ni važno. Ona mu pač dejansko rada pomaga. Fant ji skoz, ampak res skoz govori, da naj neha s takimi forami. Ona pa lepo reče, da ga ima pač tok rada, da mu rada pomaga, ker mu na druge načine ne more (nima veliko denarja) in potem zagrabi vsako šanso, da vrine svojo pomočjo zraven. Po potrebi zraven naredi nedolžen glas in žalostno faco ali pa se namseje in ga rahlo lopne po glavi. Če bi to moja mami počela, bi jo že zdavnaj nadrla, da ji ne bi na kraj pameti padlo kaj takega še kdaj naredit. Ona pa ima glede tega privilegij, ker je v življenju marsikaj dala skoz, in se fantu smili. Hkrati pa tud noče bit njen sinček mali. Šele zadnje čase sem dojela, da on trpi, ker ne ve več, kaj lahko naredi. Jaz pa mu to samo še otežujem, ko mu govorim, da te njene fore niso zdrave.

Tega, da bi jo čist odpikal, sploh ne smem zahtevati, to res ni moralno. V bistvu imata samo drug drugega, kar se primarne družine tiče. Njemu je jasno, da tašča pretirava, ona pa misli, da smo mi trije najboljši par. Dejansko ne veva, kako ji to dopovedat. Ona res ne vidi nič slabega. Njeni argumenti, da te stvari počne, ker ga ima tako rada in bi mu rada pomagala, pač ne morejo biti premagani. Da bova že razumela, ko bova imela svoje otroke … Še toliko huje je, če pomislim, da se ona ne bo spremenila. Ampak si moram jaz povečat toleranco do nje. Toda kako?

Kako? Tako da ji on odločno postavi meje. To se očitno ni zgodilo, zato imata kakor imata.

Če bi si tvoj tip našel eno normalno žensko, bi ga ona že sterala v 3 P… A to bi bilo moralno?

No, ampak on je našel tebe, ki si se očitno že odločila, da ste vi trije par. In potem ne jamraj, če ti je OK.

V bistvu je tle velik resnice … Fant še ni ponorel na tak način, da bi ga tašča jemala resno. Do zdaj je bila samo užaljena ali pa ji je bilo menda žal. Do naslednjič.

Ni mi ok. Če bi jaz videla, da je mamin sinček, bi mu brez slabe vesti rekla adijo. Priznam pa, da me mori, ker ne popizdi na tak način, kot bi jaz. Verjetno sem pričakovala, da bo tašča prišla sama do tega, da ima njen sin vso pravico do svojega intimnega prostora. Tako je pa samo užaljena, ker jo hočejo vsi moški zapustiti. Le da ima pri sinu življenjsko garancijo.

Ravno zato pišem tukaj, ker na te stvari lahko zunanji opazovalec na isto situacijo gleda bolj objektivno kot tisti, ki je vanjo vpleten. In tole z mejami je zelo blizu resnice.

Tipična situacija, ko mama svoje čustvene potrebe izživi s svojim otrokom/sinom. On je njen svet in ti si “moteč dejavnik”.
Ona bo naredila vse, čisto vse, da svojega sina dobi nazaj in če on te igre ne bo sprevidel in se temu uprl, bo uspela razdret družino s čim bo dokazala kako so vse druge ženske ničvredne le ona ostaja tista dobra…

Ne smeš ji zamerit, ona to počne na nezavedni ravni, lahko jo zgolj pomiluješ.

Preberita si knjigo v kateri so opisane take situacije: Marjan Košiček, Ne boj se ljubiti
Če bo fant spoznal, da je on ključ rešitve bo ok, v nasprotnem mu ni pomoči.

Se ti zdi, da bi mama lahko manipulirala z nekom, ki ni mamin sinček?
Želim ti, da spregledaš.

Adijo lahko rečeš ti, lahko reče fant, lahko pa živite vsi 3je v harmoniji 🙂

Spomnila sem se se necesa. Kako fant reagira na mamino zamero? Se ji takoj posveti, ji razlaga v podrobnosti, zakaj se ji ni javil? Ker s tem nezavedno prispeva k dinamiki. Mama ga klice, on se ji ne javi, mama stegne surlo in to jasno pove/nakaze, sin pa skoci. Ja?

Zal mi je, da imate take scene. Ful so nadlezne. Kaj lahko naredis? Ti nic kaj dosti. Lahko svetujes fantu, a pravis, da ta tema ge vpliva na vaju, kar ni ok. Vidva sta par, celica, mama pa je posameznica. Pomembna, a ni del te celice. Fant bi moral nehat skakat na mamino “skrb” in surlo. Moral bi dopustit, da se mama sama znajde v svoji nemoci shendlat situacijo. Ce ta cas, ko jo skrbi, ona nori okrog in klice tvoje starse in si grize nohte, je to njena stvar, njena odgovornost. Slisi se morda kruto, a pri teh letih se bo samo se stopnjevalo. Ni zmozna trezne presoje, na nek nacin dozivlja napade panike. A da bi jemala kaka pomirjevala (na zdravniski recept seveda) ni opcija?

Pa to, da se fant vsak dan oglasi pri mami, ona pa se kar zeli njegovo pozornost… to res nacne vsak odnos. Predlagajta ji kake skupine za starejse, predavanja 3.zivljenjskega obdobja so precej oblegana, splete se tudi mnogo prijateljskih vezi in mama pozabi na sina za tisto uro ali dve 🙂

Evo, za to pa je dobro, da se ima več otrok. Je razlika, ali imaš enega otroka, ali jih imaš tri, štiri ali pet. Če imaš več otrok, se ne moreš na takšne načine ubadati z vsakim posebej, če pa imaš samo enega in si obenem še vdova, ali ločena, je pa nekaj drugega.
Tisti tvoj edini otrok je vse, kar imaš na tem svetu. (še posebej, če nimaš bratov, sester, staršev).
Jaz imam tri otroke in moža. Vse imam rada, za vseh me skrbi, ne delam pa takih scen in jih ne klicarim in težim kar naprej. Pošljem SMS, vprašam kako so, če kaj potrebujejo in to je vse. Prejšnji teden je bila hči službeno odsotna (v drugi državi) in tega nisem vedela, šele, ko je prišla, mi je sporočila, da se ne bi že vnaprej sekirala.
Z leti postajajo takšne ženske še bolj posesivne. Vse hočejo imeti pod kontrolo. Vtikajo se v vse, tudi v zakon in v vnuke. Najprej z dobrim namenom, ki pa pozneje lahko postanejo tudi slabi. Snahe niso za nič dobre, so premalo pridne ipd.

Hvala vsaki/vsakemu posebej za nasvet, komentar. 🙂 Nisem pričakovala takšnega odziva. Fant se je še enkrat pomenil s taščo. Obljublja, da se bo držala nazaj … Pravi, da je težko, ker ima samo njega … Bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Kakšnih drastičnih sprememb ravno še ne pričakujem.

Mi je pa bedno; po eni strani se mi smili, ker je sama že pri teh letih, ko je še polna energije (ima neke hobije, ampak očitno ne dovolj), po drugi strani pa od nje sploh ni fer, da ovira najino rast (seveda tega ona ne vidi tako). Konec koncev midva sploh nisva na zeleni veji, imava bistveno večje probleme od tega, kaj je treba jutri obleči. In ja, lažje je bilo, ko je živela pri (izvenzakonskem) partnerju. Zafrknjeno je, ker vezi mati – sin ne more pretrgati nek podpis na papriju in to ona tudi izkorišča (seveda nezavedno), moževa vloga, ki bi morala to vez prerezati, pa je bila že zdavnaj odstranjena (še danes nimajo nobenih stikov). Lahko bi še marsikaj napisala. Pa sem že itak preveč povedala. O teh stvareh očitno že dlje časa razmišljam. Vem, da tašča to počne na nezavedni ravni, nisem pa vedela, kako naj se s tem spopadem. Vsekakor ne čutim dolžnosti, da bi njeno breme nosila jaz. Še bolj krivično se mi zdi, bi moral to početi njen sin. Tega si kot mati, kakršna je bila v ključnih trenutkih njegovih odraščanja, ni zaslužila.

Zdaj mi je vsaj kristalno jasno, da je sin tisti, ki mora odločno postavljati meje. Če imate možnost, se ne zaljubljajte v edince tašč. Tašč, ki so jih moški razočarali.

Cist nic ti ne zavidam te situacije. Ko se pocutis kot med dvema mlindkima kamnoma. Sploh niso tako redke te situacije, ko je odrasli “otrok” razpet med starsema in partnerjem. Moj prvi partner se je odlocil za starse, ampak verjamem da je danes drugacen. Rastemo pa mal drugo kozo dobimo pa se brazgotinimo pa padamo pa poskusamo pa iscemo nacine sobivanja z nasimi najblizjimi. Jaz se vedno trudim najt neko zlato sredino, tocko kjer je meni se udobno, ceprav na meji, in kjer je znosno se drugemu. Nekaj vsak spusti od sebe, se odrece da bi recimo imel vse pod kontrolo, pa smo si blizje. Vcasih pa kljub obojestranskemu trudu (verjamem da se tudi mama oz.tasca trudi, tudi sama pises tako) ugotovimo da si blizje ne moremo bit. Tud to je ok. Se naucimo zivet takó in si potem druga podrocja v zivljenju uredimo, da nam predstavljajo vecji vir moci in udobja.

Se eno vprasanje ki bo mogoce pomagalo pri refleksiji: kdo je tisti ki vec klice, tasca ali partner? Verjetno v 99% tasca. Naredita preizkus in naj partner poklice njo v casu, ko je sicer ne klice. Cisto na kratko. Kako si, kaj pocnes, imel sem minuto casa pa sem te poklical. Probajta, mogoce bo to prevagalo tehtnico v njeni glavi.

Drugo, upam da partner mami ne razlaga cist vse podrobnosti o svojih poteh. Preprosto ji mora nekatere situacije zamolcati. Ce ga ravno takrat klice, ji pozneje lahko rece Ah pozabil sem telefon v avtu al Nisem slisal zvonenja, je bilo kaj nujnega? Cimmbolj nevtralno naj se izraza, tko malo je*ivetrsko, na izi, skorajda saljivo. Ne vem, kaksnega karakterja je fant, ampak nekaj v tem rangu lahko poskusi.

Nikar pa ne mecita vajine energije proc, ker se mama sekira. Naj se sekira, ne bo umrla od tega. Se bo naucila pomirit in pocakat na vrnjen klic.

Vse dobro pa porocaj, kako se bo odvijalo.

Me pa še zmeraj razžira vprašanje, zakaj se je tašči šele v zadnjih letih tako obrnilo. Res bi blo fajn, da mi to nekdo razloži.

Moj fant je še kot najstnik šel živet na svoje. In takrat ga je mati pustila dosti pri miru, niti slučajno ni bilo take kontrole. Danes, ko jo tako zelo rado skrbi, bi jo pobralo, če bi vedela, kakšne je počel. Vzgajala ga je ulica, vzgajali so ga prijatelji in njegovi stari starši. Srednje šole ni dokončal, materi je bilo dovolj, da je imel svoj dohodek (imel je službo). Ona je živela pri tipu, mu (temu tipu) kuhala in prala, hodila v službo. Fantu je bilo seveda super fajn, da je imel svobodo. Potem sem prišla jaz, mu pokazala drugačne vrednote. Počasi se je marsikaj obrnilo. Fant se je z leti zresnil, dokončal šolo, postal trikrat bolj zrela oseba kot sem jaz. In zdaj, ko je “težje delo” opravljeno, je začela kar naenkrat s temi forami, kaj bo njen sin jedel, kaj si bo oblekel, a je sploh še živ. Prisežem, popolnoma nič kaj bolj zrelega ne moreš pričakovati iz njenih ust! Skoz bi bila rada ob njem, ker ga ima tako neizmerljivo rada. A recimo, ko sem par let nazaj spodbujala fanta, naj dokonča šolo, se ji to niti ni zdelo smiselno. Še zdaj, ko pridem s kakšno idejo, je treba najprej prepričati fanta, potem pa še taščo, ki ima še pa še dvomov in pomislekov. Zadnjič je celo izrazila željo, da bi živela z nama. Ji je fant takoj rekel, da ne. “Ja, kaj bo pa z mano? A me boš kar v dom dal?” Ne razumem. Takrat ko jo je potreboval, je svoje potrebe postavila na prvo mesto. Zdaj pa hoče kazati sliko najboljše matere na svetu. Samo da je pozabila, da je vmes preteklo kakšnih dvajset let. Dvajset let luknje v vlogi matere in dvajset let fantovega odraščanja. Do nje čutim nepredstavljivo zamero in jezo.

Pozdravljeni.

Opravičujem se, da odgovarjam pozno. Sem pa celoten čas sledil temi in odgovorom. Največ pozornosti mi je v mojih mislih zasedalo vprašanje: “Zakaj se iskalka poti tako močno ukvarja s svojo taščo?”

Napisali ste, da do nje čutite nepredstavljivo zamero in jezo. Prav tako ste izpostavili, da ste partnerju šele vi pokazali drugačne vrednote.

Na nek način vidite svojega partnerja vsaj deloma kot svoj projekt (in nikakor ne taščin). Taščo na nek način prikazujete kot žrtev, po drugi strani pa ste do nje izrazito tekmovalni in do nje nastopate superiorno.

Vtis, ki ga dobim, je podoben prizoru, kjer bi se dve mami kregali o tem katera je več (bo več) naredila za svojega sina, ki mu manjka hrbtenice (ki jo sin vedno dobi od funkcionalnega očeta – ulica to težko nadomesti).

V odnosu vaš partner – njegova mama je veliko patologije. To je jasno. Toda dokler boste vi del tega trikotnika situacija ni rešljiva. Tisto kar je pomembno, je odnos med vami in vašim parterjem. Vaš odnos z vašo taščo, v situaciji kjer ne živite skupaj, pravzaprav sploh ne bi smel biti faktor diskusije. Zakaj se je tašči tako obrnilo, bi sedaj lahko skušal razložiti, vendar bi vas te informacije naredile še bolj superiorno tako v odnosu do partnerja kot do njegove mame.

Spustite taščo iz vaše pozornosti. Opolnomočite partnerja, naj on uredi odnos s svojo mamo. Če ne ve kako, mi naj napiše mail in mu bom podal nekaj idej. Še bolje pa je, če pride 1x ali 2x na terapijo. Včasih se kakšne stvari lahko moški pogovori samo z moškim.

Osredotočite se na vaš odnos s partnerjem. Ta je pomemben. Najpomembnejši. V kolikor je ta odnos v krizi, delajte na tem. Če je potrebno tudi s pomočjo psihoterapije.

Želim vam vse dobro.