Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Odnosi in socialna prva pomoč Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi Želim si ‘zavestnega’ druženja/odnosa/prijateljev/partnerja

Želim si ‘zavestnega’ druženja/odnosa/prijateljev/partnerja

Berem po forumih in opažam, da je vedno več nas samskih po 30.letu. In ja smo dokaj normalni hehhehe 😉
Ker si želim čimbolje izkoristiti življenje in ga dejansko ‘živeti’ bolj zavestno in posledično kot vsi rečete ‘na polno’, sem se to leto res poglobila vase in delam čistko. Bolijo vsa odkritja iz preteklosti. Ampak ko ugotoviš, da zato si tak človek kot si in da se da negativne lastnosti odpraviti, odtehta tisto bolečino s katero se spopadam, ko hodim na terapijo. Ni me sram povedat, pravzaprav sem ponosna, da sem zbrala pogum in odšla na srečanje s terapevtko, za katerega se je izkazalo, da je bila to najboljša odločitev po dolgem času. Ko človek že pri 30.letih napol obupa nad življenjem…..ampak ne zato, ker se bi mi zgodile take tragedije, ampak zato ker sem imela doma vse življenje tak vzor. Noro, res noro, ko sedaj pomislim na to, kako sem se še pred enim mesecem počutila nemočno.
Želim si več pogovorov v to smer. Ker vem da ste tam zunaj, tudi verjamem, da se boste oglasili. Živimo zato, da si pomagamo. Da smo si v oporo. Da se družimo, saj tako naša zavest raste in se dviga, kar je namen človeštva. A veš tista praznina v tebi, ki si je ne znaš obrazložiti? No, tudi o tem bi se rada pogovarjala. Prebrala različna razmišljanja, kako skrbite zase v fizičnem smislu, ker to defenitino vpliva na naše zavestno doživljanje življenja. Kaj je za vas najpomembnejše v odnosu? Imejte res lep dan in se tipkamo.
Natasssa

Zelo na široko si zastavila temo, lahko človek napiše marsikaj in tudi nič.

Zanimivo je kako mnogo ljudi obupuje nad življenjem pa jim v bistvu sploh ni slabo, ne vidijo smisla, tisti, ki se pa borijo za vsakodnevni kruh in pogosto nimajo niti poštene strehe nad glavo pa kar nekako rinejo.
Stvar percepcije.

To, če je nekomu še slabše ne pomeni, da je nekomu boljše zato, ker pač ni takem kot ta, ki mu je še slabše. Oba sta na slabem, eden še na slabšem.

Kar se tiče opore in pomoči je nisem imel nikoli, tako, da sem se navadil vse sam. In ko je človek navajen vse sam ne potrebuje pomoči in podpore, predvsem pa ne potrebuje ljudi. Vedno sem bil mnenja, da se lahko sam nase najbolj zaneseš, drugi so zgolj distrakcija. Kot ne maram svoje prelagati na druge, obratno velja isto. Da pa pri 30ih obupajo nad življenjem me pa sploh ne čudi. Jaz sem recimo obupal pri 20,21ih. Zdaj pri 27ih mi pa preprosto dol maha za življenje in vse povezano z njim. Če jutri umrem super, če čez 10let ok, mi je ravno.

nova
Uredništvo priporoča

Hvala vsem, ki si vzamete čas, da preberete moje misli in komentirate.
Namen objave je predvsem, da si iskreno povemo in pomagamo med sabo. Ne želim na dolgo in široko debatirati o tretjih osebah ampak o meni, tebi in podobno. Zato bodo moje misli predvsem o mojem življenju in bom vesela vseh, ki si želite olajšati dušo na podoben način.

Razumem tudi, kaj sta želela On_ in Nucky povedat in sem vesela vajinega odziva.

Jaz lahko zase povem, da sem v prejšnjem letu gledala dve ljubi osebi, ki sta počasi umirala. V meni se je nekaj premaknilo in dobesedno kliknilo, da se od takrat dalje trudim izboljšat kvaliteto svojega življenja. Za začetek sem pričela čistko pri sebi. Osredotočam se na lastnosti, katere mi niso všeč in raziskujem zakaj sem taka kot sem in se trudim skozi različne dogodke in situacije spremeniti. Je j…. težko, ker se ego takoj vključi in potem ne morem trezno skozi situacijo. Verjamem da se da skozi izkušnje to spremeniti. Me pa zanima, kako se vi spopadate sami s seboj? Ali se zavedate sebe v odnosih? Potem je pa tu še podzavestna tesnoba,osamljenost in tista praznina, katero vsi občasno čutimo, pa ne vemo kaj je to. Ali se kdo ukvarja prav s tem? Rada bi slišala različna mnenja, kaj je ta praznina?

Objem;)
Nataša

Ne, ker ni odnosov. S tem pa tudi nimam težav, ker mi to zapolnijo druge stvari in ne ljudje, kar je v končni fazi zame precej boljše kot ljudje. Praznine tudi nikoli nisem čutil, ker sem odstranil tisto, kar mi je šlo na jetra – ljudje. Odkar sem odpikal družbo kompletno se počutim precej boljše.

Nucky, zakaj si pa potem tu?

Zakaj si pa ti tu?
Nucky na drugem forumu razmišlja zelo realno. Ljudje so pa na splošno precej nerealni, zato se jih odpika. Če bi ti imela v reali frende tudi ne bi bila tukaj.

Nuckyca 🙂

Iskreno lahko rečem, da imam prave prijatelje, katere sem šele pred nekaj leti spoznala in zato še toliko bolj hvaležna. Tu sem, ker se učim komunicirati in si želim nova spoznanstva. Spoznala sem. da smo zato na tem svetu, da se družimo in pomagamo. Hvala za tvoje mnenje Nuckyca.

Fajn zate. Jaz jih nimam.

Nuckyca, iskreno verjamem da ni nikoli prepozno, da spoznaš nove ljudi, kateri lahko postanejo pristni prijatelji v tvojem življenju. Meni osebno so v preteklosti tudi manjkali, ampak takrat tudi jaz nisem dopuščala ljudi v svoje srce. Doma so me naučili biti ‘trd’ in na nek način sem bila ‘mačistična’ punca katera si je želela samo, da me nekdo stisne k sebi in reče, da me ima rad. Ko sem dojela, da moram narediti pri sebi spremembo, sem tudi spoznala osebe, ki so mi pokazale, da ni nič narobe če je človek ranljiv in pokaže čustva, ker tako občutiš tudi vso lepoto občutij, kot so pristna ljubezen med ljudmi.

Natassa zato, ker mi je vcasih dolgcas v službi.

Glede ljudi pa tebi so manjkali, jaz pa manj jih vidim, rajse jih imam. 🙂

Nucky, veš da sem jaz včasih isto mislila, da ne rabim druženja. Ampak z leti sem prišla do spoznanja, da je biti sam preklemano težko. ‘Kapo dol’ vsem tistim gurujem, ki jim je uspelo sprejeti osamljenost v sebi in čutiti radost večino časa. Sama zaenkrat ne zmorem tega, tako da se vedno veselim trenutkov, ko si vzamemo čas s prijateljicami, da poklepetamo in si izpovemo vse kar nas muči v sebi. Ta olajšanost, ki pride po teh pogovorih je en delček blaženosti, ki si jo želim občutiti večina časa. Želim ti vse lepo 😉

Meni ni težko, prav uživam, ko sem sam, druzba me je pa morila. Odvisno pač od človeka, kaj preferira. In v vseh teh letih, odkar sem odpikal druzbo niti enkrat nisem imel občutek osamljenosti. Imam svoje hobije, ki mi dajo miljonkrat vec kot ljudje.

Tle neki ne stima. Ljudomrznez, ki si krajsa cas na forumu, polnem ljudi. Resno? Ce ne maras druzbe in ce ti je dolgcas, si raje trebi nohte, kot da “trpis” ob ljudeh, ki imajo povecini zelo drugacno mnenje od tebe. Ali si mazohist ali pa v resnici nisi tak ljudomrznez. Ce se nenehno vracas po “nove porcije”, ze imas kaj od tega.

Kar se tice zavestnega odnosa z ljudmi. Mislim da je tak nacin ful dober, ker se zavestno odlocis, v kaksnem odnosu zelis biti, kaj ti ustreza, kaj ne, kako bi se rada pocutila in potem tud zavrnes tuste oblike druzenja, ki niso po tvoji meri.

Ljudje smo druzabna bitja, eni bolj, drugi manj. Ze s tem, da zivimo v druzbi, mestu, vasi, imamo kontakte z ljudmi, hodimo v sluzbo, komuniciramo z ljudmi (ceprav po sili razmer, ko gres na posto in v trgovino npr.), kazemo, da smo del druzbe. Sirse druzbe. Kdor se zeli povsem osamit, gre v gozd, na odrocne kraje zivet, si sam prideluje hrano, lovi zivali, in ima minimalno stika z ljudmi (enkrat na leto migoce). Sem gledala oddajo na Nat Geo, kako v odrocnih delih ZDA gozdov zivijo posamezniki (solo ali v paru), ki si celo bajto sami stesajo z orodji, ki si jo sami naredijo (z redkimi kupljenimi zadevami). Mal so posebni, ampak jih obcudujem. Tudi lovijo zivali, si strujejo kozuhe, shranjujejo mast, susijo meso, delajo pasti za ribe ipd. Bil je en tip ki je 20 let delal v financah, potem pa je ene 10 let al vec zivel sam(no, dokler ni prisla ekipa z Nat geo in malo posnela njegov vsakdan 🙂

Mislim, da nisi razumela. Družba ga je morila, torej tisti s katerimi se je družil. Če na forumu piše, piše z nepoznanimi ljudmi, ni oseb poleg njega, nekako kot bi bral knjigo. Stran gre kadar hoče, ni se mu treba prilagajati. Pri meni je bilo velikokrat tako, da sem se morala ves čas samo jaz prilagajati… na netu si poiščeš kar ti paše… Na net greš kadar hočeš, tudi sredi noči pa nikogar ne motiš.

Ne vem pa kaj avtorica misli s temi zavestnimi odnosi. Ne vem, če se to glih dobi na netu.
Kar se tiče pomoči – polno je tem kjer lahko pomaga. Ona odpre svojo temo pa čaka na vrsto, kot pri dohtarju 🙂 da bo folk prišel k njej se potožit.

Je ze Enia vse povedala. Nimam kaj dodati

Hvala Pikacrta in Enia za vajine misli.
Jaz si s pogovori in različnimi novimi poznanstvi preko neta dvigujem zavest, ker potrebujem komunicirati. Tako spoznavam nove ljudi in spoznavam sebe, na čem moram še delati.
Tu pa spodbujam ljudi, da povejo tudi svoje misli, da si olajšajo dušo, če si to želijo. Izhajam le iz sebe, ker vem, da mi je bila to muka, da se izpovem.
Tako da hvala Enia, se me je kar dotaknilo kar si napisala in mi je dalo misliti. Se zavedam, da to so le tvoje misli in izhajajo iz tebe, iz tvojega počutja.
Vsak ima svojo zgodbo življenja v sebi, zato delujemo na podlagi tega. Če v nas bruha negativa, bomo to na vsak način želeli prenesti na drugo osebo. Treba pa je le počititi in se soočiti s seboj. Bodite lepo.
Nataša

Natasssy cer….
sam bog te je prinesel sem,kjer smo tudi taki,ki…
imamo vse in hkrati nič.NI ISKRENE LJUBEZNI,NI NIČ-M-

Živjo mario2 😉
začutila sem, da moram izrazit določene misli sem na ta forum. Moram pa rečt, da se te dni počutim izčrpano, tako da me take besede pobožajo po duši. Hvala <3

Včeraj sem celo dopoldne gledala skozi okno prečudovit jesensko obarvan dan in komaj čakala, da grem uživat na sonček. Ko je prišel trenutek realizacije pa so se vklopili pomisleki in strah, kaj naj sama počnem zunaj? Ampak se nisem prepustila tem mislim ampak sem se samo odpeljala na prelepo pokrajino, parkirala avto, obula supergice in hop v tek. Tečem nekaj časa in zagledam razpotje. Kam sedaj? Levo ali desno. Dejansko sem dobila asociacijo svojega življenja. Zavila sem levo. Tečem nekaj časa in pridem do konca poti. Kar končala se je. Sledil je travnik. In kaj sedaj? Zavila sem desno po travniku z mislijo, da bom sigurno spet prišla do prejšnje glavne ceste, kjer sem zavila z nje levo. Hodim in hodim po travici in že razmišljam, da se bo zihr našel kak kmetijsko usmerjen gospodar, ki bo za mano z vilami v roki tekel in me preganjal, da naj ne hodim po travi.;) Ne me linčat, to je bil samo hec. Pridem do prve ovire in se že hočem obrniti, pa si rečem: ‘Pa daj preskoči jo, saj zmoreš!’ Is sem jo res. Pa zopet hodim in že v daljavi vidim potko, kamor sem namenjena. Pa spet ovira. Tu je še voda tekla in jaz ojoj in oh in sploh kaj zdaj. In sem dobila dejansko klik v glavi, da mi je to kot neka asociacija trenutnega mojega življenja. Toliko let se mi zdi,da sem hodila po pravi poti in vse je teklo tako kot je moralo. Potem pa so prišle ovire in sem rahlo zavila s prave poti. Skrila sem se za strahom in z leti dodajala oklep nase. Krivila sem druge za svojo nejevoljo in iskala v okolici potrditve, da sem lahko uboga žrtev tega sveta. Ampak kam me je to pripeljalo. V obup. V depresijo. V tesnobo. V nesrečno stanje same sebe. In takrat si človek poišče tolažbe v obliki takšnih in drugačnih drog. Leta pa so minevala, dokler nista na mojo pot prišli še dve prijateljici in mi odprli nova spoznanja. Spoznanje, da naj neham biti žrtev in da naj svoje življenje vzamem v svoje roke, mi je dalo misliti! Do takrat sem nezavedno čakala na nekaj, na nekoga…..da me bo rešil. Danes razumem, da se moram in se lahko samo SAMA rešim svojih vzorčenih misli. Moje misli niso jaz, niso moja duša, moja ‘bit’. Dokler tega nisem zavestno razumela, sem se samo vrtela okrog začaranega kroga nesreče.
Uspelo mi je preskočiti nekakšno malo rekico na poti do glavne poti. V daljavi sem zagledala še srnice, ki so me opazile in odirjale svojo pot v neznano. Končno sem prišla na pot in si oddahnila, ker sem vedela da sem na ‘pravi’.
Vsi imamo vzpone in padce v življenju. Jaz osebno samo želim, da bodi padci kratkotrajnejši kot do sedaj. Lepo se je zavedati sebe in spoznati v dno svoje duše. Veliko negativnih misli, ki jih imamo o sebi, sploh niso naše misli.

Želim vam prijeten večer <3

New Report

Close