Je lahko pravi če si ne želim družine?
Pozdravljeni.
Obracam se k vam na pomoc in upam da mi lahko pomagate s kaksnim koristnim nasvetom, ker sama sebi ne morem vec.
Imam 30 let, dobro sluzbo in skupno stanovanje s svojim partnerjem oz. zarocencem, s katerim sva skupaj okoli 5 let, on ima 32 let. Moj partner je zelo dober do mene in imam ga zelo rada. Res je, da sem sebe vedno bolj vidla kot poslovno zensko in ne toliko kot mamo, mogoce zato, ker sta tudi mene imela starsa zelo pozno in ni bilo s tem nic narobe. S partnerjem imava oba zelo naporni sluzbi, ziviva pa zelo prijetno zivljenje, veliko potujeva in imava skupne hobije. Nikoli nisva imela zelo dobro seksualno zivljenje, na tem podrocju je bilo od samega zacetka najvecji primanjkljaj, vendar sem pripisovala temu stres in naporno sluzbo.
Ze nekaj casa planirava tudi poroko (imava skupno stanovanje), vendar ne kazem prevec navdusenja nad tem oz. se mi sploh ne da s tem ukvarjat. Stalno prestavljava termin in organizacijo, uradno zaradi casovne stiske.
Sprasujem se kaj se dogaja v meni, da tako cutim kot pac cutim. Kljub temu da nisem bila nikoli pretirano materinska, mi je cudno, da se vedno nimam nobene zelje po otrocih in druzini. Se vedno se drziva kondomov zelo resno, kot da je to nekaj naravnega. Sicer sva zelo odgovorna in imava vse poslihtano v zivljenju – tudi financno in prostorsko – za otroka, vendar noben ne kaze zelje. O tem se tudi pogovarjava in se strinjava, da jih sedaj ne zeliva se, ker – uradna verzija – : imava prevec rada zivljenje tako kot je (svoboda, izleti, potovanja ipd). Ne vem ali v to res verjamem in tudi ne vem ali jih zato ne zelim ker sem enostavno nematerinska ali zato ker mogoce nisem s pravim partnerjem? To vprasanje me muci vsak dan bolj in ne znam si ga odgovorit.
Nikoli sicer nisem imela zelja po veliki druzini, ampak vse prijateljice okoli mene imajo otroke in pocutim se kot crna ovca, ker tega ne cutim. Ne cutim niti zelje po poroki. Po 5ih letih bi morala nekaj v zvezi napredovati.. Zarocila sva se… Ampak tukaj se je to ustavilo. Sicer sva zelo kompatibilna, se zelo spostujeva in imava rada… Kljub temu da mi je zelo privlacen, pa ne deliva neke nore strasti. To je moje subjektivno mnenje.
Vesela bom kaksne povratne informacije na mojo izkusnjo, saj si sama ne znam odgovoriti na nobeno vprasanje vec. Skusala sem se tudi ze pogovoriti z njim, pa se mi zdi da cel pogovor poteka tako, da si mece pesek v oci in isce izgovore: saj imava se cas, saj sva se mlada, ne seksava ker sva prevec utrujena ipd. Ne vem vec, ce verjamem v vse te izgovore.
Hvala za pomoc.
Lp,
Veronika
Če se imata rada in uživata, seksa in otrok pa ne pogrešata, potem ne vidim nobene težave. Kar imajo drugi, naj imajo, to nate ne bi smelo vplivati bolj kot toliko, da mogoče dobiš le idejo, ki ti pove ali se tega tudi sama želiš.
Sicer pa ti lahko povem, da se verjetno vsak, ki namerava postati starš, bolj kot ne ukvarja s tem, koliko svobode bo izgubil. Bolj pomembno se meni zdi, da je človek odgovoren. Če si torej ne želiš otrok, se potrudi, da jih res ne bo. Če si jih želiš, se mu posveti 100%, ko pride.
V tem je catch: ne vem vec ali si jih res se ne zelim, ali sama sebi lazem, da si jih ne… Velikokrat si predstavljam sebe z druzino in mi je ideja vsec… Vendar potem ko seksava, ni sans brez zascite. Po 5ih letih!
Starsi so mi vedno govorili, ko sem bila se mlajsa, da si s “pravim partnerjem vedno zelis imeti otroke in druzino”. In tukaj sem po 5ih letih in 30ih ko si postavljam vprasanja… ne vem ali je problem v meni ali v najini vezi ali si samo z NJIM ne zelim.
Res je, da je najina veza zelo podobna zakonu po 50ih letih, delujeva kot dva prijatelja in ne ljubimca…
………Starsi so mi vedno govorili, ko sem bila se mlajsa, da si s “pravim partnerjem vedno zelis imeti otroke in druzino”………………
To definitivno ne drzi. Z mojo partnerico sva ze cez 10 let skupaj. Ziviva skupaj,mava stanovanje skupaj.. A zelja na poroko..Ne Zakaj bi moral pred nekom podpisat in obljubit zvestobo .. to nama je popolen nesmisel. Tudi midva nimava otrok. Saj iskreno povedano nama je tako zivljenje vsec.Da si predstavljava sedaj imeti otroka .. vstajat ponoci,plenice,jok,in vse obveznosti in skrbi… Ne Hvala.
Nekateri so pac rojeni za starsevstvo,nekateri pac ne.
Ogromno ljudem pomeni otrok in poroka neko sigurnost v partnerstvu…
Kar se pa vajinega (tvojega) pogleda na vse tice( intimnost…itd.. pa ne bi bilo slabo da se s partnerjam enkrat mogoce odkrito pogovorita. Ker mislim da nista ravno drug do drugega iskrena
Nic ni narobe v tem, da si ne zelis otrok in tudi da se ne zelis porociti. Druzba nam “narekuje”, kaj je za nek odrasli par “normalno”: da si prej sli slej ustvari druzino. Ce ne cutis tega, se nikar ne sili v to idejo, ki zna damo se povecat razpoke med vama.
Vecji problem kot otrok in poroka se mi dzi to, kar so ze drugi pred mano opazili: vajina splosna nekompatibilnost. Imata vse, pa sta vseeno nepovezana in kar nekaj ti manjka. Mogoce je problem rutina, vee je postalo obicajno in razen stresne sluzbe nimata stresnega zivljenja (kot je razbrati), in ko se clovel dolgocasi, mu mozgani delajo sto na uro in si namislijo problem, da ga potem lahko resujejp. To z otrokom je le vrh ledene gore.
Pises, da ne ves, ce si zelis z njim in da intima ni nekaj posebnega. Ljudje smo si v potrebah razlicni, eni bi radi veckrat, drugim je dovolj 1x mesecno in pa spanje zlicki, tretji spijo v locenih spalnicah ipd. Koliko se pogovarjata vidva o vaju, vajinih zeljah? Se mi zdi da si na razpotju, ko se sprasujes, ali te ta veza sploh izpolnjuje. Na izlete lahko hodimo tudi s prijatelji, ne rabis zato partnerja.
Kaj vaju povezuje? Koliko se pogovarjata o vama pomembnih stvareh?
To da si s pravim partnerjem zagotovo zelis otroka, je malo prevec posplosena trditev. Ti imas lahko pravega partnerja, pa se sam nisi pravi oziroma pripravljen na druzino.
Mislim, da si otroka lahko zeli tudi samska oseba pa tudi oseba ki je s partnerjrm, kateri jih ne zeli. Torej tvoje zelje ne morejo biti odvisne od tvojega partnerja. Ti si celota zase in ti moras sama poznati svoje zelje. Ce jih pa s tem partnerjem lahko uresnicis, je pa potem druga stvar. Stvar dogovora obeh.
Glede na to, da Vas in vašega partnerja niti ne poznamo, lahko samo ocenjujemo, do katere mere odkritosrčnosti je zapis natipkan.
Prav je tisto, s čemer se strinjata oba (velja tako za seks, kot vse ostale stvari v partnerstvu.
Kaj naj bi par “imel, počel..” so premnogokrat družbene norme v stilu: one-size-fits-all. Ljudje seveda niso identični serijski proizvodi, zato tudi normativi ne morejo biti univerzalno sprejemljivi. Samo Pepelki so pasali tisti stekleni čeveljci, pa še ona je bila iz pravljice.
Mr.Right (for-right-now) – G. Pravi (za zapik)
Sodobni potrošniški kapitalizem je preko ameriškega lahkoverja cel svet bolj (zahod) ali manj (bližnji vzhod) prepričal v potrošniško mentalnost tudi na področju parčkanja. Ljudje so tako prepričani, da jih že za prvim vogalom čaka še bolj primeren partner. Neke vrsta Loto mentaliteta, ki ameriški delavski razred že ves čas drži v pasivnosti – vsi so namreč prepričani, da so zgolj začasno revni in bodo že jutri obogateli v deželi priložnosti. Posledično odobravajo davčne olajšave bogatim, ker se že jutri vidijo z njimi.
Podobno si ljudje omislijo partnerja za zapik, kjer pač udobno čakajo, da mimo pride prava/i. Z Ga./G. Zapik se seveda ne gre zapletati v resnejše investicije, kot so poroka, otroci, nakup skupne nepremičnine.
Potuje se čimbolj lahko, da se lahko v hipu preusmeri na novo – pravo partnerstvo.. (takoj zatem, ko zadenejo na loto – za naslednjim vogalom).
Veronika se odloči umreti
Ker je ravno takšen nickname.. in je tudi knjiga Paul Coehla ter istoimenski film: Veronica decides to die[/url] – Da ne uničim čisto filma, knjige: Veronika se odloči živeti, šele, ko izve, da umira.
Podobno je vprašanje za Veroniko iz te teme: Kaj bo potrebno, da se boste upali živeti tudi Vi sami?
Večji del prebivalcev Slovenije resda boleha za kronično Cherofobijo (strahom pred srečo).. tistih 15%, ki je nimajo kronično, pa jo dobivajo vsaj občasno oz. so ravno na “dupustu” pred Cherofobijo.
Problem torej iz obratnega zornega kota kot v ZDA, ker se vse dogaja na osnovi vere v lastno nevrednost – si ne zaslužimo več, itak ni boljšega.. itd. (torej obratno od američanov, ki že za naslednjim vogalom vidijo Princa Pravega).
Po drugi strani pa tudi ne čudi, da si je Paul Coehlo izbral za glavno junakinjo prav slovenko, narod z visoko samomorilsko stopnjo.. kjer pa ne štejejo še vseh tistih prestrašenih samomorilcev, ki se ubijajo lepo počasi. Nimajo jajc. Životarijo v brezveznih razmerah, praznih zakonskih zvezah.. se razžirajo počasi s tem ali onim.. alkoholom, drogam, igrami na srečo.. slabimi odnosi.. Vse je dovolj dobro za ta počasni samomor. Neživljenje.. pasivo.. cherofobijo – pa še z njo ne pretiravajo (da ne bi kdo opazil).
Seveda je lahko pravi.
Identičen primer, samo da sva midva že pri 40. Noben nikoli ni govoril o otrocih, noben ni imel nore želje. Sicer seks je vedno prisoten in ne uporabljava kondoma, imava druge načine kontracepcije. Tudi ne morem reči, da gre za strast, ker po toliko letih je malo izginila. Včasih se da kaj sprement, pa spet pride strast nazaj, ni pa vedno…
Ona je vedno pravila, da ji vsi pravjo, da ko srečaš “pravega”, da si želiš tudi otroka z njim. Bla bla bla… 100 ljudi 100 čudi. Ne moreš posploševat. Ko sem se pa jaz pogovarjal s kolegi, pa vsi ki imajo otroke, od nekdaj razmišljali o otrocih in ne da bodo spoznal “pravega” in imel otroke.
Zdaj ko pa sva pri 40 pa je vseeno malo drugače, da bi bilo morda fino imet kakega otroka… Ampak zakaj zdaj? Vseeno se mi zdi da je malo prepozno. Tako, da če zdaj razmišljaš o otroku, ga imej zdaj, ne pri 40. Ampak ne čakaj nanj, da ti bo to rekel. To željo moraš imet sama, ti jo izpostavi. Če pa se ti ne zdi, da je to to, pa pojdita začasno narazen in si dajta par mesecev frej, da bosta videla ali vaju sploh vleče skupaj ali ne. Vmes pa se lahko s kom dobiš, lahko tudi samo za klepet, da vidiš kakšni karakterji ljudi vse še obstajajo. Ne čakaj in ne sprašuje se preveč, en dva tri boš 40 in potem se boš še bolj spraševala ali je to to ali ne.
Eni pa so čisto zadovoljni brez otrok, saj midva tudi, samo včasih se sprašuješ, kaj pa če bi… ampak ko pa si predstavljaš, pa mogoče spet ne bi… nimamo vsi tega v sebi…
Lahko ja. Če si lahko zadovoljna brez družine in imaš občutek svobode, je to vredno ohraniti. Izgleda, da te družbene norme ne morejo stisniti v prednastavljene tirnice na tem področju. Če greš po tej poti, boš pač morala prenašati sitnarjene okolice, kako to da nimaš otrok, ampak verjamem, da to ne odtehta svobode.
srečno
Bolj se mi zdi, da ima avtorica tezavo s samim partnerskim odnosom kot toliko z otroki. Ce otrok ni, potem je treba fokus usmerit drugam: nase in na partnerja in znat zivet takó.
Kaj sploh je pravi partner zate, martina? Kaj to zate pomeni? Od kod si zdaj potegnila sibko spolnost, te je zacelo zdaj motit, prej je bilo nemotece oz.so upala da se bo popravilo? Pravis da zivita kot cimra. Kaj pocneta skup? Mislim da morata obudit strast, da se zopet povezeta. Adrenalin je super za to. Odkrivanje neznanega. Pojdita v neznano s kolesi in sotori. Spremenita rutino.
Pozdravljeni.
Hvala za vaš prispevek. Zdi se zelo iskren. Moj prvi občutek je, da ste v sebi razdvojeni. En del vas predstavlja lagodno življenje brez otrok, racionalnost, kariero, svobodo … O drugemu delu direktno ne pišete, vendar pa posredno večina časa pišete o otroku, ki ga racionalno sicer zavračate. Če notranjega impulza glede otroka ne bi bilo, potem zagotovo ne bi napisali takšnega prispevka. Celo brez težav si lahko predstavljate, da imate družino.
Ali bo ta impulz z leti postajal močnejši ne morem vedeti? Možno je, da bo. Lahko, da ga boste uspešno utišali in se v končni fazi zavestno odločili, da otrok ne boste imeli.
Morda res ta trenutek še niste popolnoma pripravljeni za otroka in morate osebnostno še nekoliko dozoreti. Morda je v vas celo strah (mogoče ste ga podedovali od mame), ki vam preprečuje, da bi v večji meri čutili potrebo imeti otroka.
Zanimivo mi je tudi, da omenjate pomanjkanje seksualnosti in strasti. Pri 30 doživljate seksualni vrhunec in tako bo še nekaj naslednjih let. Stres (še posebej pri moških) ubija libido, vendar glede na opis bi rekel, da vsaj vaš partner zelo visokega libida nima oz. je njegova seksualnost blokirana. Ker ne vemo kako pogost je vajin sex, težko bolj objektivno odgovorim. Morda samo vaše seksualne potrebe postajajo večje in partnerjeve manjše, kar je za vajino starost pričakovano.
Je pa tako; seksualnost aktivira potrebo po tem, da telo proizvaja več hormonov, ki v nas ustvarja še več potrebe po seksualnosti (meja je naš biološki libido). Tudi potreba po otroku ustvarja potrebo po več seksualnosti. Če boste kdaj dovoli sebi, da pride impulz glede otroka popolnoma v ospredje in če nimate telesnih in čustvenih blokad glede seksualnosti, potem boste v času ovulacije čutili ogromno strast in poželenje po moškemu.
Nimam jasnega odgovora kakšen bi moral biti vaš naslednji korak. Svetoval pa bi vam, da začnete v večji meri spoznavati svoje telo, impulze in potrebe.
Želim vam vse dobro.
Pikacrta, tudi jaz se strinjam s tabo. Iz napisanega se zdi, da ima avtorica bolj probleme s tem, ali je partner zanjo pravi ali ne. Jaz bi predlagala, da avtorica premisli sama pri sebi in se po instinktu odloci. Sama imam enega otroka, sem samohranilka, parterja nimam. Vsi so me zeleli le izkoristiti na tak ali drugacen nacin. Je pa res da imam 24 let, mogoce je tudi to problem. Kaj mislim recti..zivim za otroka, ljubim ga z vsem srcem, a si otroka vec ne zelim. Nikoli. Me pa je strah, da bom tezko nasla nekoga, ki si poleg mojega otroka, ne bo zelel se enega. Problem ni v otroku, v tem je, da se ti zivljenje obrne na glavo in ce imas vsaj malo postimane stvari, je na prvem mestu pac otrok.
Ne naredi nič. Dokler nimaš želje po otrocih (časa imaš pa pribl 10 let) se ti ne splača poročit. Vsekakor pa ne imet otrok da bi obdržala deca. Od mam ki zavračajo lastne otroke pridejo najbolj ubogi otroci in največji psihopati. Če se bo partner odločil da hoče imet otroke ….potem je vajina zveza končana, ampak vsaj ni nedolžnih žrtev oz. Kolateralne škode.