Koga v resnici pogrešam
Priznam, zmedena sem. Ne razumem se, ne vem, kaj narediti.
Sem mama dvema otrokoma. Pred nekaj meseci me je kontaktiral nesrečno poročen moški, v katerem sem skozi pogovor videla nekaj skupnega mojemu možu, in posledično sem mu želela pomagati, mu dokazati, da se stvari lahko izboljšajo, in da vse ženske nismo kot njegova žena (čeprav sem včasih tudi sama ji bila v nekem delu zelo podobna). Torej, kot da je v njunem odnosu oz neljubezni nekaj zelo podobnega mojemu odnosu z možem. Tisti čas je bil za mene zelo naporen, pri otroku se je diagnosticirali bolezen, ki je potem sicer nekako se stabilizirala . Kakorkoli, moža sem zelo ljubila, v večini stvareh sem se prilagajala njegovim željam in potrebam. Ves čas sem skozi pogovore z dopisovalcem lepo in ljubeče govorila o možu, tako da v najinih pogovorih ni prišlo do nobenih namigovanj glede spolnosti. Kaj je ta, takrat samo kolega-dopisovalec videl v meni, nisem sigurna, najbrž pa me je idealiziral, saj je ves čas poudarjal, da si je vedno želel takšno žensko, kot sem jaz. No, potem pa sem doživela osebno izgubo (spontani splav) in isti dan, ko sem odšla iz bolnice domov, me je po kakšnem tednu nekontakta, spet kontaktiral ta moj takrat še vedno dopisovalec. Spet sva začela s pogovori, in ne vem kako in ne zakaj, sem nekako tudi sama si zaželela, da bi se on zaljubil vame. In mislim, da lahko rečem, da se je. Ampak hkrati sem se tudi jaz v njega. Pogovori so se poglobili, postali zelo osebni, začela sva z možnostjo, da se vidiva, spoznava… Namenjala sva si ogromno časa, pogovorov. In nekega dne sva se spoznala. In načrti so se poglobili, načrtujeva (oba) ločitev, skupno selitev… Koliko je resnosti z njegove strani nisem 100%, ampak zatrjuje mi, da si želi živeti z mano… Vendar tam in tako, kot bi njemu bolj ustrezalo, zaradi česar sem v dvomu, da si to res želi. In hkrati mene še gloda vprašanje, koga si pravzaprav želim. Čigavo ljubezen v resnici potrebujem, ker ko nisva v kontaktu, se vedno znova želim čustveno vrniti k možu, si želim, da ne bi nikoli se oddaljila od moža, da bi spet do moža čutila to ljubezen, ki sem jo čutila še nekaj mesecev nazaj. Mož si želi rešiti zakon, pripravljen je, da bi skupaj obiskovala terapevta, ampak zaenkrat nimam pojma koga si želim, vem samo, KAJ v partnerskem odnosu si želim. Upam da se razume, kaj sem želela pojasniti. Rada bi samo vedela, kaj se mi je zgodilo, da bi potem vedela, kaj narediti za naprej. V sodelovanju z možem oz simpatijo ali pa nobenim.
P.S. Vem, da se me bo obsojalo, ampak marsikaj sem izpustila, kot napr pomanjkanje nežnosti, pogovor, vsega, pravzaprav s strani moža. In v tem ne pretiravam. Kot neka podhranjenost kar se te plati odnosa tiče.
Hvala.
You need two to Tango, pravijo Angleži.. in da se Tango lahko dobro pleše, je potrebno vlagati čas, trud, denar, voljo.. trenirati in komunicirati.
Glede na to, da sta z možem oba opazila, da so se stvari razšle, je najbolj smiselna zakonska terapija. Kjer pa se je potrebno zavedati, da se stvari začnejo odvijati šele nekje pri 10 seansi.
Takrat se delo šele začne.. termini morajo biti dovolj pogosti (vsaj 1x tedensko), da se lahko kaj iz tega rodi.
Hormonsko je možno, da se ženski spremeni okus za moške, po porodu, začetku ali prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk.. in seveda tudi po splavu, kot omenjate.
Ker je v zapisanem izredno malo o čustvih (kako je mož dojel bolezen otroka, nato splav..), ki naj bi bila pravzaprav bistvena, bo zunanjemu opazovalcu zelo težko presoditi, kaj se dogaja.
Čustva iz partnerskega razmerja ste podali, kot da jih ni.. in še tam, ko ste jih – dokaj frigidno (na koncu malo onega in tistega)
Klasika – menjava partnerja – tu ne bo pomagala.
PRVIČ – Nič se ni razrešilo v osnovnem partnerskem odnosu, nič ne znate o čustvih zapisati.. hkrati sami delno dojemate, da ste zmedeni – ne veste, kaj pravzaprav želite.
Terapija je namenjena prav temu: odvozlanju gordijskega vozla čustev.. pa ne z mečem, kot je to Salomon. Šele, ko bodo čustva in s tem čustvovanja ponovno vaša.. preko terapije.. boste lahko vedeli, kaj pravzaprav čutite, kaj hočete.. ter predvsem bistveno: kako to doseči.
Dokler ne razrešite odnosa z možem.. ne boste nič dobrega začeli ne z njim (ne z morebitnim novim ljubimcem)..
DRUGIČ – statistika vseh znova poročenih kaže, da se le ti v 75% ponovno ločijo. Slabši rezultat torej, kot osnovni zakoni, ki se končajo približno za polovico poročenih.
Nič neobičajnega, ker ljudje namesto na terapijo, raje gredo v neke nove ljubezenske zaplete, v katere pa privlečejo še več navlake.. probleme od prej, kot minule odnose z bivšimi, otroke.. ter še vse na novo nastajajoče.
Iluzija zaljubljenosti – traja lahko do 3 let, zato tudi priporočajo, da se ne gre v večje investicije v tem času: torej nobenega skupnega kupovanja nepremičnin, nobenih novih otrok itd.
V bistvu velja gradbeniško-nepremičninska fora: ceneje je obnoviti staro zgradbo, kot zgraditi novo. Gledano ekološko tako ali tako, ekonomsko pa tudi.
Pri čemer je za obnovo zakona potrebno soglasje obeh zakoncev.. ki pa ga vi očitno imate.
In četudi se terapija ne obnese, boste vedela, da ste naredili vse.. in vam ne bo potrebno obžalovati “nedokončanosti”. Možen bo zaključek stare zveze.. in šele s tem možnost odpiranja nove.
Zakaj si se v trenutku bolečine obrnila na tujca, tega dopisovalca? A ni tako da v trenutku bolečine iščemo tolažbo pri osebi, ki nam je najbližja? Ali pa zaradi predvidevanja, da tolažbe ne bo, ne bomo razumljeni, to poiščemo pri neznancu?
Problem pri zaupanju neznancev vidim v tem, da neznanca ne poznamo in ker ga ne poznamo, do njega ne gojimo pričakovanj. Ne more nas prizadet, ker nimamo nobenih čustev, vezanih nanj (kot jih imamo do partnerja ali prijateljev). Po drugi strani pa vseeno predvidevamo, da se bo neznanec odzval, če ne drugega z zanimanjem, vprašanjem, kako smo…
Da ne zaidem, stepni volk je dobro svetoval: zakonski svetovalec ali še bolje: terapevt samo zate, avtorica. Priti si moraš na jasno, kar se tvojih čustev in potreb tiče. Mogoče si do zdaj živela v prepričanju, da nisi dovolj dobra oz.da si dobra samo kot mati, uslužbenka = vloge, ki jih v življenju sprejemamo. Da kot človeško bitje ne veljaš. Te veljave ti ne bo dal drug moški, niti prijateljica ne. Sama si jo boš dala. Preko terapevta, ki bo spodbujal tvoje kvalitete in osvetljeval tvoje temne lise.
Ti sama moraš največ prispevat vase. Začni pri sebi, daj na stran moža, dopisovalca, postani ti Ti. Brez korelacije na druge. Kdo si ti ko nisi mama, zakonska žena, delavka, sestra, hči…?
Kakšen bi bil odnos z vašim možem, če bi toliko časa in energije posvetila njemu kot si jo dopisovalcu?
Skozi vajino dopisovanje sta stkala čustven odnos. Imela sta neko varno okolje, kjer sta izbirala besede, doma pa ti izleti iz ust kup nepremišljenih stavkov, temu sledi nerazumevanje in potem beg v omamno dopisovanje v katerem vlada razumevanje, toplina, pozornost…
Tu je še domišljija, ki ti pričara lepe misli ob katerih te prežemalo čudoviti občutki, ki so kot droga in se jim ne želiš niti ne moreš odpovedat. Postala si odvisnica teh misli.
Tvoj partner nima nikakršnih možnosti, ker on je realnost, pri njem ni čarobnosti, ni domišljije, njega predobro poznaš, imaš z njim otroke… Kakšna mama si jim?
In sedaj se odločaš med iluzijo, ki si si jo pričarala z dopisovanjem in realnostjo, ki si jo soustvarila doma.
Težka odločitev?
Sploh ne vem, kaj imate poročeni za iskati neke zelo osebne stike ter dopisovanja z neznanci po spletu? Ti bi bilo všeč, da tudi tvoj mož za tvojim hrbtom to počne?
In na koncu še tista tipična, ki jo napišete vse varalice: “kaj se mi je zgodilo”. Ja, vedno se vam varalicam vsem po vrsti kar nekaj samo od sebe zgodi… ve uboge, nemočne duše…
In kako je sploh prišlo do izvirnega greha, se pravi, do dopisovanja?
No evo.
Ko se boš nehala sprenevedat in se delat nedolžno, ti bo marsikaj jasno. In za božjo voljo, a nisi že malo prestara za take pocukrane zgodbice, da niti ločena še nisi, pa že načrtuješ selitev z nekom drugim? Kako si predstavljaš, da bo otrok to prenesel?
Joooooj ženska, daj vzemi se no v roke, da te ni sram.
Odločitev je vedno težka.
Kakšno možnost ima partner? Takšno kot si jo ustvarja + si jo je ustvarjal.
Partnerski odnos je odnos dveh, in ne samo enega. In tudi prekinitev le tega je odraz dveh, in nikakor ne samo enega.
Povedala sem, marsikaj nisem razlagala. Kar pa ne pomeni, da se ni dogajalo. In kljub nejeveri, svojega partnerja sem ljubila. Še več, cenila sem ga. Zelo. In če bi lahko, bi ga ljubila ponovno. (Del njegovih dejanj pa cenim še zdaj.) Poskušala sem. Čakala sem. Želela sem si. Delala sem na tem. Leta. Ampak za ljubezen, za lep partnerski odnos, sta potrebna dva.
Nisem jaz poiskala stika, ampak je on mene nekako našel. Oba sva člana ene (oz več) izmed internetnih skupin in tako je pač opazil kak moj komentar tu in tam, kakšno odprto temo… In me kontaktiral. Kot sem napisala, se je začelo zelo kolegialni, brez neke želje po globljem spoznavanju.
Je pa me njegovo življenje zelo spomnilo na mojega moža in zato je bila najbrž neka naklonjenost ali kaj…
Najbrž bi rada moža v izboljšani obliki. Z več ljubezni, izražanju le te, z njegove, torej moževe, strani. To pa ni možno..
Ne vem.
Odločitev je vedno težka.
Kakšno možnost ima partner? Takšno kot si jo ustvarja + si jo je ustvarjal.
Partnerski odnos je odnos dveh, in ne samo enega. In tudi prekinitev le tega je odraz dveh, in nikakor ne samo enega.
Povedala sem, marsikaj nisem razlagala. Kar pa ne pomeni, da se ni dogajalo. In kljub nejeveri, svojega partnerja sem ljubila. Še več, cenila sem ga. Zelo. In če bi lahko, bi ga ljubila ponovno. (Del njegovih dejanj pa cenim še zdaj.) Poskušala sem. Čakala sem. Želela sem si. Delala sem na tem. Leta. Ampak za ljubezen, za lep partnerski odnos, sta potrebna dva.
[/quote]
Torej ti si naredila vse, res čisto vse, da bi ostala z očetom svojih otrok ampak je on vse uničil?
Ja pol pa ni druge kod da greš in razdreš družino…. 😛
Evo, evo, napisala si tocno to, kar zelis od moza!! Vec topline, povezave… daj, delaj na tem. Sta o tem ze debatirala kdaj? Menj se zdi res pomemebn nacin, na kaksnega povemo svoje zelje. Ce so to v obliki ocitkov (Nisi naredil tega in tega, cakala sem da bos naredil to in to), se odeba pocuti napadeno in reagia vecinoma uzaljeno (nazaj strelja ali pa se zavije v molk). Ce pa izjajas iz sebe, tako kot si zdaj, oseba ne dobi obcutka da nekaj mora, ampak razmislja bolj v smeri, kako ti prit nasproti.
Ker ce drugace pogledas, na teka dopisovalca si naletela z nekim namenom. Pravis da te spominja na moza in da si zato zacutila naklonjenost do njega. A ves, odnos z mozem lahko izboljsas samo z mozem – ne pa z nekom drugim 🙂
Kak ce bi dala ti pobudo za kaj lepega? Reces Pejva na izlet (in ze imas v glavi orisano, kam in kako), poves mu da bi rada z njim prezivela cas, ki je namenjen samo vama, da bi se rada zacutila z njim. Da ga pogresas, da pogresas vajine zacetke. Vcasih ljudje rabimo dolgo, da nam kapne da se moramo premaknit (kot recimo tvoj noz), ampak z nekaj spodbude in vztrajanja gre.
Ali mu pa spusti kako sporocilo na listku v denarnici. Malo improviziraj in raziskuj. Oba se morata prebudit iz zaspanosti, ki se ji tece rutina. Rutina je tihi ubijalec vsakega odnosa. Nekje sem brala (okej v knjigi o mozganih), da ce zdruzimo adrenalin/dozivetje s partnerjem, da smo sposobni dozivet obcutle zaljubljenosti, saj se ta dozivetja napajajo iz istega predela, kot odvisnost (kamor spada tudi zaljubljenost). Ni treba da je ravno zip line, lahko je pa kak mini vlakec smrti ali zabaviscni park ali obisk jezera malo cez mejo in pedaliranje na vodi, ali sup. Nekaj novega, vznemirljivega, kjer pozabita na skrbi in nesoglasja in se zares zacutita: najprej vsak iz sebe in potem se med vama.
Pravis da si se res trudila da ga spostujes… zakaj si se trudila? To bi moralo prit nagonsko iz tebe, ce bi zalivala svoj vrt (svojo duso). Res. Ce vlagamo vase in delamo stvari, ki nas izpolnjujejo, potem avtomaticno vlagamo ta dobropis tudi v odnos. Mam obcutel, da si bila fokusirana na delovanje odnosa, nase pa pozabila. Vidva sta dve loceni entiteti, ne ena zigota ki se odloca in cuti v dvojini/mnozini.
Samo ne reci, da se ti ne da, da te je strah, da ne ves, kako bi… just DO IT.
Pozdravljeni.
Gledano strogo psihoanalitično podzavestno pogrešate ljubezen in toplino enega od vaših staršev (verjetno očeta). Dokler bo tako, noben drug moški ne more zapolniti te praznine. Trenutno vam godi pozornost, ki vam jo daje vaš dopisovalec. Vendar glede na to kaj in kako pišete, vlada v vas precejšnja negotovost. In dokler v vas vlada takšna negotovost, ne bi smeli sprejemati revolucionarnih odločitev.
Seveda je prav, da v partnerskem odnosu pričakujemo neko sinergijo in izmenjavo čustvene in seksualne energije. Vendar ta pričakovanja ne morejo temeljiti samo na lastni predstavi o tem kaj pomeni ta izmenjava in kakšna naj bi bila.
Priporočam vam, da vstopite v psihoterapevtki proces (če je možno z moškim terapevtom), da osvetlite globlje vidike sebe. V kolikor se boste odločili, da želite ostati z možem, bi bila partnerska terapija zagotovo dober naslednji korak. V kolikor ne vidite možnosti, da bi ostali s partnerjem, sprejmite jasno odločitev in se soočite s posledicami.
Bodite dobro.
You need two to Tango, pravijo Angleži.. in da se Tango lahko dobro pleše, je potrebno vlagati čas, trud, denar, voljo.. trenirati in komunicirati.
Glede na to, da sta z možem oba opazila, da so se stvari razšle, je najbolj smiselna zakonska terapija. Kjer pa se je potrebno zavedati, da se stvari začnejo odvijati šele nekje pri 10 seansi.
Takrat se delo šele začne.. termini morajo biti dovolj pogosti (vsaj 1x tedensko), da se lahko kaj iz tega rodi.
Hormonsko je možno, da se ženski spremeni okus za moške, po porodu, začetku ali prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk.. in seveda tudi po splavu, kot omenjate.
Ker je v zapisanem izredno malo o čustvih (kako je mož dojel bolezen otroka, nato splav..), ki naj bi bila pravzaprav bistvena, bo zunanjemu opazovalcu zelo težko presoditi, kaj se dogaja.
Čustva iz partnerskega razmerja ste podali, kot da jih ni.. in še tam, ko ste jih – dokaj frigidno (na koncu malo onega in tistega)
Klasika – menjava partnerja – tu ne bo pomagala.
PRVIČ – Nič se ni razrešilo v osnovnem partnerskem odnosu, nič ne znate o čustvih zapisati.. hkrati sami delno dojemate, da ste zmedeni – ne veste, kaj pravzaprav želite.
Terapija je namenjena prav temu: odvozlanju gordijskega vozla čustev.. pa ne z mečem, kot je to Salomon. Šele, ko bodo čustva in s tem čustvovanja ponovno vaša.. preko terapije.. boste lahko vedeli, kaj pravzaprav čutite, kaj hočete.. ter predvsem bistveno: kako to doseči.
Dokler ne razrešite odnosa z možem.. ne boste nič dobrega začeli ne z njim (ne z morebitnim novim ljubimcem)..
DRUGIČ – statistika vseh znova poročenih kaže, da se le ti v 75% ponovno ločijo. Slabši rezultat torej, kot osnovni zakoni, ki se končajo približno za polovico poročenih.
Nič neobičajnega, ker ljudje namesto na terapijo, raje gredo v neke nove ljubezenske zaplete, v katere pa privlečejo še več navlake.. probleme od prej, kot minule odnose z bivšimi, otroke.. ter še vse na novo nastajajoče.
Iluzija zaljubljenosti – traja lahko do 3 let, zato tudi priporočajo, da se ne gre v večje investicije v tem času: torej nobenega skupnega kupovanja nepremičnin, nobenih novih otrok itd.
V bistvu velja gradbeniško-nepremičninska fora: ceneje je obnoviti staro zgradbo, kot zgraditi novo. Gledano ekološko tako ali tako, ekonomsko pa tudi.
Pri čemer je za obnovo zakona potrebno soglasje obeh zakoncev.. ki pa ga vi očitno imate.
In četudi se terapija ne obnese, boste vedela, da ste naredili vse.. in vam ne bo potrebno obžalovati “nedokončanosti”. Možen bo zaključek stare zveze.. in šele s tem možnost odpiranja nove.
[/quote]
Klobuk dol, Stepni volk, za zapisano.
Imate več znanja kot marsikateri “zdravilec”, pa tudi več znanja kot kakšen drugorazredni diplomirani psiholog.
Bravo!