Moji spomini na otroštvo niso nič lepi.Zaradi očeta sem kar mlada odšla od doma. Nisem več mogla zdržati doma. Naredil mi je veliko slabega, grdo ravnal z mano, me tepel…Mami mi ni mogla pomagati, saj se ga je tudi ona bala, maltretiral je tudi njo… Že takrat sem si želela, da bi umrl, mami sem prosila, da bi se odselile od njega, ampak si ni upala. Ko je prišla prva možnost, da grem, sem šla….praktično čez noč. Šok za mojo mami, jaz pa sem začela živeti..v miru.
Skozi leta, se je zgodilo, da sva spet prišla v stik za nekaj časa, ampak nisem dolgo zdržala. Pa po parih letih spet, pa spet ni šlo. V tem času sem postala mama. Oče je mojega otroka prvič videl pri dveh letih in še to slučajno. Takrat smo spet obdržali stik, ampak smo po treh letih spet prekinili stike. Zakaj, ker se je spet “udomačil”, in ravnal z mano kot s 15 letnim otrokom, mi težil za vsako malenkost, hkrati bil še vedno nesramen do mami. Od tega je minilo že 6 let.
Z mami v vsem tem času ohranjam stik, čeprav je precej pod vplivom očeta.
Kaj hočem pravzaprav povedati? Vmes je oče zbolel za rakom, imel naj bi še 1-2 leti življenja. Ko sem izvedela za to, mi ni bilo hudo, nisem čutila ničesar, ni me stisnilo pri srcu, nobenih občutkov…bolj žal mi je bilo za kakega znanca, kot zanj. Vseeno mi je bilo.
Še sama nad sabo sem bila presenečena nad svojimi ne-občutki. Je možno, da do svojega lastnega očeta ne čutim ničesar?

S teboj ni nič narobe in nič čudnega ni s tem, tudi nič narobe. Potegnila si črto od strupene osebe, odnosa, ki ti je škodil in to je tudi prav, zate, za tvoje zdravje, tvoj dobrobit.

Je, bolan, pa kaj. Še vedno je to on, ista oseba. Spremenil se ni. Razen, morda, če se za vsa leta nazaj pokesa, zave svojih napačnih dejanj in škode, ki jo je povzročil in spremeni svoje obnašanje, odnos. Ampak ta korak mora narediti sam.

Ta tvoj “oče” ni vreden tega naziva. Sama sem mnenja, da krvne vezi niso vredne popolnoma nič, če so odnosi slabi. Za božjo voljo, on bi naj bil zrela oseba, ki vzgaja in skrbi za otroka, pa tega ni storil, pač pa ti je delal škodo. Kako češ do take osebe sočustvovati in skrbeti? Jaz ne morem. Ko potegnem črto ni več poti nazaj. Pa večina ljudi pozablja, koliko otroci odpuščamo in prenašamo, da mora “starš” (ki ni sposoben starševstva!) storiti res veliko slabega, da nas za vedno odžene! In so za povrh še užaljeni in jezni na nas, ker smo mi tisti taslabi, nespoštljivi in kaj vem še kaj…

Pri meni ni bilo tepežke, pa raka tudi nima. Je bil pa slab oče, ima druge kronične bolezni in ni mi mar zanj, tako kot njemu ni mar zame. Živim svoje življenje, on pa naj živi svojega. Pustim na miru, ne iščem konfliktov, nisem v stiku, če ga vidim, se izognem.

Skrbi zase, za svoje zdravje, živi!

Pa lep pozdrav!

Pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek. Glede na napisano, ste verjetno pretrgali povezavo z očetom že v otroštvu, zato je precej logično, da sedaj vsaj zavestno ne čutite nič do njega in vam je kot tujec. To tudi pomeni, da imate zelo močno voljo.

Vprašanje zame je, kaj se dogaja v vašem telesu in podzavesti. V podobnih primerih pri klientih pogosto opazim veliko podzavestne agresije, morilskega besa, sovraštva, krivde in še česa. Ko se ta del sprocesira, se praviloma ponovno vzpostavi povezava s starši, prav tako empatija. Če se to ne naredi, lahko imajo te osebe psihosomatske težave, za katere najpogosteje ni fizičnih vzrokov ali pa te negativne podzavestne impulze izražajo do drugih skozi aktivno oz. pasivno agresivnost. Seveda ni nujno, da je pri vas tako, samo opisujem kaj pogosto opažam in kaj je vzrok, da pridejo ljudje do mene.

Bodite dobro.