Pozdravljeni! Sem študentka prava in v naslednjem študijske letu imam namen zaključiti študij. To je moja prioriteta. Seveda želja je dobiti službo in se odseliti od “zahtevne” družine. Moji starši so mi v otroštvu materialno vedno vse dali, mogoče kdaj še kaj preveč in tega se dobro zavedam. Odnosi med mamo in očetom že dolgo niso dobri, čeprav živita skupaj. Oče je težka osebnost, pomemben mu je zašluzek in rad manipulira z ljudmi. Stalno je v svojem podjetju. Če ni po njegovo te grdo gleda in tudi pozdravi ne. Mama vse to mirno gleda in se pretvarja. Stalno sanja, da bo boljše in jaz sem ji to vse velikokrat že očitala, kdaj tudi že na grob način z namenom, da bi končno razumela, kaj ji hočem povedati. Za nas z bratom nikoli ni imel časa, razen morja in smučanja, ki ga ima rad tudi sam. Ampak tudi tam smo se vedno kregali, ker je bilo vedno nekaj kar mu ni ustrezalo. Sedaj sem se na vse to nekako privadila, še bolje mi je, če gremo kdaj na kakšno družinsko kosilo sami. Veliko raje ima brata, kot pa mene, To je očitno, saj mu on tudi veliko pomaga v podjetju med počitnicami. Z njim še lahko manipulira in mu obljublja nemogoče stvari. Včasih ga tudi nadere kot da je žival in brat to mirno prenese. To me zelo boli in vedno mislim, da se mu bo uprl, ampak tega ni na vidiku. Zadnja leta ga nič več ne prosim za denar tudi če kaj nujno rabim. Dobivam štipendijo, nekaj mi da tudi mama. Letos si dela še ne morem privoščiti, saj imam preveč obveznosti z izpiti na zgoraj omenjeni fakulteti. Nikoli nisem pohvaljena, tudi če se učim dobim odgovor, tamala pa cev dan v sobi sedi pa lenari. Skoraj vsak dan skuham kosilo, pospravljam po hiši in z veseljem urejam po vrtu. S tem pomagam samo mami, kar pa ni dovolj. Kamorkoli grem s prijatelji je vedno 100 besed. Naše odnose je tudi zelo uničila očetova mama, ki vsako leto od oktobra do maja pride k nam domov, po domače povedano kar v hotel. Sama med zimo ne more biti v hiši. Ko je v svoji hiši vse dela sama, je še vedno zmožna in zelo zdrava za svoja leta. Pri nas se “vseli” kar v dnevno sobo, ker nimamo še ene dodatne sobe prazne. To je grozno. Nikoli ne reče hvala, kljub temu, da ji vsako jutro pripravim zajterk ter postrezem s kosilom. Ko je pri nas po cele dneve dobesedno preleži v postelji, ki jo mama postavi zanjo. Mami sem že omenila, da tako ne gre več. Z mojo mamo nista bili nikoli v dobrih odnosih, ker češ da ni dovolj dobra ženska za mojega očeta. Tudi midva z bratom nisva bila veliko z njo, tako da je zelo težko kar naenkrat živeti z babico, ki ti je kot gost v družini. Tako je že 8 let vsako zimo. Mami sem omenila dom a se je začela kar smejati, češ oče na to nebo nikoli pristav. Očetu pa se to sploh ne upam omeniti. Sem čisto obupana in ne vem kako bom še do konca študija živela tako. Počutim se nesposobno, ker ne delam, vendar pri meni oboje ne gre. Ko doma omenim, da bi se rada odselila, se mama začne kričati jaaa dej se, kaj čakaš. Oče se pa smeji, ker ve da nimam denarja in ne morem nikamor. Hvala za odgovor

Zgleda, ko da vas ima oče vse pod kontrolo. Vsi čakate, da se bo nekdo drug oprl. Ti čakaš na brata in mamo, brat verjetno čaka nate in mamo, mama pa čaka ne vem koga. Mogoče njej niti ni tako slabo, o tem nisi veliko povedala.
Mislim, da ni to, da bi oče imel bolj rad brata kot tebe, le z njim se lažje poveže, s teboj se pa ne zna, saj kot praviš si niti ne vzame časa. Je pa razumljivo, da to občutiš kot “neljubezen”. Bolj se nagibam k temu, da se on s teboj povezati ne zna in še marsikaj drugega v odnosih ne zna, zato je tako grob.
Kot starš vem, da ti je otrok lahko velik tujec, če se z njim ne družiš in zabavaš. Kljub temu, da je tvoj otrok, se ti lahko zdi kot tujec, ki te ne mara. Vendar pa je starševa naloga, da se poveže z otrokom, ne otrokova, da se s staršem. Razen seveda, če se kot otrok tega zavedaš in si želiš z njim povezati.
Kakšnega predloga glede selitve pa nimam. Če te oba starša pri tem ne želita finančno podpreti, boš morala pač prej poiskati neko delo, da si boš to lahko plačala sama. Drugače mislim, da ne bo šlo.

če ti finančno znese, mogoče lahko najameš kakšno cenejše stanovanje/sobo. sicer cenejša niso bog-ve-kakšna, ampak vseeno … si na svojem 🙂

Pozdravljeni.

Vaša družina je žal daleč od idealnega, vendar tudi daleč od negativnega ekstrema. Menim, da ste že toliko stari, da se tega tudi jasno zavedate. Ste pa v vseh teh odnosih glede na to kaj in kako pišete prevzeli mnogo preveč odgovornosti za vašo celotno skupnost. Na nek način se zdi, da želite spremeniti dinamiko, ki jo generirata vaša starša do vseh oseb v skupnosti. Tudi, če imate zelo prav, to ni vaša odgovornost.

Edino, na kar lahko deloma vplivate je vaš odnos s posameznimi člani družine. Vse skupaj bo veliko lažje, če boste ‘spustili’ idejo, da lahko spremenite karkoli za kar v resnici niste odgovorni.

Podpiram vašo idejo, da se odselite. Morda za 5 dni v tednu, kot je to v navadi za veliko študentov. Poskusite najti sobo v kakšnem študentskim domu, ali pa poskusite najti kakšno sobo, ki jo delite s ‘cimro’ kje drugje. To na mesečni ravni ne stane zelo veliko. Skušajte se s staršema pogovoriti, in jima predstaviti vse skupaj v smislu, da je takšna sobica dobra za vaš čustveni razvoj in samostojnost. Kjer je volja je tudi pot. Najdite nekaj možnosti glede sob in potem staršema pokažite kaj ste našli. Vztrajajte. Lobirajte. Vso energijo vložite v vaš projekt in se prenehajte ukvarjati z drugimi člani vaše skupnosti.

Prepričan sem, da vam bo uspelo pregovoriti starša, da finančno podpreta vaš projekt.

Vse dobro vam želim.