Spremljam, da ljudje v določenem razdobju, v določenem čustvenem stanju in z določenim ciljem ogromno povedo o sebi, ko se za spoznanje umirijo, pa jih postane sram resnice, ki so jo razkrili o sebi. Poskušajo jo zakriti tako, da jo postavljajo v nove, izmišljene kontekste (v katere, se zdi, v tistem trenutku celo verjamejo) in svoje izkušnje pripišejo drugim, pri tem pa o sebi povedo še tisto, česar prej niso. Vrnejo se na začetek, vmesno obdobje pa kakor da so izbrisali iz spomina. Za tisto, česar ne morejo relativizirati na ta način, najdejo krivca v drugem, svoje doživljanje projicirajo nanj in nanj prenesejo še odgovornost za lastno počutje. Tudi v ta del, se zdi, trdno verjamejo.

Zakaj ljudje niso sposobni sprejeti resnice o svojem življenju in ga kljub temu zadovoljivo živeti? Dejstva so dejstva. Ko so enkrat na mizi, se soočiš z njimi, jih obdelaš, se do njih opredeliš, jih ali sprejmeš ali zavrneš in greš naprej.

In zakaj imajo takšno potrebo po razgaljanju, če za tem niso sposobni stati? Če so si svoje življenje izbrali prostovoljno, jih ne bi smelo biti sram, da drugi vedo, kako živijo za štirimi stenami. Kdo drug si odnosov, kakršne imajo oni, res ne bi izbral, ampak ti so njihova legitimna odločitev in do nje imajo vso pravico. Zakaj jih je potlej tako sram lastnega življenja in samih sebe, da poskušajo razkrita dejstva prikrojiti, ne toliko pred drugimi, kolikor predvsem pred samimi sabo, in potem drugim še svetujejo to, kar bi morali storiti sami, vsaj na prvi pogled spet s polno vero v to, da govorijo o drugih in ne o sebi?

Pozdravljeni.

Zakaj nekateri počnejo to kar počnejo vedo samo sami in oz. ve njihova podzavest. Na temo, ki ste jo odprli bi lahko napisal knjigo. Verjetno bi imela preprost naslov ‘The Mask and True Self’ – ideja sploh ni slaba morda jo res kdaj napišem :-).

Sedaj na hitro težko kaj napišem, saj imete očitno v misih enega človeka ali več njih, ki jih ne poznam. Prav tako jih tudi težko začutim, ker ne pišejo oni, ampak pišete vi o njih.

Postavlja pa se mi vprašanje, kje ste vi v vsem tem? V kakšnem odnosu ste vi s temi ljudmi? Zakaj jih opazujete in preučujete? Kaj vaša frustracija glede teh ljudi pove o vas? Zakaj privlačite takšne izkušnje? To so vprašanja, ki vam bodo pomagala dobiti uvid v globljo plast sebe.

Bodite dobro.

Če sem iskrena, to sploh ni bilo vprašanje, bolj razmišljanje na dano temo, ampak ideja za knjigo sploh ni slaba. 🙂

Vprašanja, ki ste mi jih zastavili, sem si pred tem zastavila že sama (in še kakšno, ki ga niste omenili, pa bi ga v kontekstu, če bi ga poznali, zagotovo) in si nanje tudi odgovorila.

Hvala za vaš čas.

Odlična knjiga na to temo že obstaja. Naslov se najde v mojem podpisu. 🙂

Moje mnenje je da zato, ker obstaja nekaj, kar je za večino “normalno”. In ko se nekomu po domače povedamo malo “utrga” in začne preizkušati nove stvari, ki jih ni nikoli prej, se o tem rad pohvali. Če naleti na neodobravanje večine, potem se ne čuti sprejetega in se mu zdi, da je nekaj naredil “narobe”, nekaj kar morda ni “družbeno sprejemljivo” in se lahko pogovarja o tem le z zelo ozkim krogom ljudi. No ta krog ni nujno tako ozek ampak gre včasih za cele komune oseb, ki razmišljajo podobno in se o tem pogovarjajo samo med seboj. Za “navade” smrtnike pa si potem taka oseba nadene nazaj masko “normalnosti”, ker se le tako lahko spet počuti sprejetega v okolic, brez da bi ga imeli za odpadnika ali čudaka.
Kaj je “normalno” je seveda relativno in za vsakega posameznika, pokrajino, državo, skupnost… itd… različno.

Ogledalo vzrokov vam je sicer že odlično z vprašanji postavil moderator.. obstaja pa še en problem:
KAJ JE RESNICA?

Resnica ni absolutna, so samo zelo različne perspektive. Če uporabim tisti stari vic, ki to odlično ponazori:
Pesimist ne vidi luči na koncu tunela.
Optimist na koncu tunela vidi luč.
Realist vidi dvoje luči v tunelu in vlak, ki drvi proti njim.
Strojevodja vidi tri kretene na tirnicah v tunelu.

Tako nekako je z resnico. Zato so bolj bistvena kot vaša vprašanja o resnici in ljudeh; modaratorjeva vprašanja Vam!