Pri 23 letih je normalno, da se nisi nasel skupine ljudi, v katero spadas? Mene to res skrbi. Imam dolocene druge izkusnje ampak res se nisem nasla take skupine ljudi. Kako to? Tudi posameznih prijateljev ni dosti oz. je zelo malo. Je kaj narobe?

Sm na istem😅 tko da dont worry nisi edina

Nisi edina. Imam eno prijatelco, ki je res “ta prava”, par kolegic in kolegov, ki se včasih slišimo. Kar pa je bilo skupin, pa so tako ali tako bili sošolci ali sodelavci, da bi pa se dobival skupi pa ne…
Ampak kakšno skupino pa sploh iščeš? Ker skupina samotarjev ne obstaja hahaha

Pozdravljeni.

Naše telo je ustvarjeno za stik. Ob socialnih stikih se izloča tudi hormon oksitocin, ki povzroča občutke ugodja in je naravni antidepresiv. Nismo pa vsi ljudje enaki. Eni potrebujejo več stikov drugi manj. Kvantiteta stikov vsekakor ne sme biti kriterij za to ali je kaj narobe.

Zame osebno je bolj pomembno ali ste srečni. Če je nekdo srečen kot samotar, potem je vse v najlepšem redu (v tem primeru je sicer prav, da takšna oseba nima otrok – otroci namreč potrebujejo stik). V kolikor niste srečni, je potrebno ugotoviti zakaj je temu tako? Morda je temu tako zato, ker ste preveč kritični do sebe …

Seveda pa je mogoče tudi to, da enostavno hrepenite po tem, da bi bili del nečesa in ker niste, vam to povzroča občutke nelagodja. Če je primer takšen, potem se skušajte pridružiti kakšni skupini, društvu, zboru, prostovoljcem … V kolikor vam strahovi in nezaupanje preprečujejo biti del večje skupnosti začnite delati na tem (če je potrebno tudi psihoterapevtsko). Bodite aktivni, ne čakajte, da se bo sprememba zgodila sama od sebe. Tudi s tem pa ni nič narobe. Ste samo v nekem časovnem obdobju, kjer se znotraj vas sproža potreba po spremembi.

https://www.youtube.com/watch?v=umVyjrV9w6I
Epsko. 😀

Tudi jaz sem na istem.
Sama si pomagam, da se zavedam da imamo ljudje različno razporejena življenjska obdobja (in ko si imela “skupino” verjetno sploh nisi razmišljala, da je kaj narobe s tabo?). In, da nekaterim se v nekem obdobju zgodi nekaj spet drugim drugo itd. In po tem se čez leta situacija obrne. Ko je “zatišje” pa pride tako razmišljanje.

Tako, da sama ta čas namenjam stvarem za katere, ko zopet pride “skupina” ne bo časa.

Mislim, da ni s tabo čisto nič narobe.

Moj izkušnja je tudi, taka, da mi vsak človek pač ne paše … in sem včasih raje sama kot da sem v družbi samo zato, da sem. Pa še selitve od malih let – tako, da sem se tudi, sama dosti obremenjevala s tem, zakaj so nekateri lahko prijatelji v večjem številu že od OŠ in se res dobro poznajo, hodijo skupaj na morje, zabave, itd. sama pa nimam te sreče.

Ampak čisto brez veze, zguba časa…. življenje je lahko lepo in družabno, socialno tudi na druge načine. (Morda še bolj zanimivo, kot vedno eno in isto)

Življenje ti bo pripeljalo še nore izkušnje in nore ljudi, samo prepusti se 😉
Zdaj pa uživaj “sama s sabo” oz. bodi vesela za te ljudi, ki jih imaš.

Imam 10 let več od tebe in sem na istem. Nikoli v kakšni skupini ljudi, vedno individualna prijateljstva z res redkimi posamezniki. Tekom let tudi že vem, da prijateljstva v večini primerov niso večna in imajo omejen rok trajanja.
Včasih so se mi porajala vprašanja, zakaj tako, zakaj ne drugače,… danes ne več, ker vem, da razmišljam/funkcioniram popolnoma drugače od večine, niti se ne silim kje biti, kam pripadati, preprosto potrebe po tem nimam.

Jaz sem v preteklosti spadal k večim skupinam, zdaj pa že nekaj let ni več nobene skupinske pripranodnosti. Tako pride.. Skupina se sama forimira, ne na silo. Fino je, če imaš kako frendico, pa povabi ona še koga in se tko širi lahko krog. Lahko pa tudi nič ne rata. Se mi pa zdi, da je čedalje težje držati skupino skupaj, ko ima vsak svoje interese… če ta sploh obstaja, seveda.
srečno. 🙂