Virtualnost, življenje, strah, občutki in ljubezen

Mogoče smo že prevečkrat napisali kaj o socialnih omrežjih, njihovem vplivu in samopodobi. Pa vendar je dejstvo da živimo ljubo ali neljubo ob usem tem. Živimo kot so živeli naši predniki? Živimo kot so živeli naši starši? Mogoče živimo kot nam narekuje družba? Ja verjetno se usi strinjamo, da kar smo in kar prikazujemo da smo je obraz 47% virtualnega življenja 27%tistega kar želimo da smo oz sanjamo otem in ostalih 26% TISTO KAR SMO REALNO. In če pogledamo vase, ter se uprašamo KOLIKO ČASA NAMENIM UPROABI VIRTUALNEGA SVETA? Hišnemu računalniku? Tablici in najbolj pogrešljiva zadeva GSM. Seveda če bi seštevali minute, ure in na koncu dneve smo v povprečju usaj med 2,5 do kar 4 ure dnevno na teh aparatih. Pa se poglejmo od strani (iz profila) seveda, če bi nas opazovali naši predniki dveh generacij nazaj bi nas definitivno poslali v kašno ustanovo ali pa nas obkrožili za malo neumne. Kaj dejansko počnemo, ko gledamo v tablico? Gsm? Ali use ostale naprave… no videti smo dejansko blesavi, saj se lahko smejimo v nek plastični predmet s steklom in kamero. Ja ampak ta smeh je virtulen smeh… za tistim centimetrom debeline plastike in 3mm stekla se skrivajo naša stopala, prekrižane noge ali pa pes, ki si želi da ga pelješ ven na sprehod. Ja dejansko se lahko zaradi tega virtualnega življenja v ta predmet tudi jočemo, se sekiramo in obremenjujemo. Pa poglejmo kako to zgleda. » hey. Danes sem dobil petko in sem zelo vesel…poljubček in objemček tebi mami.« odgovor » ja super, sem zelo ponosna nate« in kaj tukaj manjka? Hm…verjetno to, da ko so skupaj pri,večerji je mami pozabila povedat očetu…sin je pa v tistem pričakovanju ko si želi še enkratne pohvale obeh staršev…žalostno a resnično. Kaj dejanosko pričakujemo v teh družbenih omrežjih? Mogoče to, da ko se prijavimo usem kr piska in kriči da si le končno se pridružil tem prijateljem, ki te že nagovarjajo in težko pričakujejo….in to da boš zvezda facebooka… da se bojo vsi samo o tebi pogovarjali…in to, da boš use prečakiral kdo use je gor in ga poznaš in bosta sklenila virtualno prijateljstvo. Da boš delil usak svoj korak…uso svojo intimo in bil kar se da največkrat všečkan. Dejansko bedasto…kdo od naštetih mu je mar zate? Se vam zdi to tisti wauuuuu, ko te pozdravi in ti lajka sliko profila, ki si jo skrbno izbiral eno uro, da bo le najboljša kar premoreš… pa ste se uprašali kolikokrat po tem dogotku sta se še dejansko brala v sporočilih? Sta se videla v živo? Sta šla na sprehod, kavo? Kaj dejansko nam pomeni to da nas nekdo lajka? To da drugi vidijo koliko lajkov imaš ali to da si v real lajfu bednik, ki išče nekaj na internetu, da se izpostavi v drugačni luči. Da si osamljen in to da v resnici nimaš teh prijateljov. Raziskave so pokazale, da nas socialna omrežja dajo tja v tisti kot dobre volje saj smo takrat veseli. Kar 70% ljudi je s to aplikacijo zadovoljnih in jih osrečuje. Pa jih res? Dajte se uprašat kaj vam to zadovolji? In uprašajte se kaj imate dejansko od tega ko pritisnete tipko off? Hm… nazaj se usedete za bedno mizo in premetavate kup papirjev, ki vam jih je iz srca podaril vaš šef ter se od zadovoljstva smejite na vs glas? Dvomim… ali pa se sprevite nazaj za tekoči trak, kjer prebirate plastenke po barvah. In se zopet smejite? Dejansko je pokazatelj tega to, da ko se prijavimo in ko se aplikacija nalaga v pričakovanju dobimo virtualen nasmeh na obrazu, ko zopet strmimo v plastično steklen predmet. In kaj še s tem storimo? Hja… dejansko smo še bolj zamorjeni povratnem pristou dela, kot prej ko smo ga zapustili. In to lagodno vpliva na naše življenje? Se ob tem počutimo odlično? Smo dejansko takšni kot na raznoraznih profilih? Zakaj objavljamo? Delamo druge lubosumne? Jim zavidamo? Kaj hočemo sploh izkazat iz sebe? Mogoče pa se je za uprašat to če sem res lahko to, kar trdim v virtulanem svetu. Mislim da ne. Kar 89% uporabnikov družbenih omrežij napihuje, laže, razvrednoti samega sebe in nenazadnje je v tem še vedno sam… no seveda z ostalimi 200prijatelji in prijateljicami, ki mu stojijo ob strani kadar mu je hudo, da mu na hitro pošlejo tako imenovanega SMAJLIJA ( SAD FACE) , da se ga po hitrem postopku izognejo, ker majo že itak sami preveč problemov in ne potrebujejo še ostalih. In kakšen vtis pusti to na nas? A smo še vedno dobre volje? Smo dejansko se izpovedali pravemu prijatelju? Smo zadovoljili tista naša pričakovanja? Pa dajmo realno pogledat. Bestičke(frendice) prijateljice ali samo znanke? Nekoč najboljše prijateljice, ki so se v otroštvu znale igrat in bile sposobne nasmejat v objemu na domačem vrtu svoje babice. Kaj pa danes? » ej stara maš časa kj ta tedn? Gremo mal v mesto pa tko« hm…in kolikokrat je to? In če je že…kako zgleda? K kup enih bab k ne vejo kam bi se dale in postopajo v svoji umetni lepoti soju žarometov tistim moškim, ki iščejo zmenek za eno noč…ali pa so preprosto vzvišane in samo sprejemajo gratis drink neumnih tipov. Nardijo nekaj fotk…objavjo na netu…dobijo nekaj lajkov in one so zakon. Pa je temu tako? Kok je potem realno od tega sreče v tem, da se dobila s kolegicam po enem mesecu ? Kaj je imela od tega razn nekaj fb lajkov? Naraščen virtualni ego? Dvignjena samopodoba in samozavest? Kaj od tega sploh je fascinantno? Razn tega da smo se zarad virtualne aplikacije zmenle za virtualn post, ki nam je dal vedet to, da so od pomilovanja nardile korak nazaj. In občutkti? Hja… zavedamo se da smo momentalno kralji in občudovanja vredni a ne za dolgo. Huh usako sekundo je nov post…nova slika novo objavljeno dejanje, ki ga kot pijavke pričakujejo na drugi strani ostale zbegane duše. Dejanska uporaba tega je to, da ne rabimo več fizično komunicirat, da naša mimika obraza deljuje stlno pod istimi potezami, saj nas nasprotnik ne vidi, kakšni smo realno videti ko pišemo nekaj, kar je večini bedno, brezvezno…ali pa smo še toliko bolj zabedirani, kadar ne dobimo lajkov ali kakšnega odgovora. In tema ljubezni tukaj/ v kaj se dejansko zaljubimo? Hja pogledt tiste slike k je nastajala eno uro zato, da bo čimboljša videti in se smatrati za čimbolj pristno. Beda….beda … beda… zadnje čase se zaznava objava ljudi, ki so tako jezni na svoje življenje in tako osamljeni, da objavijo dejansko usako sranje.« torej tudi ko so na wcju« usak obrok, usako vadbo, spanje, druženje z otroki, spanje, sprehod in tu ter tam še kakšen video objavijo ali celo kar v živo kažejo kaj počno in kje so. Pa dejansko to komu mar? Ste se uprašali KAJ DELAM SEBI? KAJ DELAM S SEBOJ? ALI SE RES TAKO MALO CENIMO? Čemu ste v virtualnosti? Da se skrivate pred realnostjo? Da propadate? Da ste in? Verjemite.. To krajšanje časa je odlika nas kaj smo in v kaj se spreninjamo. Bitja z navideznemi čustvi in motnjami realnega življenja. Biti nekaj kar si realno je neprecenljivo saj je to namen življenja biti in živeti…ne biti in opazovati dejanja okoli nas ter se starati ob nečem , kar nam dnevno krade ure dneva v življenju. Nekoč nekje je dobra mera virtualnosti dala tisto česar nismo imeli…pogum za prvi stik…pogum za spoznavanje in pomoč pred strahom…bili smo spremenjeni in se ob tem dobro počutili…sedaj še samo izkazujejo kako neumna je objava svojega dojenčka, ki luškano gol leži v svoji posteljici in vas gleda z pogledom, katerega ne rszumete, saj ste čisto navdušeni nad njim kako bo čimlepša slika pristala na facebooku, instagranu, snepu… dovolite si živeti in bodite to v reali, kar izkazujete v virtualnem svetu. Tako boste lahko ponovno zaživeli smisel življenja in ne smisel virtualnosti.

Nekdo ki živi.

Tole sm moral objavit. Veliko napak v pravopisju ampak nekot se pa je res za uprašat kaj je na tem.

Predvsem je to nekaj, kar dogaja notri v tebi in je komu drugemu absolutno predolgo za prebrat, nekdo bo pa z navdušenjem prebral. Če ti pomagajo taki spisi, go ahead!

Neberljivo, ker je preveč tropičij (pred katerimi je, mimogrede, presledek), premalo pik in daleč premalo odstavkov. Ko pišeš, pa še nisi James Joyce, je treba malček misliti tudi na uboge bralce, ki se pri takšni obliki kar izgubljajo med vrsticami.
Prebrala par vrstic, se strinjam, socialna omrežja ti ti, naprej mi je pa zmanjkalo volje.

Če je pa tole samo skopirano od drugega avtorja, je pa to treba navesti!!! Sklepam po skrpucalu spodaj, da je kopirano od nekod.

Ko pa nekdo ima potrebo napisati tako dolgo branje, me mine da bi ga prebrala.Če vsepovsod tako dolgoveziš potem me ne čudi da se ne najdeš na socialnih omreżjih

Definitivno manjka vec odstavkov 🙂

Sem preletela.

Zakaj mislis, da je sedanji lajf kaj bistveno drugacen od lajfa nasih starsev, babic? Po eni strani se ni kak dosti spremenil. Vsi si zelimo sprejetosti, bit z ljudmi ki nas imajo radi, nas sprejemajo, cenijo nasa mnenja, zelimo biti sprejeti v sluzbi, delati tisto kar nas veseli, biti zdravi, imeti dovolj cvenka, da si privoscimo kar nad pac veseli.

Okoliscine, kako prit do tega, so pa vsekakor drugacne. Vedno so. Ampak zaradi tega ni kvaliteta sama po sebi nic slabsa.

Tudi v dobi elektronike in druzabnih omrezij lahko stkemo pristna prijateljstva, najdemo ljubezen zivljenja ali si privoscimo avanturo (zivljenja!), le ce izhajamo iz sebe, razvijamo svoje pozitivne potenciale, slabe pa obrnemo sebi v prid (recimo da smo nagle jeze – kaj lahko naredim, da to izboljsam, kdaj se zjezim, a lahko reagiram kako drugace, kako si predstavljam to situacijo, kaj lahko naredim, da se boljse pocutim ipd.)-namesto iskanja krivca zunaj nas poiscimo zavore v sebi. Pri teb skusajmo biti cimbolj prizanesljivi in nezni. Obtozevanje sebe in drugih je strup, ki nikomur ne koristi.

Jaz se pa strinjam s tabo. Dejansko je danes zelo malo ljudi sposobnih res živeti, ker so zasvojeni z otopelostjo, ki jo nudi virtualni svet. Tam najdejo instant tolažbo in se vedno bolj odmikajo od resničnega življenja in resničnih stikov in potem rabijo še več tolažbe/motenj in tako naprej…

Pozdravljeni.

Žal se nisem uspel zelo natančno prebiti skozi zapis.

Moje mnenje je, da dokler hodimo trdno po tleh v realnem svetu in imamo dovolj fizičnih (realnih) telesnih dotikov, nam lahko vse, kar je povezano z informacijsko tehnologijo, zelo izboljša našo kvaliteto življenja (sem štejem tudi socialna omrežja). Tisti trenutek, ko izgubimo ‘tla pod nogami’ je vsaka virtualnost lahko samo beg (največkrat beg pred lastnim telesom in intimo).