Sama v vezi
S partnerjem sva skupaj devet let in imava majhnega otroka. Že prej sva imela težave v odnosu, ampak sem si pred tem nekako zatiskala oči, oz. sem upala, da bova sčasoma zadeve rešila. Vedno je bilo toliko drugih “nujnih” stvari (razni projekti, zaključek študija,…), na partnerjevi strani, da nisem vztrajala pri tem, da zadeve razčistiva do konca. Verjetno sem se tudi bala, da bova prišla do točke kjer sva zdaj, ko enostavno ne vidim več poti naprej. Vmes sva hodila tudi na terapijo, ki je sicer pomagala, ampak očitno ne dovolj.
Sama sem se že prej v vezi pogosto počutila zapostavljeno, saj so bile vedno druge stvari pomembnejše, predvsem njegovi hobiji. Velikokrat za druženje z mano ni imel časa za hobije pa vedno.
Sama del problema vidim v tem, da partner enostavno ne želi na odnosu delati, v smislu pogovorov in reševanja konfliktov in razumevanja tudi mojega videnja stvari. Ne želi se pogovarjati o stavreh, ki so mene najbolj prizadele. Med nosečnostjo in v obdobju po porodu, sem se zaradi njegovega odnosa počutila povsem zapuščeno in samo. Tukaj moram povedati, da je on vztrajal na otroku, čeprav sem sama želela, da prej razrešiva najine težave. Med nosečnostjo je potem zaključeval nek projekt in sem bila sama za večino priprav in nakupov za otroka (on sicer tega ne vidi tako), vključno s sestavljanjem omar in podobno, ali pa sem morala prositi koga drugega za pomoč ali družbo, pa še njemu sem pomagala. Ko je potem zaključil malo pred porodom, pa se je moral sprostiti in spet sem ostajala sama.
Po porodu se je še bolj umaknil, na očetovskem dopustu, ko sem želela, da je z nama, je veliko sedel za računalnikom in igral igrice na telefonu (kar prej ni), kasneje je začel hoditi iz službe … Ko sem mu to očitala, mi je govoril, da ima do tega pravico, da mu ne privoščim in podobno. Še včeraj mi je v prepiru, ko sem mu rekla, da se pri svojih planih ne ozira na nikogar, rekel, da če bi bilo po njegovem bi bil doma še manj. Ko sem ga potem vprašala, zakaj je potem sploh hotel družino, je rekel, da spet obračam besede. V devetih mesecih odkar imava otroka ne vem, če smo bili destkrat skupaj na sprehodu. Za vikende, ko greva midva na sprehod, gre on športat, ali pa imamo kakšne družinske obveznosti. Popoldan ni časa, ker pride pozno iz službe (po novem).
Jaz ne vem, jaz čas z družino vidim kot vrednoto in veselje in se mi to ne zdi neka obveznost, ki jo moraš čimprej opraviti, da se potem posvetiš hobijem. Jaz sem srečna, ko smo skupaj. On pa se identificira s svojimi dejavnostmi, naju pa obravnava kot neko obveznost in mi potem naprimer med pogovorom reče: “Evo že pol ure sem zabil za pregovarjanje s tabo, samo da veš, da boš morala sama umit otroka, ker imam drugo delo.” Namesto, da bi bil vesel, da naju ima. Ne more se sprijazniti s tem, da pač kot oče in partner, ne more vzdrževati vseh dejavnosti na isti ravni kot prej. In potem sem jaz kot nek priganjač, ki ga sili naj preživlja čas z nama. Potem tudi, ko je z nama, imam občutek, da je itak vse samo zato, da jaz ne bi “težila”.
Poleg tega tudi ne prevzema nobene odgovornosti za dom in otroka. Saj mogoče naredi, če mu rečem (velikokrat), ampak sam od sebe otroka ne bo nahranil, ne bo začel pakirat za dopust, ali pa pripravljat za odhod od doma. Poskrbi samo za sebe. Spet sem sama za vse, ali pa moram prenašati slabo voljo. Res pa je tudi, da sem zaradi vsega tega že zelo prizadeta in jezna. Težko se zadržujem in hitro vzkipim, toliko je nerazrešenega med nama, da se ne morem več pretvarjati, da je vse o.k., on pa o tem noče govoriti. Sedi in je tiho, ko jaz govorim, ne odgovori pa nič. Če vztrajam pa reče, da je najbolje, da greva narazen. Naslednji dan pa potem kot da ni nič. Počutim se kot zadnji drek na cesti, ko je čisto nepomembno kaj mislim in kako se počutim.
Ne vem kaj naj. Berem knjige in prosim njega naj jih bere (pa reče bom in ne prebere nič). Določila sva dneve, ko naj bi imela “pogovore”, pa nič njegove strani.
Zdi se mi pač, da njemu do te veze ni. Oz. ja super, če laufa samo od sebe sicer pa briga ga.
Potem mi pa očita pomanjkanje spolnosti. Jaz ne morem, res ne, če mu nič ne pomenim.
Ne vem ali naj se še trudim ali naj se pač sprijaznim, da že deset let sama rinem v nekaj do česar njemu sploh ni in enostavno odidem.
Pozdravljena. Ko sem prebirala tvoj prispevek se mi je zdelo kot da berem svojo zgodbo, s tem da jaz nisem tolk vztrajna pri pogovorih, ker ko sem kdaj hotela kaj povedati je preprosto reku vredu je ali pa je bil tiho on se delal kot da spi… Te cisto razumem. Lahko vprasam za starost? Lahko bi se podpirale???
Ne zaslužiš si tega kar doživljaš. Delno sem se v tvoji zgodbi prepoznala (sploh tisti del, ko si upala, da se bodo zadeve že nekako uredile). Tudi moj partner je veliko časa posvečal hobijem, občasno tudi prijateljem, počutila sem se zapostavljeno. Kar se tiče pogovorov, ni bilo tako hudo.. Otrok nisva imela. Zdaj je bivši partner in sem sama.
Razumem in prepričana sem, da ko imaš otroka, se je težje odločiti in narediti korak. Ampak stopicat na mestu pa tudi ne moreš v nedogled. Mislim, da tvoj partner potrebuje eno konkretno brco v rit, da te bo začel ceniti, tako kot si zaslužiš. Druga kot pa da se za nekaj časa umakneš, ti ne vem predlagati,.. Včasih se zavedamo, kaj smo imeli, takrat, ko to zgubimo.. Daj mu občutek, da te je izgubil.
Sem razmišljala o tebi, ko imam ravno čas. Potem sem šla brat še enkrat, če sem slučajno kaj spregledala. Vidim, da sem: tudi s terapijo sta že poskusila, pa ni nič bolje. Nehvaležno je podajati mnenje na podlagi enostranske pripovedi, ampak nekatere pripovedi so take, da dvomim, da bi lahko druga stran povedala kaj takšnega, da bi vse skupaj postavilo v bistveno drugačno luč.
Kaj te pravzaprav zadržuje ob tem moškem? Se bojiš ostati sama? Saj si že. Kaj boš izgubila, če izgubiš njega?
Pozdravljeni.
Glede na to kaj ste napisali, bi ocenil, da on izhaja iz zelo nefunkcionalne primarne družine. Verjetno pa tudi vi, da tako dolgo tolerirate vajin odnos.
V kolikor vama je terapija pomagala, se vrnite v terapevtski proces. V primerih, ko so vzorci iz primarnih družin zelo slabi, je potrebno zelo veliko vložiti v sebe in odnos, da se začnejo kazati jasne spremembe. Kakšno obliko terapije pa sta obiskovala? To mi lahko napišete tudi na mail. Imen ne pisati javno na forum.
Žal veliko spodbudnega ne morem napisati. Res žal. Včasih nek par enostavno tako globoko zabrede v blato, da brez pomoči nevtralne strokovne osebe enostavno ne gre. Takšen občutek dobim, ko berem vaš prispevek in enak občutek sem dobil, ko sem prebral prispevek osebe ‘Nesrečnaaaaa’.
Popolnoma logično je, da vam ob takšni partnerski klimi ni do seksualnosti in postajate jezni. Seksualnost je sicer očitno edini stik z vami, ki ga je sposoben tolerirati vaš partner.
V kolikor partner ne želi nadaljevati s terapijami, vstopite v proces samo vi. Delati morate na svoji avtonomnosti in samozavesti. Morda bo to pomagalo tudi vašemu partnerju. Garancije za kaj tega seveda ne morem dati.
Želim vam vse dobro.
Ma ni kar za odit ob prvem nesoglasju.
Očitno tip ne dojema kaj ženska rabi, da ni to samo njegov denar in nekaj spolnosti.
Nek vzvod naj najde, da se bo malo zamislil a, če se ne bo…. potem je res trd kot bukovo poleno
[/quote]
Ne moreš govoriti o prvem nesoglasju, ko ta trajajo že skoraj 10 let.
Hvala vsem za odgovore. Nesrečnaaa, tudi tvoja tema se je meni zdela kot da bi brala svojo zgodbo, pravzaprav me je prav tvoj zapis vzpodbudil, da sem napisala kar sem napisala. Stara sem sicer 30 let partner pa je precej starejši, tako da sem vezo začela še zelo mlada.
Zelo me je zadelo to kar ste napisali vi gospod Topovšek in sicer, da je partner sposoben stika z mano samo preko seksualnosti. Ko razmišljam o tem vidim, da je to še kako res, saj mi tudi v svojih očitkih, v bistvu očita da ga nimam več rada (sicer bi seksala) in če na to pogledam skozi njegove oči se verjetno počuti enako kot jaz. Ampak jaz čez sebe vseeno ne morem, dvomim, da bi nama dolgoročno to pomagalo, saj sama spolnosti ne jamljem tako zlahka. Tukaj mislim, da bi on moral delati na sebi in preseči ta strah pred čustveno bližino.
Obiskovala sva relacijskega družinskega terapevta, ki pa je za moje pojme bil bolj površinski. O primarnih družinah, razen splošno, se skoraj nismo pogovarjali.
Res on izhaja iz zelo nefunkcionalne družine, jaz pa po mojem zgolj iz “zmerno nefunkcionalne” :). Dokler nisem spoznala njegove družine, ne bi verjela, da kaj takega sploh obstaja. Pogovori dejansko nikoli ne sežejo globlje od dnevnega dogajanja (pa še to samo v smislu ponavljanja in ne komentiranja ali kritičnega razmišljanja o dogodkih) in opravljanja, niti ni nobenih dogovorov ali skupnega načrtovanja,… Starša nimata med sabo za moje pojme nobenega odnosa. Veliko je ignoriranja in pometanja pod preprogo. Tudi redko, dobiš občutek, da te sploh kdo posluša, ali da koga v resnici zanimaš. Kar naprej je pridi na obisk, pridi na obisk, potem je pa ves čas prižgan TV. Mama je povsem podrejena očetu in temu, da se izogiba, da bi karkoli narobe naredila ali rekla, če se ji jaz kdaj postavim v bran me hitro ustavi, naj se vendar ne kregam. Vse dela sama, ostali pa sedijo na kavču ali za mizo in se pustijo streči. Tudi nikoli ni bil partner ali ostali otroci zadolžen za kakšno hišno opravilo, vedno je vse delala ona. Ko sva s partnerjem na najinih začetkih govorila o tem, sva se sicer oba strinjala, da je to nesprejemljivo, ampak danes je to pozabljeno, oziroma kar naredi, naredi meni. Pred nekaj leti je prišla na dan še prevara med staršema, ko je potem “izvedel”, da sta itak ostala skupaj zaradi otrok (in verjetno še, da bi moral biti za to hvaležen).
Sama izhajam iz precej srečne družine. Starša sta se sicer prepirala in to vpričo otrok, ampak ponavadi je šlo bolj za pričkanje, na koncu sta se vedno pobotala in skoraj nikoli nista šla sprta spat. Nekako je med njima vedno bila neka bližina in močna vez, čeprav sta imela tudi težave. Še danes imam občutek, da uživata skupaj (vsaj večino časa). Res pa je, da se z njima o najinih težavah ne morem pogovoriti, saj mi zelo hitro, če kaj potarnam (itak me je sram povedati večino stvari), začneta naštevati njegove dobre lastnosti in mi svetujeta naj se pogovoriva. To sta me tudi vedno učila, da s pogovorom lahko rešiš vse težave, samo nista mi povedala, da se nekateri ne znajo / nočejo pogovarjati. Moj partner ju sicer vidi kot oblastno ženo in (preveč) poslušnega moža, ampak mislim, da zato ker ima tak zgled doma.
Mislim, da v zvezi tako dolgo vztrajam iz drugih razlogov.
V kot mlajša najstnica nekako za fante nisem bila zanimiva, ker sem bila precej nepriljubljena, sramežljiva pa tudi malo okrogla. Potem sem shujšala in se začela bolj urejati, kar je seveda takoj obrodilo sadove, povsod sem spoznavala fante, ampak nekako so vsi hoteli od mene samo seks, kar me je jasno prizadelo, saj sem si sama želela “ljubezni in romantike”. Tudi zato ne prenesem občutka, da sem samo za to dobra. Po enem od hujših razočaranj sem potem spoznala sedanjega partnerja, ki je bil vsaj na prvi pogled drugačen. Že kmalu mi je povedal, da on nima časa še pet let hodit z eno in potem jovo na novo (zaradi njegovih let). Meni je to odzvanjalo še velikokrat v glavi in sem se nekako tudi kasneje počutila dolžna, da mu te obljube ne prelomim, čeprav sedaj jo bo izgleda on prelomil. Najbolj pereče stvari so se pokazale šele, ko sva zaživela skupaj, takrat nama je potem za nekaj časa pomagala terapija, ampak med nosečnostjo in predvsem po porodu, je šlo vse navzdol.
Sama imam na splošno težave s tem, da zelo težko komu rečem ne ali pa ga razočaram. Na splošno se mi zdi, da odgovornost za vse prevezemam nase in vse rešujem. Vedno vsem pomagam in imam sama potem težave. On za vse najine težave sicer krivi mene in pomanjkanje spolnosti. V smislu, če bi bilo več spolnosti, potem bi bilo drugače. Za mene so taki pritiski skrajno žaljivi in ponižujoči in ubijajo še tisto slo, ki je še v meni.
Brala sem knjigo pet jezikov ljubezni, kjer avtor ženski v podobni situaciji predlaga, naj šest mesecev svojemu možu izkazuje ljubezen na njegov način (s spolnostjo) in potem tudi on njej začne na izkazovati ljubezen v njenem jeziku. Ampak za mene osebno to ni sprejemljivo. Tudi pravzaprav ostalih “jezikov ljubezni”, poleg pogovora oz. posvečenega časa ne vidim, kot enakovredne, ampak kot dopolnitev osnovnega (čas/pogovor), saj vsaka aktivnost že sama po sebi najprej zahteva čas. Veza je pravzaprav prav to, da z nekom deliš svoje življenje – čas. Pa tudi zdi se mi, da sem že prevečkrat prevzela pobudo / odgovornost za najino vezo in sem mu tudi zato tako samoumevna.
Ne vem, rada bi slišala recept, kako vezo rešiti, ampak morala bi vprašati kako naj sprejmem, da partner svoj del lahko spremeni, lahko pa tudi ne in da je moja odgovornost, da poskrbim zase, tako da bom svoje življenje preživela srečno.
Še enkrat hvala vsem, vesela bom vaših razmišljanj še naprej.
spet cela litanija, kako bi se moral on spremeniti. V resnici pa tudi in predvsem zate velja, da si neizdelana oseba, ki ni dobila starševske ljubezni, zato jo pričakuješ od partnerja, ki pa ti ji tako kot starši seveda ni sposoben dati. Si velika črna luknja, ki srka energijo od drugih.
Najprej boš morala zaceliti svoje rane in se naučiti ljubezen dajati, potem pa začni razmišljati kaj boš s to partnersko zvezo.
To je povsem napačno razmišljanje, da se bo nekdo spremenil zaradi nekoga drugega. Noben se ne bo spremenil zato, ker mu bo nekdo nekaj vsiljeval. Človek se spremeni le takrat, ko se sam odloči in ko ve, kaj mu bo to prineslo. Ko pride otrok, se partner ne spremeni po zamislih drugega partnerja, ampak se lahko spremeni le tako, kot se sam želi oziroma se mu zdi, da je zanj bolje. Torej, utopično je razmišljati, da se bo partner po rojstvu otroka spremenil po vaših zamislih in pika.
Recimo, da se partnerka želi pogovoriti z možem in mu reče, da bi se pogovorila in potem samo nekaj naklada in teži in želi vse po svoje. Moža s tem le odbija in obratno, recimo če se mož želi pogovoriti in začne na tak način. To se žal sliši kot teženje. Pa si zavrtite res tečen komad od Meghan Trainor – Me too. No, tako večinoma moški doživlja ta “pogovor” in učinek je ravno kontra. Mene pa zanima, če se znate postaviti v pozicijo drug drugega in če znate povedat kako se počutite, ko skrbite za celo familijo? A rečete mogoče, počutim se kot da sem služkinja, ki skrbim za otroka, kot da sem ena nevidnih služabnic iz venezuelskih nadaljevanjk, ki so ves čas v ozadju. Počutim se sama, zapuščena. A rečete to, a se pogovor začne: jaz moram vse sama ti pa nič…. in še naprej. Vsak pogovor torej ni konstruktiven pogovor ampak je samo iskanje pozornosti in teženje kaj bi moral drugi – a ta drug človek pa ni nič vreden? Ni čudno da potem rajši zahaja v družbo, pozno hodi domov, se ogiba pogovorom itd…
v takih priemrih začne ženska nositi masko žrtve kako je uboga oh in sploh. A ni možno, da reče, jutri grem pa jaz ven s prijateljicami in imaš ti otroka. Danes pa imam jaz čas za svoj hobi in imaš ti otroka. In če se začne upirat se reče: jaz se počutim tako izmučena in se mi zdi, da sem nevvidna in potrebujem nekoga, da se lahko malo družim in pogovarjam z njim.
Torej, če bo kaj nucalo, govorite o tem kako se počutite in ne kako ste uboge in kako bi se on moral spremeniti itd…. Potem rajši pojdite stran in iščite naprej, ampak dokler ne sprejmete tega, da se človek ne bo spremenil zaradi vas, nima smisla nikorag iskati. Svoje probleme lahko rešiš s trenutnim partnerjem ali z naslednjim, ali pa večno menjavaš ali iščeš idealnega.
Če ne živite ravno z alkoholikom, varalico ali kakim drugim “-holikom”, se da marsikaj rešiti, če se najde pravi pristop. Samo prvo je treba razumeti, kako vaš partner v resnici razmišlja in čuti. Ste prepričane, da veste? Ste prepričane, da on ve, kako se počutite? dokler tega ne veste je vsak pogovor izguba časa. Kakšne knjige berete in zakaj bi moral tudi on brati knjigo? Če mislite, da je v knjigi kaj pametnega, potem poskusite kaj kar je notri, če ni uporabno, potem ni nič prida knjiga.
Je pa tudi res, da če ni seksa v odnosu, bo partner če imate srečo sam poskrbel za to s kako porno zadevo, če pa imate manj sreče, pa bo seks poiskal drugje…
Torej, če kao rešujete vezo in ni efekta, potem je vaš pristop napačen in rabite drugo taktiko.
Fokusirano na spreminjanje citiram boljše tolmačenje:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=5083925&p=5125386&utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search#p5125386
Družino vsaj jaz obravnavam kot dinamični sistem, kjer vlada več entitet (partner 1, partner 2, otrok, odnos1, odnos 2, odnos 3). To preprosto pomeni, da sta lahko oba partnerja sama zase čisto OK, vendar pa sta v odnosu zaradi različnih značajskih lastnosti nekompatibilna.
Značaj je nekaj kar lahko spremenimo. Kot so že napisali tudi drugi, spremembe ne moremo zahtevati od partnerja. Spremenimo lahko samo sebe. Lahko pa vedno izrazimo to, kar doživljamo ob nekem dejanju partnerja. To ni prepovedano, to je zelo zaželeno – partnerju v tem primeru ni potrebno brati naših misli. Seveda pa je pomembno, da smo pri tem izražanju iskreni (ne da eno masko zamenjamo za drugo) in da slišimo drug drugega. Ker ni nihče popoln je normalno, da dejanja partnerja v nas sprožajo različna občutja. Nekatera so obremenjena z našo preteklostjo, vsaka spet ne.
Kakršni koli so vzroki (tudi sam se v preteklost ne poglabljam zelo poglobljeno – preteklost je pomembna predvsem zaradi globljega razumevanja dinamike v družini, podrobno seciranje preteklosti je lahko zelo neproduktivno) sta kot sedaj odrasli osebi odgovorna za svoje življenje. Ocenjujem, da vajina dinamika v odnosu ni odrasla. Tako on kot vi kažeta s prstom predvsem na drugega. Zdi se, kot da drug drugega držita na distanci in je v vama veliko napetosti, jeze ter prikrite arogance. Tukaj ni toliko pomembno kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, bolj je pomembno, da to počneta oba – vsak na svoj način in nimam občutka, da za to distanco prevzemata polno odgovornost.
Ni vsakemu paru usojeno ostati skupaj. Kar sta vam govorila vaša starša je omejujoče in nerealno. Ste pripravljeni odrasti in stopiti na svoje noge (v odnosu ali samostojno)?