Nov začetek
Jaz pa sem malo pospravljala in rezultat je takšen: dovolila sem si čutiti čustva, ki sem jih na lastnem dvorišču samozaščitno zakopala 6 feet under. Bilo je stresno, bolj, kot sem pričakovala, da bo, čeprav sem vedela, da ne bo lahko. Prej sem se izogibala vsemu, kar bi jih lahko razkrilo, kljub temu pa sem vedno natančno vedela, kje so zakopana, ker so se prebudila vsakič, ko sem nehote trčila ob sprožilec, čeprav sem jih vedno znova (ne)uspešno potisnila nazaj. Predelala sem pretekle zamere, za katere tudi vedela nisem, da obstajajo, in obdelala kakšno novo, ki se je pojavila po poti. Pogovorila sem se z egom, kaj ima zame v življenju resnično vrednost. Se “odjezila”, po mojem upravičeno, mogoče ne. Rekla kakšno s strahom, ki zna imeti res velike oči, a je tudi varovalka, ki te prisili v soočenje s sabo, preden narediš prenagljen korak naprej in škodiš sebi ali drugemu. Pobrskala po sebi in drugih, da bi razčistila, kaj me zavira, kaj plaši, kaj lahko sprejmem, kaj prenesem … Čisto običajne gospodinjske zadeve pač. 🙂
Skozi vse sem šla molče, da bi se izognila pritiskom bližnjih, ki na življenje gledajo tako, kakor je najbolje zanje, zanemarijo pa, da to ni nujno najbolje za druge. Pritiskov od zunaj je že tako preveč. Obdobje je bilo čustveno naporno in konfuzno, ampak nujno in tudi lepo. Po pospravljanju lahko rečem, da je še vedno tako, kot je bilo: je on in je svet. Nič nimam proti svetu, zanimiv je, imam ga rada in uživam v njem, ampak ne bi več bežala ne vase ne vanj, čeprav včasih zbežim. Raje bi ravnovesje, ki bi osrečevalo oba in obema omogočalo normalno življenje brez večjih pretresov, kolikor je to ob najinih značajih, temperamentih, življenjskih slogih in posebnostih na obeh straneh pač mogoče. Zaupanje …
Torej, pospravljanje koristi, ampak po njem je čas, da si odpočiješ od razuma in si (spet) dovoliš čutiti. Nov začetek …