Zanima me ali mora res biti to tako grozno, ali je res povsod tam, kjer živita dve družini različnih generacij skupaj isto oz podobno, kot pri nas? Smo štiričlanska družina z predšolskimi otroci…. živimo v isti hiši z mojimi starši. Ločeno gospodnijstvo, isti vhod. Moji starši so bili že od nekdaj prooblematični oz do mene zelo zelo strogi, nikoli nisem imela od njih neke prave podpore, ljubezni….vse je bilo bolj hladno. Ne rečem, da me starši niso imeli radi, to so, vendar tega mi nikol niso pokazali. Obejm sem dobila le za rojstni dan in novo leto. To je to. Jaz svoje otroke objamem in poljubim večkrat na dan in jim povem, da jih imam rada. Moji starši mi še v življenju niso tega rekli. Edini kar sta znala je to, da sta me vedno napizdevala, mami me je že vedno žalila glede moje teže. Da ne bo pomote, nisem neka debeluška, samo bolj kompaktna in pač imam nekaj več kg, kot moja posušena mami. Vedno so bile kritike čez to…. Mojo samozavest sta čist uničila skozi mojo mladost. Vedno sem si želela, da bi se čimprej odselila. Ko sem spoznala moža in sem bila noseča, sva želela iti na svoje…. ker nimava nekih bajnih plač, ampak le malo čez minimalca…. nisva niti kredita dobila, da bi sploh lahko šla na svoje. Edino kar bi mogoče lahko, bi bila kakšna grasonjera. Ne želim pa svojim otrokom vezti tega, da ne bi imeli niti svoje sobe, niti nobenega prostora…. Skratka potem sva se odločila, da si urediva v naši hiši stanovanje. Sedaj morava marsikaj požirati…..dnevno so kakšne pripombe od staršev, predvsem od moje mami. Mojega moža sploh ne mara in ga ves čas zaničuje, meni ves čas govori, da je nesposoben, da nič ne zna. Lahko rečem, da mi pomaga doma pri vseh opravilih, edino kuha ne. Tako, da nesposoben ni. Zunaj vedno pometa, kosi travo…. Bolj ko je priden, bolj ga pljuvajo. Vedno nekaj najdejo, da mu zatežijo…. Ko se upreva in poveva svoje nazaj….dobiva porcijo, da se lahko kar odselimo, če nam kaj ni prav. Ni pa tako enostavno. Nimava kam iti, niti nisva odplačala kredita za to kar sva vložila v stanovanje. Ker vejo, da je tako, naju še bolj jebejo v glavo! Oba hodiva v službo, ko prideva domov se ukvarjava z otroci, kuham, pospravljam….vsakodnevne stvari pač. 1x tedensko moram jaz pospraviti skupni hodnik in jaz pomesti pred bajto in večkrat teži, da moram pomesti tudi teraso. Skratka veliko več dela imamo, kot onedva in ona bi nam ga še več naložila. In ko se enkrat neki zapič….hoče to takoj ta isti moment…jo ne zanima, če imamo mi kakšne druge opravke…. Če ne greš takoj….. potem naredi ona ali fotr in se pol grdo držita, okoli pa govorita, da sva midva lenuha, da nič ne nardiva. Skratka vedno potegneva ta kratko. Otroke ves čas kličeta dol….. ob 12 ih ko imamo kosilo, jih pokličeta dol na sladoled…. to je nagajanje…pol pa rečeta sej nisva vedla da mate kosilo….. ko tamaledva slišita sladoled takoj laufata dol in nihče ne poje….. Tudi ko jih damo že spat otroke, pride fotr gor kje sta tamaledva in reče a že spita, sem mislu, da bosta dol pršla….. Ja ob osmih gresta v pojstlo in pika. To vesta oba, ampak morata izivat in nagajat. Skratka problemov imamo še in še in se ne konča in se nikol ne bo končalo in vedno hujše je in vedno hujše scene delata. Sva se večkrat želela na lep način usesti z njima in lepo pogovorit….ene 3x sva probala in se je vedno isto končalo…. Rekla sta da njega – mojega moža ne marata in ga nikol ne bosta sprejela in lahko dela kar, če ga pač ne morta vidt. Kar koli sva želela rešiti sva vedno dobila porcijo nazaj, da če nama ni prav, lahko on kr gre…. če jst z njim vlečem, da lahko tud jst grem…. za otroke bosta naju pa prjavla socialni in rekla tako, da nama jih bojo vzeli in jih bosta onedva dobila…. Skratka čist sta obrisana in ne vem več kaj narest…. Pripravljena sta čist zjebat najino familijo, uničit naju in otroke. Nikol ne bi želela, da tak hitler vzgaja moje otroke nikol! Zlo grdo je tudi to, da ko imamo goste na obisku, sta ful prliznjena in razlagata kok se dobro razumemo, da se onedva nikol nič ne utikujeta, da naju pustita čist pri miru…. Skratka hinavsko, dvolično do konca. Ima kdo kakšen predlog kako temu narediti konec. Vem, selitev…..ampak nimava kam, niti kredita ne moreva vzeti, pa tudi ko tega odplačava bova prestara za nov kredit. Prodati ne moreva, ker v pogodbi piše, da ne smem prodati, dokler sta starša živa…. Kaj narediti?

A veš, kdo je v tej situaciji najbolj odgovoren? Ti.
Ti kot mama si odgovorna, da zaščitiš svoje otroke. Ti. Nihče drug, ker tvoj mož nima toliko besede v hiši tvojih staršev kot ti.
Ti kot žena si odgovorna za to, da ne dovoliš, da tvoji starši grdo ravnajo s tvojim partnerjem in da o njem grdo govorijo. Ne starši, ker se sami od sebe ne bojo spremenili, prav tako pa ne partner. Enako kot v tisoč zgodbah o nesoglasjih med taščami in snahami v isti hiši: ne more se tisti, ki je prišel v hišo, kregati z lastniki, ampak je dolžnost domačega otroka, da poskrbi, da se bo njegov partner počutil vsaj nekako znosno v hiši, v katero ga je ta domači otrok pripeljal. Sicer bo tvoj prvi problem, da bo imel mož nekega dne dovolj tega vsega skupaj in bo odšel, ali pa si bo vsaj skrivaj iskal spoštovanje drugod. Ne zagovarjam varanja, v nekaterih primerih pa je treba priznati, da razumem, zakaj pride do iskanja tolažbe pri drugih ljudeh. Njegovo prvo razočaranje so tvoji starši, drugo pa ti, ki jamraš in jokaš, da tako pač je, da je res hudo, ampak da se nič ne da. Če ne bosta odšla skupaj, bo odšel sam. Kaj pa on pravi na vse skupaj?

Prosiš za predloge, kako temu narediti konec? Odidita. To je edini predlog, ki ga boš dobila. No, obstaja še ena rešitev, ampak je problem, če te dobijo.

Vidim, da težko živite, a kljub vsemu si ti navezana na določen luksuz, ki se mu ne bi rada odpovedala. Garsonjera – pa kaj? Koliko je vreden mir in tvoj zakon? Pa tudi sumim, da sploh nisi resno pregledala možnosti, ki jih imate. Nekje se gotovo oddaja nekaj, kar zmoreta. Sicer pa lahko tudi stopiš do odvetnika, ki ti bo povedal, če se splača vložiti tožbo za povračilo stroškov, če ne gre drugače, čeprav je to seveda kljub vsemu nefer do staršev, ker ste vi rinili v njuno hišo.

Stvari s svojimi starši urejaj ti, ne tvoj mož, ker karkoli jima rečeš si še vedno njun otrok, če reče on bo vse samo človek ne.
Zreduciraj odnose na minimum, ker tu ne gre za razumna dejanja tu gre za čustvene zadeve, ki se jih nekoliko težje objasni.
Preberita si knjigo: Ne bolj se ljubiti; Marjan Košiček, notri so opisane take družinske anomalije, da bosta sploh vedela s kom imasta opravka.

Pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek in vprašanje.

Nič vama ne zavidam. Dobronamerno sta se ujela v past s kreditom.

Sedaj je kar je. Ne bom vama predlagal, da se odselita, saj to očitno ni realna možnost. Zelo je pomembno, da s partnerjem držita skupaj. Skušajta svoje stanovanje (upam, da je v celoti zaključena celota, in da si ne delite skupnih prostorov s starši) res narediti za svoje. Naj postane vajino svetišče.

Vaši starši žal niso zelo zavestni tega, kar počnejo. Svojo stisko in travme projicirajo na vas že celo vaše življenje, sedaj so to zaželi početi še s partnerjem in posredno tudi otroci. Dobro je, da ste podpisali pogodbo, da ste lahko v hiši. S tem sta se oče in mama strinjala in s tem ste dobili tudi vso pravico biti tu kjer ste.

Ne strinjam se, da ste sedaj sami vi odgovorni za reševanje sporov s starši. Popolnoma drugače bo, če bosta začela spore reševati vidva skupaj z možen na enem bregu, proti staršema na drugem bregu.

Skupaj z možem morata postaviti jasno mejo. Predlagam, da se najavita na pogovor k staršema. Smiselno je, da govorite vi večina časa, čeprav je prav, da vas podpre tudi mož. Predlagam, da rečete nekaj v smislu:

“Draga mama in oče, tukaj sva zato, da vama poveva, da sva zelo hvaležna, ker sta nama omogočila, da z družino živiva v vajini hiši. Kljub temu dejstvu, ne moreva mimo tega, da je vajino vedenje do naju za naju nesprejemljivo. Sprejemam to, da za vaju nisem dovolj dobra takšna kot sem, in da po vajinem mnenju tudi moj mož ni dovolj dober. Zelo vaju prosim, če to mnenje zadržita za sebe. Teh negativnosti enostavno ne želiva več poslušati, saj ne služijo nikomur. Midva sva spoštljiva do vaju, bodita tudi vidva do naju.”

Postavita jasno mejo in jo vzdržujta. In čez nekaj mesecev ponovita pogovor, če bo potrebno. Ne pustita se zmanipulirati. Ne rabita biti nesramna(sicer bo to vojna), prav pa je, da se zavzemata za to, kar vama pripada. Niti vi, niti vaš partner ne rabita prenašati žalitev. Ostanita mirna, vedno lahko rečeta: “Teh žalitev ne želim poslušati.” Če se nadaljujejo, se umaknita, v svoje svetišče.

Prav je, da imajo otroci stik s starimi starši, vendar, če je kosilo, je kosilo, pa če vaša mama pripravi najboljši sladoled na svetu.

Morali ste boste boriti za svoj prostor. Trajalo bo, vendar boste na koncu zmagovalca vidva s parterjem.

Želel bi vam predstaviti še dva rituala, ki ju lahko izvajate, vendar ju ne želim pisati javno na forum. Pošljite mi e-pošto in vam bom odgovoril.

Želim vam vse dobro.