Zanima me, ce je tukaj se kaksna mamica, ki se je preden je imela otroke z vsemi sorodniki lepo razumela, po rojstvu pa so z dolocenimi non stop neki konflikti…predvsem z zenskim delom; v mojem primeru so to sestra,tasca,babica.

Tipicen primer, ko ti vsiljujejo svojo vzgojo in pametnjujejo kaj smes, kaj ne smes in kritizirajo otroka in tebe. Vsi vse vedo, samo padiater, zdravniki in jaz NIC. Ker oni so tako delali in to je edino prav. Jaz sproti postavljam meje, njim se viha nos do neba ali pa zavijajo z ocmi in opravljajo za hrbtom.

Takole bom rekla, prevec se ne obremenjujem, z njimi bom ze uredila. Zanima pa me, kako je pri vas odkar imate otroka. So se odnosi kaj pokvarili?

In vprasanje za vas, g. Bostjan: kako naj bi mlada mamica elegantno speljala pogovor, brez da se zaneti konflikt.

Elegantno poveš kdo bo koga vzgajal in se tega držiš!
Pika, konec!

Pozdravljeni.

Hvala za vprašanje. Naši sorodniki so naša najožja skupnost. Žal smo v družbi tako zabredli, da praktično ne znamo več sobivati. Predno karkoli rečete je zelo pomembno kako se počutite. V kolikor ste mnenja, da samo vi najbolje veste kaj je dobro za vašega otroka in se vedete zelo zaščitniško potem tudi vi sami prispevate h konfliktu. Svetujem vam, da ste odpri do mnenj drugih, predvsem žensk, ki so v materinstvu izkušenejše od vas. To ne pomeni, da morate delati točno tako, kot vam pravijo drugi. To samo pomeni, da ste odprti za dvosmerno komunikacijo in razpravo. Vem, to je težko, še posebej, če so drugi vsiljivi s svojimi nasveti in idejami.

Če želite konstruktivno reševati konflikte je toleranca glede različnih mnenj zelo pomembna. Od tu naprej pravzaprav ni zelo težko. Lahko rečete: “Hvala za nasvet (idejo) bom preizkusila/premislila.” V kolikor se vsiljevanje mnenj nadaljuje lahko rečete: “Hvala za nasvet, žal nisem popolna, ampak čutim, da je to, kar delam najbolje, kar v danem trenutku zmorem. Prevzemam popolno odgovornost za vse slabo in dobro, tako kot ste ve prevzele odgovornost za svoje otroke”. Če še vedno ni dovolj, jasno in odločno povejte: “Očitno bomo glede ….. ostale na dveh bregovih. Predlagam, da se pogovarjamo nekaj drugega. Midva z možen sva starša tega otroka in midva se bova odločila kako bo.”

Želim vam veliko prijetnih trenutkov z otrokom.

G. Bostjan, najlepsa hvala za odgovor.

Zal tu ne gre za dobronamerne nasvete, ki ste jih opisali zgoraj, pac pa direktno kritiko mene in otroka.

Primer: otrok ima alergijo, alergolog napise, naj se izogiba jajcu, ampak je dolocena sorodnica mnenja, da so vcasih otroci vse jedli in mu na vsak nacin hoce spravit jajcno jed v usta. Resitev: vzamem ji otroka iz narocja in grem na svojo stran mize. Rezultat: “kako se Katjusa obnasa, bla bla, danes mamice prevec komplicirajo, zato pa so alergije, bla bla… ” Naslednic ji ne pustim da ga vzame ce je v blizini hrana in spet se pojavi kak neumesen komentar

Primer: otrok joka: “pusti ga jokati, kaj ga ze tako majhnega razvajas.”

Primer: rece moji 3 letni hcerki: “joj kako si ti grda, ker nic ne pozdravis, bos ze videla, smrklja, kako se obnasa.”

Najveckrat ignoriram taksne komentarje, vcasih pa tudi kaj zabrusim nazaj….ker ne morem biti tiho…in potem se jim viha nos. Ker to zame niso dobronamerni nasveti, pac pa kritika mene in otroka.

Kako se pocutim? Pocutim se jezno v sebi, zelim si, da bi bila med sorodniki ze koncno sprejeta, da bi se lepo razumeli, da bi si pomagali in se lepo imeli… da mi ne bi bilo treba vse cas postavljat mej.

Prav je, da zaščitite 3 letnega otroka pred negativnimi zunanjimi v vplivi. Hčerki lahko jasno rečete: “Nisi smrklja, je že v redu” in jo objamete. V pričo hčerke ne rabite razpravljati o tem kaj je po vaše prav in kaj ne. Lahko pa kasneje 1-1 uporabite kakšnega od mojih predlogov. Prvega, ki zelo blago nagovori situacijo in je zelo uvideven pač preskočite.

Iz vašega prispevka je moč razbrati veliko stvari, tudi to, da se tudi pred otrokom niste počutili kot del vašega sorodstva. Težave, ki jih opisujete imajo torej dolgo brado in žal je tako, da zaradi določenih naravnih zakonitosti najmlajši član rodbine ‘dobi’ nekatere omejujoče rodbinske vzorce.

Velikokrat se zgodi, da naslednja generacija zaradi določene rane v otroštvu ravna do svojih otrok diametralno nasprotno kot prejšnja, kar je enako narobe. Ne trdim, da to počnete vi. Opozarjam samo na precej pogost vzorec, ki se kaže tako na psihološkem kot telesnem nivoju otrok.

Bolj od dejanj vašega sorodstva je pomembno kako se počutite vi in kakšen je vaš odnos s partnerjem. Vaša dobra volja, zavedanje, energičnost, pozitivnost in dobra vez s partnerjem bo ustvarila dobre pogoje za otrokov razvoj. Vse ostalo je sekundarnega pomena.

Pravo usmeritev bi vam lahko dalo vprašanje: “Kaj lahko storim, da se bom dobro počutila v svoji koži?”

Bostjan, iskrena hvala za vas prispevek. Mislim, da ste kar vse dobro zadeli. Odprli ste mi oci. Razen tega, da so bili odnosi ze od prej neurejeni. S tem se ne strinjam, je pa res, da je materinstvo cisto novo poslanstvo, podrocje, ki ga prej nisem poznala in kar me je spremenilo. To pa je konec koncev tudi spremenilo odnos do sorodnic. Veste, jaz imam vse sorodnike rada, moje in mozeve. Nikoli ne bi rekla nekaj zanalasc, da bi jih uzalila. Ampak kljub temu vedno netimo ogenj, ko pride debata o vzgoji. Ne vem kako naj jim na lep nacin povem, da nasveti SO dobrodosli, graja in ponizevanje pa ne. Ste mi s svojim prispevkom odprli oci: z vaso pomocjo sem ugotovila, zakaj sem tako zascitniska, kadar nekdo kritizira moje otroke. Starsa me namrec nikoli nista pohvalila, nikoli nisem bila dovolj dobra. In ko sem dosegla dobre rezultate v soli, je bilo narobe, da so predobri, v smislu izstopanja, kaj ti bo tako visoka izobrazba, itd. Skratka, napisati hocem, da mi starsa teh stvari nikoli nista dajala, jaz pa sedaj to trosim v preveliki meri. Se bom v prihodnje bolje zavedala in pazila da ne bo slo v drugo skrajnost.

Iskrena hvala vam za pomoc.

Ja materinstvo vas je spremenilo. Sedaj čutite, da je prav, da zaščitite svojega otroka. Sebe namreč kot majhna deklica niste mogli. To pomeni, da ste skrbna mama in da želite svojemu otroku najboljše.

Dobro bi bilo, da bi naredili samorefleksijo tega kar ste napisali v tej temi. Po mojem prispevku ste začeli namreč v veliki meri odgovornost za nastalo situacijo delegirati samo sebi. Želite narediti vse, da bi ugajali staršem, tako kot ste želeli ugajati kot otrok. Sedaj je tudi bolj jasno, zakaj ne želite konfliktov s svojimi starši. Konfliktom se v realnosti ne morete izogniti. Žal.

Rana iz otroštva, ki ste jo opisali, ni mačji kašelj. To, kar ste doživljali kot otrok, doživljate od svojih staršev še naprej, sedaj v obliki kritike vaše vloge kot mame. Dobro je, da ste ugotovili, da sedaj pri svojem otroku kompenzirate tisto, kar niste dobili vi od svojih staršev.

V prejšnjih prispevkih sem bil morda premalo odločen glede vedenja vaših staršev. Njihovo vedenje je neprimerno. Pika. Sem pa sedaj še bolj prepričan, da rešitev ni v osredotočanju na sorodnike, ampak v tem, da v sebi poiščete samospoštovanje, odločnost, ljubezen in mir. Ko boste iz tega kotička vzgajali svojo hčerko bo postalo vse zelo enostavno. V kolikor tega sami ne morete najti, vam svetujem, da investirate v sebe in si poiščete strokovnjaka, ki vam bo pomagal okrepiti pozitivni in pristni EGO.

Pa še to. Zdrav in samozavesten otrok potrebuje podporo in enako potrebuje meje. Slednje niso kritika, ampak preprost NE njegovemu neprimernemu vedenju. Vse to v skladu z razvojnimi fazami. Najbolj od vsega je pomembno, da se kot starši znamo nevtralizirati po tistem, ko rečemo otroku NE (lahko da smo zaradi tega jezni). Kljub našemu NE moramo biti sposobni objeti in potolažiti otroka (NE seveda ostane, če je bil upravičeno podan). Na takšen način bo otrok dobil občutek, da je kljub napaki še vedno dovolj dober in ga brezpogojno sprejemamo takšnega kot je. Sproščen otrok jasno pokaže, kdaj potrebuje potrditev od svojih (sproščenih) staršev; in tudi kdaj potrebuje NE. Nobeno pretiravanje ni dobro. In dovolite si delati napake. Nihče namreč ni popoln. Jaz naredim vsak dan vsaj 2 🙂