Pozdravljeni,

pišem, ker sem popolnoma obupana, obupana nad življenjem in nasploh. Da povem malo o mojem otroštvu. Ko mi je bilo komaj 11 let, mi je oče umrl v nesreči. Sicer sta bila z mamo ločena že od mojega 3 leta vendar mi je vseeno bilo hudo. Moja mama pa kako naj rečem ni znala biti mama kot bi si jo želela. Ne me narobe razumet ni slaba mama. Imam še sestro in očeta nisva videli odkar je odšel torej od mojega tretjega leta. Z mamo nista imela dobrega odnosa, babica in dedek (po očetovi strani) nas nikoli nista sprejela v njihov dom, ko smo prišle k očetu sta nam zaprla vrata. Tako je mama prekinila stike z najinim očetom in ga s sestro nisva videvali. Z mamo in sestro živimo pri maminih starših. To sta zlata babica in dedi, ki sta mi kot starša in ju imam raje kot mamo. Zdi se mi, da je mama vedno imela raje mojo sestro. Od majhnega je spala pri njej, jaz pa pri babici in dediju. Vedno je dobila več stvari, več igrač, oblek itd. Že od nekdaj sem čutila razliko ki jo je mama delala med nama s sestro. No pred petimi leti si pa je mama našla novega partnerja. Vse je bilo vredu od začetka. Pred tremi leti sem odšla tudi študirat, nekaj mesecev po pričetku študija pa sem spoznala fanta. Takoj sva se ujela, in sva sedaj par že dobri dve leti in pol. Seveda sem ga predstavila tudi družini, pol leta po tistem ko sva postala par. Vsi so ga lepo sprejeli (vsaj tako se je zdelo na začetku). Pred kakim letom pa sem opazila, da se je mamin partner začel čudno obnašati do mojega fanta. Ni mu pustil do besede, ko pa je kaj povedal je zavijal z očmi, na tiho govoril da je bedak in ga žalil da je butast. Bilo mi je čudno saj nisem vedela od kot takšen odnos, zato sem fanta vprašala če se je slučajno kaj kregal z njim ali je bilo karkoli narobe. Fant je rekel da ne. Potem pa sva na fantovem avtu opazila, da mu je nekdo na prtljažnik napisal (z nekim ostrim predmetom) bedak. Sprva nisva polagala pozornosti na to in niti najmanj nisva sumila maminega partnerja. Čez 14 dni se je ob tem napisu znajdel še en in sicer enaka beseda (bedak) in enake črke. Dolgo časa sploh opazila nisva. Nato se je na prtljažniku znajdel še tretji, enak napis. In na koncu še na strehi avtomobila in to na sredini strehe, velikost črk pa je bila tam nekje 10 cm, tako da je šlo za kar velik napis. Moj fant ga je enkrat pri delu celo dobil, videla sem celo jaz, kako mu je pisal po avtu, a sem bila tiho, fanta sem komaj pomirila, nič nisem rekla ker sem želela mir. Naj povem tudi da se moja mama in njen partner zelo veliko kregata, on jo zmerja, ona pa te žaljivke prenaša. Ne razumem je kako se lahko človek tako malo ceni. Pred tremi meseci je mamin partner prišel k nam, in se začel dreti okoli hiše, zmerjal je mamo, ozmerjal je mene in pakiral svoje stvari v avto. Jaz sem bila histerična, rekel mi je da sem koza, še bolj pa me je razjezilo to, da je tako grdo govoril o mami. Šla sem povedati babici, tresla sem se in jokala. Babica je šla do njega in ga dobesedno nagnala in rekla da nima več vstopa v našo hišo. Z mamo in babico smo bile v hiši. Nakar je prišel do mene in mi rekel da sem enaka kot moj fant, da sem prasica in da sem že od začetka načrtovala oziroma hotela da gresta z mamo narazen. Potem je odšel. Bila sem histerična, jokala sem, mama pa mi je rekla da pretiravam. Halo, rekla mi je da pretiravam. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, še bolj pa sem bila razočarana nad dejstvom, da ji človek, ki grdo ravna z njo pomeni več kot lastna hči. Ona je že od začetka vedela, da je na avto mojega fanta pisal njen partner a ga je vedno zagovarjala, videla je tudi kako se do njega obnašala, a se je delala kot da ničesar ne sliši in ne vidi. Ko smo bili npr. na kakšnem praznovanju, sva se midva z fantom morala usesti čim dlje vstran, saj naju je on gledal kot da sva smeti, da ne omenjal kakšne besede je govoril mojemu fantu. Mama je bila zraven vse je slišala, a nikoli ni rekla ničesar. Ta njen partner se je seveda prišel po tednu dni po dogodku opravičit babici in dedku, a meni se ni opravičil še do današnjega dne. Niti mojemu fantu ne. In naj povem, da je ta mamin partner star 52 let!! Človek kar ne more verjeti, da se lahko nekdo pri takšnih letih tako nezrelo obnaša, ne nezrelo, to je zame psihično motena oseba. Spravil se je na nekoga, ki mu nikoli ni storil ničesar, iz neznanega razloga. Moj fant se že od 18 leta preživlja sam, pridno študira in hkrati dela nočne, da se lahko preživi. Potem pa ima še dodatne stroške z avtom. Sedaj je rekel da ne more spati, in da ga to zelo tere. Ne jaz ne on ne veva kaj storiti, jaz že cel teden ne jem, veliko jočem, saj vidim da to pušča psihične posledice na njem. Moj fant je že kot otrok moral dati veliko skozi, odnosi v njihovi družini so zelo slabi, tako da ima še tam težave. Strah me je, da bo psihično zbolel in se zlomil, se pa počutim zelo krivo. Moj fant želi rešiti stvari z nasiljem, a mene je tega zelo strah, saj bi se odnosi še bolj zapletli. Ne vem, ne vidim izhoda, saj je očitno da mama drži z njim. Fant pa se mi smili saj ima težave s svojimi starši ter seveda pri meni doma. K meni domov ga že sedaj sicer ni bilo dobre pol leta, a se med tednom videvava, saj študirava v istem mestu.
Včasih niti ne morem verjeti, da se mi to resnično dogaja. Na srečo imam še sedaj babico in dedija a ko njiju več ne bo ne vem kaj bom, saj se zavedam da bom verjetno morala pobrati stvari in iti, ker se bo mamin partner takoj za tem verjetno preselil k nam.

najprej bom rekel to, da naj se fant izogne nasilju, seveda. ne samo, da to ne bo nič pomagalo (tip je moral s takim obnašanjem pri 52ih že večkrat dobiti batine, pa ga ni izučilo), ampak bo vse verjetno obrnil sebi v prid, z raznimi tožbami itd.
da bi v to vpletla policijo in bi ga oni umirili, bi težko svetoval, ker razen drgnjenja laka z avta ne vidim nič ilegalnega, pa še za to bi dobil samo kakšno kazen, kar ga ne bi ustavilo. tip je očitno zelo preračunljiv in ve kaj počne – provocira in psihično uničuje, in bi šel stavit da tudi dobro obvlada zakone in ve, kaj ga lahko ustavi in kaj ne.
tudi če bi šel tip po kakšnem čudežu stran in se ne bi vrnil, mislim, da bi mama kmalu našla novega psihiča, ki verjetno ne bi bil nič boljši. tvoja mama ima probleme, zato si očitno nista blizu, pa tudi starši tvojega očeta niso želeli biti v stiku z njo. verjamem da jo imaš rada, ampak to kar počne nate vpliva negativno.

mislim da je super, da si spoznala fanta, s katerim se super razumeta. glede na to da študiraš, on pa je že zaposlen, se mi zdi najboljša ideja da se odselita nekam na svoje, kjer bosta normalno in sproščeno zaživela.

vsaj upam. ker vseeno pa obstaja možnost, da tvoj fant ni tak, kot misliš da je, in je mogoče kaj krivde tudi v njem. sicer zelo dvomim, ampak njegov odnos s starši, pa s tem tipom.. se ti zdi, da bi bilo to lahko možno?

za babico in dedka pa ne vem, verjamem da te verjetno skrbi tudi zanju, če se bosta vidva odselila in bosta ostala sama z mamo. stike ne dvomim da boste obdržali

Lp in srečno!

PS: če mi odgovarjaš, me prosim citiraj, da bom videl obvestilo

Klasična zgodba, ko en nasilnež ustrahuje celo družino. Po poti v službo sem razmišljala o tvoji izpovedi. Odgovorila ti bom kot mama dveh študentk.

Ko še nimaš otrok, ti je jasno, kakšni bi morali biti starši: odgovorni, zreli, ljubeči, požrtvovalni. Otroci, za katere si odgovoren, imajo takšne in drugačne potrebe, želijo si stabilnosti, želijo si ljubezni, pravega doma in ljudi, ki bi jih imeli radi, in povsem so odvisni od tebe. Potem pa ta otrok s svojimi potrebami naenkrat zraste in sam postane starš in presenečen ugotovi, da se iz otroka z veliko željo po družini in ljubezni niti ni tako zelo spremenil v neko zrelo, altruistično, popolno Mamo, ampak je znotraj še zmeraj tisti isti ranljivi otrok, ki si želi samo tega, da bi ga imel nekdo res rad.

Tvoja mama je ustvarila družino, pa ji je ta razpadla. Tip jo je pustil z dvema majhnima otrokoma in odšel. Ostala je sama, mlada ženska s hčerkicama, ki je namesto srečne družine v hišici z vrtom dobila življenje samohranilke v skupnosti s svojimi starši. In za njuna otroka, vsaj enega, so ti stari starši zakon, zlata sta, rajši ju ima kot mamo. A si lahko predstavljaš, kako boli, ko ima tvoj lastni otrok nekoga drugega rajši kot tebe? Mogoče se je tvoja mama trudila, gotovo pa zaposlena in malo depresivna samohranilka nikoli ni imela toliko časa in energije zate kot »zlata« dedek in babica. Iz tvoje pripovedi bi človek sklepal, da sta te dedek in babica nekako posvojila, da si bila njuna najljubša vnukinja. Mogoče se je mama na neki točki pač vdala. Ti pa zdaj v isti sapi praviš, da imaš rajši stara starša kot mamo, obenem pa mami zameriš, da si spala pri njiju. Ne pomisliš, da je mama ustregla tvoji želji in želji svojih staršev, ne pa te odrinila, ker je »imela sestro rajši«? Se ni nekaj let po svojih močeh trudila, da bi jo imel njen otrok rad, potem pa enostavno vdala? Tvoja mama je očitno človek, ki ni ravno močen v borbi zase in za svoje otroke, kot vidimo. Ti pa ji zdaj zameriš. Praviš, da je sestra od mame dobila več kot ti. Ni mogoče mama sestri samo popravljala krivice, da sta se stara starša več ukvarjala s teboj, da si ti več dobila od njiju? Kot otroci si od svojih staršev želimo preprosto – vse. Kot starši pa vsak dan veslamo med potrebami enega in drugega in tretjega otroka, med pritiski staršev, partnerja, okolice, službe in konec koncev med lastnimi travmami in potrebami. Karkoli narediš v neki situaciji, te bo zaradi tega nekdo obsojal in nekdo zameril.

Koliko let je bila tvoja mama sama? Deset, petnajst? Vsa mladost ji je minila ob skrbi za vaju. Zdaj si še ti, hči, ki ima na koncu kljub vsemu rajši njeno mamo in očeta kot njo, odšla drugam. Ona pa je končno našla nekoga, da se počuti žensko, partnerko, ne le nesposobno mamo. Očitno je izbrala slabo. In zdaj je spet v dilemi. Naj butca zbrca iz svojega življenja in bo spet sama? Zakaj že – zaradi otroka, ki ima že svoje življenje, svoje partnerstvo? Bi ti kdaj prišla nazaj živet v isto hišo z mamo, če ne bi bilo tega njenega bumbarja? Imam občutek, da ne. Mama bi na koncu ostala spet sama, njej pa se zdi, da je bila v življenju že dovolj sama. Verjetno misli, da drugega več ne bo. Mogoče to tudi drži. Obsoditi se na življenje brez nekega partnerja, brez seksa, brez človeka, s katerim se lahko vsaj skregaš … Zakaj? Ideja o starših, ki so odgovorni, zreli, ljubeči in požrtvovalni, ob odraslem otroku nekako nima več pravega smisla. Mogoče je tak »samo« do vas, do njej pa še kar. Kadar tebe in fanta ni, je življenje znosno. Vaju pa tako večinoma ni in vaju ne bi bilo, tudi če bi bila mama zaradi vajinega boljšega počutja spet sama. Boljši idiot kot prazna hiša, v kateri se pogovarjaš sam s sabo in se ti meša od osamljenosti.

Mama se je nekako že odločila. Po mojem je v krču od groze. Tudi tebe noče izgubiti, se pa zaveda, da te bo izgubila v vsakem primeru, ker je tak naravni potek stvari, v bistvu te je pa že izgubila z dnem, ko si se odločila, da je slaba mama in da je babica tvoja »prava mama«. Zdaj mama tlači stvari pod preprogo, se dela, da se ni nič zgodilo, upa, da nihče ni ničesar videl, ničesar slišal, da se bo pozabilo, da se ji je samo zdelo … To ji še jaz zamerim, ko berem. Da se obnaša, kot da sta vidva s fantom neumna. Če bi ti iskreno povedala, kar sem napisala zgoraj, bi morala tudi ti razumeti, kako se počuti. Če bi temu svojemu butcu povedala, da tako ne gre, bi bilo življenje tudi takoj lepše. Ampak ona ni tak človek. Če bi bila, bi mogoče tudi svojim staršem znala postaviti mejo pri svojem otroku, ko si bila še majhna, in ne bi pustila, da te tako odtujijo. Ona je pa molčala in čakala, da odrasteš. Zdaj pa nekoga končno ima in mu je pripravljena spregledati vse. Poskusi jo vsaj razumeti, da te ne bo preveč žrlo.

V resnici nikoli ne odrastemo.

Kako lepo si osvetlila drugo plat … Da, sploh kar se tiče odnosa s starimi starši, imaš zelo verjetno prav. Sestra je bila ob ločitvi še skoraj dojenček in verjetno niti ne bi zdržala cele noči brez mame. Mama pa sama, z dvema malčkoma, to je kar naporno, in je mogoče z malo prevelikim olajšanjem sprejela to, da je starejši otrok tako rad pri dedku in babici. Pa tudi sicer je prvi vnuk običajno deležen več časa s starimi starši, ker enega še zmorejo, dveh ali treh hkrati pa preprosto ne … vsaj jaz tako opažam v svoji okolici in tudi družini.

Zaskrbljena, s fantom sta odrasli osebi. On je priden, deloven, zagnan, ti boš tudi kmalu doštudirala. Čas je/bo, da najdeta nov dom, ker je to naravno in normalno, ko enkrat odrasteš in se osamosvojiš od staršev. S tem bo odpadel kup težav. Mama pa je na srečo še dovolj mlada, da se bo zmogla sama spopasti s svojimi očitno bolj slabimi izbirami partnerjev. To ne bi smela več biti tvoja stvar, ker greš na svojo življenjsko pot, brez nje, ampak sama oziroma morda s tem fantom.
Če pa bo novi partner postal nasilen, bo treba vključiti policijo. Fant pa naj se takih prijemov izogiba, ker se le redko dobro konča. Sploh pa naj se zaradi enega tepca ne poniža na tako raven.

Kako lepo si osvetlila drugo plat … Da, sploh kar se tiče odnosa s starimi starši, imaš zelo verjetno prav. Sestra je bila ob ločitvi še skoraj dojenček in verjetno niti ne bi zdržala cele noči brez mame. Mama pa sama, z dvema malčkoma, to je kar naporno, in je mogoče z malo prevelikim olajšanjem sprejela to, da je starejši otrok tako rad pri dedku in babici. Pa tudi sicer je prvi vnuk običajno deležen več časa s starimi starši, ker enega še zmorejo, dveh ali treh hkrati pa preprosto ne … vsaj jaz tako opažam v svoji okolici in tudi družini.

Zaskrbljena, s fantom sta odrasli osebi. On je priden, deloven, zagnan, ti boš tudi kmalu doštudirala. Čas je/bo, da najdeta nov dom, ker je to naravno in normalno, ko enkrat odrasteš in se osamosvojiš od staršev. S tem bo odpadel kup težav. Mama pa je na srečo še dovolj mlada, da se bo zmogla sama spopasti s svojimi očitno bolj slabimi izbirami partnerjev. To ne bi smela več biti tvoja stvar, ker greš na svojo življenjsko pot, brez nje, ampak sama oziroma morda s tem fantom.
Če pa bo novi partner postal nasilen, bo treba vključiti policijo. Fant pa naj se takih prijemov izogiba, ker se le redko dobro konča. Sploh pa naj se zaradi enega tepca ne poniža na tako raven.
[/quote]

Naj povem, da sestra ni bila ob ločitvi manjša kot jaz, bila je stara enako, ker sva dvojčici. Mama me je sama porinila k starim staršem ko sem bila še dojenček, zato sem potem ostala pri njima. Je pa skozi celo otroštvo delala razlike in se tudi ni obnašala lepo do mene, ker če nekdo ponižuje lastnega otroka, zame to ni lepo obnašanje. Ko sem bila majhna sem bila bolj buckasta, sestra pa je bila normalna. Mama mi je ves čas trobla, da sem debela, da se naj pogledam kakšna sem itd. Tudi moja sestra ima fanta, a ga je mamin partner sprejel čisto lepo, lepo se obnaša do njega, se z njim pogovarja. Zdi se mi, da je to tudi zato ker ima mamin partner mojo sestro veliko rajše kot mene.

Naj razložim. S sestro sva dvojčici. Očeta ni bilo veliko doma ko sva bili dojenčici, saj je imel takšno službo da je veliko potoval. Že kot dojenčico me je mama dala starim staršem, ker ni mogla hkrati skrbeti za obe (hranjenje, spanje..). Zato je normalno skoraj da sem bolj navezana na stara starša. Dokler mama ni poznala tega njenega partnerja sva imeli čisto vredu odnos, takšen kot mora biti. In naj povem tudi, da babica in dedek ne delata razlik (imata več vnukov), le moja navezanost nanju je tako zelo močna. Ko je mamin partner začel vedno bolj pogosto prihajati k nam pa se je najin odnos z mamo začel krhati. Vedno manj sva se pogovarjali. Zadnje leto pa je skoraj nevzdržno. Še vedno kljub temu da študiram, in živim v študentskem stanovanju, pridem vsak vikend domov, in sem za vikend doma. Čeprav tega njenega partnerja doma komaj gledam. In ja tudi med tednom bi večkrat prišla domov, skupaj z fantom, če maminega partnerja ne bi bilo ves čas pri nas doma, priznam. Mami najbolj zamerim to, da se takrat ni postavila zame, se je raje za partnerja, kljub temu, da je žalil vse po vrsti, njo, mene in še babico. Dobro ve tudi kako se njen partner obnaša do mojega fanta, kako ga žali itd. pa mu nič niti ne reče. Tega ne razumem. Tudi babica in dedek sta opazila obnašanje maminega partnerja. Se pa zavedam, da ko babice in dedka več ne bo, bom lahko samo še pobrala stvari in odšla od doma, zaradi maminega partnerja, ker ima zelo močan vpliv nanjo. Če njega ne bi bilo, bi si z fantom uredila stanovanje doma, ker ga tudi babica in dedek obožujeta, a žal to ne bo mogoče. Boli me, boli me to, da se po smrti starih staršev verjetno ne bom mogla več vrniti v hišo, k mami, tudi samo sanjam lahko, da mi bo mama kdaj pazila moje otroke, da bomo imeli družinska kosila itd.

Žal moj fant še ni zaposlen, še študira (magisterij), preko študenta dela nočne da se lahko preživi. Zato še tudi nimava dovolj financ da bi lahko odšla na svoje, če bi jih imela bi že zdavnaj šla za sebe živet. Ne mislim, da ni krivda fanta. Odnos fanta do njegovih staršev je zato, ker je odraščal v nezdravi družini (nasilje, alkoholizem, psihične težave) in se je tudi zato odselil že pri 18 letih. Z babico in dedkom bom vedno imela stike, z mamo pa dvomim da jih bom obdržala po smrti starih staršev skoraj 100% ne, zaradi njenega partnerja. Me pa že zdaj to tako psihično izčrpava, da mi ni do ničesar več, nimam energije, nobene volje, težko se skoncentriram da bi se lahko učila za izpite, skoraj nič ne jem. Tudi moj fant je zaradi situacije popolnoma psihično izčrpan, že tako ima doma probleme, dopoldan hodi na faks, ponoči pa dela, potem pa še to.

Drago dekle, zakaj se hodis domov za vikende, ce je druzinska situacija nevzdrzna? Si kot vesca, li se v mraku zaletava v luc, ceprav ve, da jo bo opekla.

Odrasti, postavi se zase in za svoje potrebe, nehaj iskat izgovore v drugih. Ja, mami upraviceno zameris njeno vedenje v preteklosti, vendar tega zdaj ni vec. Ti si odrasla in dokler si mama ni omislila tega tipa, pises da sta imeli normalen odnos.

Mama ima svojo zgodbo in svoje razloge, da vztraja v takem razmerju. Ti nisi vec mala puncka, ki bi potrebovala potrditev od starsev, starih starsev, fanta, prijateljic, od kogarkoli. Odlocaj se zase in v svojem imenu.

Odrastiti pomeni odpustiti svojim starsem za napake, ki so jih delali tekom vzgoje.

Ti sama seb natikas zanko okrog vratu s tem ko si vsak vikend doma in se komaj gledate. Bodi v studentskem domu, pri fantu, fizicno in psihicno se moras umaknit od vira trpljenja.

Uredi si svoj lajf, poisci si sluzbo, najdi nove prijatelje in pocni stvari, v katerih uzivas in nehaj rinit v slabo druzinsko okolje. Pa dobro bi bilo da si poisces psihoterapevta, ker je tvoja zamera do mame gromozanska in vse gledas skozi ocala zrtve. Kar ni ok, ker si s tem nevede odvzemas moc in odgovornostdo svojega zivljenja

Upravičeno si jezna na mamo. Kot sem rekla, sama imam hčeri vajine starosti in mi je jasno, da ne bi dovolila, da se nekdo tako bolno obnaša do katerega od mojih otrok. Mi je pa tudi jasno, kako hudičevo težko je to. Moj partner je imel enkrat en dan, ko je bil res zoprn do enega mojega otroka. Kot mama sem se počutila grozno. Kaj naj zdaj storim? Naj partnerja vržem iz hiše, ker je bil enkrat nesramen do mojega otroka? Tako je, kot pri varanju: dokler se ne zgodi, so vse pametne, kako bi še isto sekundo odšle iz razmerja, ko pa se zgodi, pa ni niti slučajno tako enostavno. Predvsem sam pri sebi ne veš, kje je meja: je bilo res tako hudo, sem jaz preobčutljiva, je otrok stvar kako izzval, ko me ni bilo zraven, je otrok res razvajen, sem jaz kriva, mogoče jaz nočem videti, da je otrok sam kriv …? Kolikokrat se mora obnašati grdo do mojega otroka, da ga naženem – a je enkrat dovolj, da podrem vse, kar sva nekaj let gradila? Dvakrat? Kaj, če je imel samo slab dan? Ga jaz nimam nikoli?

No, jaz sem požrla cmok v grlu, čeprav sem po naravi slabič, in sem zaropotala. Tako, kot bi po mojem morala vsaka mama. Mirno (čeprav s tresočimi koleni, ker ga res ne bi rada izgubila) sem mu povedala, da je šel močno čez mejo in da ne bom dovolila, da se tako obnaša do mojega otroka. Da otrok ni idealen in ne pravim, da ga je treba ujčkati, da pa tisto ni bil način in tega ne bom tolerirala. In, pazi, par let je že od tega in se ni ponovilo. Ne vem, če zaradi mene. Mogoče je imel takrat res slab dan. Mi je bilo pa takrat jasno, da novega tipa lahko še vedno dobim, če pa uničim svoj odnos z otroki, je to konec za vedno. To so moje prioritete. Tvoja mama pa se je odločila drugače. Meni to pove, da je tvoja mama zelo obupana ženska, ki je bila predolgo sama in se panično boji, da se bo sama tudi postarala in umrla. Imam občutek, da tega dela mojega dolgega posta nisi hotela videti niti vzeti na znanje. Govoriš samo o sebi, o svojih občutkih, o svojih zamerah. Pravzaprav te berem tako: jaz, jaz, jaz, jaz. Vem, da je to forum, kjer damo iz sebe svoje težave, ampak popolna neobčutljivost za druge ljudi in nepripravljenost za eno sekundo pomisliti, da ima nekdo drug kakšen razlog, da ravna narobe …? Ne?

Res nimata dedek in babica nič pri tvojem dojemanju sebe in drugih?

A ni zanimivo, da je od dvojčic ena vitka, druga pa ne? In da je tista, ki ima težave s težo, ravno tista, ki sta jo pod perut vzela stara starša? Lej:
http://scholarworks.wmich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1026&context=grandfamilies
http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/jpc.13126/pdf
https://ijbnpa.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12966-015-0251-z
http://www.dailymail.co.uk/health/article-1251258/Indulgent-grandparents-overfeed-kids-make-fat-scientists-warn.html

Imam tudi občutek, da si v to svojo nesrečno mamo sprojicirala vso svojo jezo in razočaranje. Po eni strani praviš, da je bil tvoj odnos z mamo čisto v redu, obenem pa praviš, da te v bistvu nikoli ni marala. Kako je zdaj? Kar naenkrat si se odločila, da je že od začetka vse, kar je povezano s tvojo mamo, slabo, črno? Če je, potem tako ali tako ni razloga, da se sekiraš. V vsakem primeru bi šla od te grozne, neljubeče mame, a ne? Ampak ti praviš, da si razmišljala, da bi uredila stanovanje v hiši skupaj z mamo. Torej vajin odnos pred tem butljem, ki ga je pripeljala v hišo, le ni bil tak, kot ga tu opisuješ. Skratka, nekaj v tej tvoji pripovedi me zmoti.

Kaj pa, če je mama projicirala nekaj svojih težav vate? To ti ne bi smelo biti tako tuje, ali pač? Kaj, če je tole med vama rezultat njene frustracije, ker sta starša po svoje vzgojila in spitala njenega otroka? Je kdo njo sploh poslušal pri tej hiši?

Ajaaaa … To se pa zdaj čisto drugače bere. Sreča v tej nesreči je, da imaš očitno zlato babico in dedka.

Glede ostalega pa ti bom še enkrat napisala isto: odrasla si in pojdi na svojo življenjsko pot. Vsi primarni domovi, torej hiša staršev, niso idealni ali celo vsaj dobri. Nekateri ljudje imajo super starše, se odlično razumejo z brati, sestrami, imajo pristne stike s celim sorodstvom. Drugje pa si postanejo tujci. S tem se končno sprijazni in živi naprej, ne hodi domov, če se tam ne počutiš dobrodošlo. Pretrgaj te vezi – ki bi se pri tvojih letih tako ali tako morale že zdavnaj spremeniti, tudi če bi bile dobre. Pač ne greš vsak vikend domov, še manj, da bi hodila med tednom, sploh če si z denarjem in časom na tesno.
Obišči stare starše in bodi pozorna, da ju ne bi mamin partner maltretiral.

Ta mamin partner ima očitno vsak dan slab dan, ker se vsak dan obnaša tako. Ja sem pomislila na možnost da bi si uredila stanovanje doma ja, če seveda ne bi bilo maminega partnerja. Ne najin odnos pred tem partnerjem je bil ok (normalno sva se pogovarjali), razen tiste opazke, ki mi jih je dajala, ko sem bila majhna (glede teže), in to da je pač sestra bila bolj navezana na njo. Na srečo sedaj problemov s telesno težo nimam. Sedaj na primer je najina komunikacija zelo slaba, skoraj nič ne govoriva več. Naj povem, da je tudi sestra imela psihične težave, zaradi vseh stvari, ki se dogajajo, čeprav je odnos maminega partnerja do nje normalen, odnos z mamo pa je bolj tako (enako kot jaz zelo malo komunicirata, veliko se kregata predvsem zaradi faksa, saj mama zelo pritiska na njo, ker prvega letnika fakultete ni naredila). Odkar ima mama tega partnerja, so se v naši hiši začele dogajati čudne stvari. Nama s sestro se je začel prikazovati ati. Sicer vem, da je to težko verjeti, ker večina ljudi ne verjame v te stvari. Seveda sva bili s sestro prestrašeni, odločili sva se da greva k reiki terapevtu. Po reiki terapiji, sva bolj začele razumevati mamino obnašanje in njeno toleranco do njenega partnerja (zakaj sploh dovoli, da se obnaša tako do nje in do nas ostalih). Na terapiji nama je terapevtka povedala, da imava obe zelo malo energije, sva psihično izmučeni zaradi stvari, ki se dogajajo. Povedala nama je tudi, da že kot zarodka nisva bile zaželjene torej mama nosečnost očitno ni načrtovala (vse to je povedala moji sestri, ker jo je morala hipnotizirati, da bi ugotovila kje točno je vir težav). Povedala je tudi, da je mama oseba, ki je bila v preteklosti ženska mučenica. In da se njen vzorec ponavlja, zato si išče takšne moške. To žogico želi podati tudi nama. Terapevtka je rekla, da se čuti da je v družini negativna energija, ki jo prikazuje moška oseba. Pokazala nama je tudi nekaj tehnik za boljši pretok energije in nekaj sprostitvenih tehnik. Rekla je tudi, da oče ne najde miru, zato je še njegova duša ostala na zemeljskem svetu. S sestro si njegovo prikazovanje razlagava sedaj tako, da naju verjetno želi zaščititi pred to negativno energijo, ali pa mogoče obžaluje, da ni bil ob nama skozi celotno otroštvo in mladost.
Ja verjetno v vašem primeru, partner ne počne več tega ker ste zaropotali, moja mama pa ni takrat ko bi morala.
Sem pa se že naučila sedaj dobesedno ignorirati njenega partnerja, ne zmenim se več za njegove opazke, grde besede, njegovo zavijanje z očmi kadarkoli jaz kaj rečem itd. Najbolj me jezi to, da je nesramen do mojega fanta, ga zmerja (to počne predvsem na kakšnih družinskih kosilih, ko smo cela družina skupaj, še tete in strici) in da je celo šel tako daleč, da mu je pisal po avtu ter mu s tem povzročil dodatne stroške. To me tako prizadane, saj naju gleda kot da sva tam odveč, zato se tudi morava velikokrat vsesti popolnoma vstran od mame in tega partnerja. Me je že večkrat prizadelo tako, da sem se za mizo zjokala ko sem videla kako zavija z očmi in slišala njegove besede (da je bedak, nesposoben, ni dovolj dober..). Najhujše mi pa je ker ga mama zraven posluša pa nič ne reče! Mami zamerim to, da je tiho in sploh da dovoli, da se njen partner obnaša tako, kajti jaz nisem šla nikoli tako daleč da bi jaz govorila kakšen je njen partner in ga žalila predvsem pa ne to v prisotnosti ostale družine. Da ne govorim tudi o tem, da je mamin partner govoril mojemu stricu, kakšen moj fant je, da je navaden nesposobnež in da kakšna sem jaz, da bi si lahko dobila boljšega. Ne vem res kot da je dobesedno obseden z njim. Sporno se mi zdi tudi to, da si sploh vzame pravico in to govori, kajti jaz nisem njegov otrok in bi bilo verjetno bolj pametno, da bi se brigal za svoje otroke. Ne vem mogoče ga pa jezi to, ker so vsi tete, strici, stara starša ter prijatelji zelo dobro sprejeli mojega fanta in imajo o njem zelo pozitivno mnenje.

Pozdravljena.
Morda z maminim partnerjem podzavestno tekmujeta za njeno pozornost, ona pa ne zna krmariti, morda celo razpeta med zascitniskostjo, ki je nikoli ni pokazala do tebe v otrostvu, in partnerjem, ki ji pomeni nek status, da ni sama, da je dovolj zenska, da lahko obrdzi partnerja.

To kar opisujes so hude custvene igrice, vpleteni pa ste vsi. Tudi ti s svojim vedenjem vnasas dinamiko.

Se enkrat te vprasam: zakaj hodis domov, v tako unicujoco vzdusje, kosis z njimi, trepetas kdaj bodo fanta okrcali, CE SE NE POCUTIS DOBRO IN ZAZELENO? Prenehaj s tem za nekaj casa. Osamosvoji se. Odreci se zelji, da bi razresila druzinsko karmo. Ustvari (zdravo) distanco. Okrepi se. Poslusaj se, svoje telo, ipostevaj svoje obcutke. In – ne skusaj spreminjat ljudi. Niti mame. Vem da boli, te situacije vedno bolijo, ampak odrasla si in imas vsa orodja, da kaj naredis da ti bo znosnejse. Nisi vec nemocni otrok, ki upa da bodo vsi okoli njega srecni in ljubeci. “za dolocen cas” je super napisala, veckrat jo preberi. Pocasi.

Vse dobro ti zelim!

res samo še to manjka, da hodiš okoli raznih šarlatanov, ki ti za lepe denarce možgane perejo.
Ti si si v glavi splanirala, kako si boš poceni stanovanje doma zrihtala, mama ti bo otroke čuvala, saj nima drugega življenja, po tvoje. Sedaj pa si je ona omislila partnerja in zgodbica se je podrla. O bolnih odnosih med starimi starši in tvojo mamo, skrbjo za otroke itd. raje ne bi.
Edina varianta po mojem mnenju je, da s fantom pljuneta v roke in začneta delati zase in to vsaj 30 km stran od vajinih primarnih družin. Imata dovolj za podelati za 20 let vnaprej, zato se nima smisla ukvarjat z mamo in ostalo žlahto.

Tako, pa je tudi moja zveza razpadla. Fant ni več zdržal, rekel je da tako ne gre več naprej, da skupaj ne moreva nadaljevati saj bo mamin partner vedno izvajal psihološke igrice in naju ne bo pustil na miru ne glede na vse. Tako strah me je bilo da bo do tega prišlo. In je. Izgubila sem osebo, ki mi je največ pomenila. Krivim se, zavedam se da sem vsega kriva jaz. Noče se mi oglašat več na telefon, ne odpisuje na moje sms-e. Rekel je da, ne zmore več tega, da mu je situacija prišla do živega. Moral je poiskati tudi psihiatrično pomoč. Jaz? Jaz pa ne vem več kako naprej, razmišljam o samomoru ker ne vidim več razloga zakaj bi sploh živela niti si ne zaslužim.

Punca … ti si kriva? Resno? Za kaj in kako?

Znebila si se slabiča. Lepo rečeno.

Pozdravljeni.

Situacija je res zapletena. Žal mi je, da je vplivala tudi na vašo zvezo s partnerjem. Sam vidim v vsej tej situaciji veliko zelo ranjenih duš, ki delujejo skozi svoje osnovne preživitvene mehanizme. Kadar je tako, začne človek zgubljati stik z dobrim v sebi. In vsak ima dobro v sebi. Tudi vi.

Verjamem, da ste žalostni, jezni in razočarani. Normalno je, da po vsem tem ste. Ne morem vam obljubiti, da si bo vaš fant premislil, niti, da se bo vaša mama spremenila. Vaša mama ni bila idealna mama. Toda vsaj eno stvar je naredila perfektno. Skupaj z očetom je soustvarila vas. Rodili ste se z namenom, da živite. Da živite, in razvijate svoje potenciale, da skozi sence najdete pot do sonca.

Ta trenutek ne smete biti sami. V kolikor nimate nobenega, ki bi ga lahko poklicali ali bi lahko šli k njemu, lahko pokličete kakšnega od SOS telefonov. Poiščite si pomoč. Lahko se obrnete na vašega družinskega zdravnika, ki vam bo znal svetovati kako naprej.

Pripenjam tudi povezavo, do različnih kriznih in svetovalnih centrov http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/ in dostop do moje spletne strani, ki obravnava to problematiko http://humanu.center/podrocja/fizicno-in-psiholosko-nasilje/ (poglejte si video).

Objem.