Ali je pravi ali ne????
Imam ga neko rada, skupaj sva pol leta in če sem iskrena, mi nikoli ni storil nič hudega. Je spoštljiv, tudi moji prijatelji ga imajo radi, celo staršem je všeč, sploh očetu. Za razliko od prejšnjega, ima svoje stanovanje in stanovanjski kredit. Najboljša prijateljica mi je sicer pred časom rekla, da ne bova ostala skupaj, ker ni tako aktiven kot so bili moji prejšnji in tudi zasluži, to je treba reči, celo manj kot jaz, a po drugi strani je bilo meni verjetno malo lažje, ker sem zaposlena v družinskem podjetju, ki ga bom po očetu verjetno tudi prevzela. To pričakujem.
Zadnje čase sva se začela pogovarjati o poroki. On bi se, meni pa prihajajo na misel številna vprašanja in tudi tisto, kar je rekla prijateljica.
Moja dva predhodna fanta, sta imela dohodke oba višje od njega, precej sem lahko potovala z njima, pa smučala in to. Nista imela sviojega fleta, to je res, a ga tudi jaz še nimam. Vse ostalo pa več in boljše. Sedanji pa je knjižničar, mislim, da se jim reče sedaj bibliotekar. Sicer hodiva na izlete in v hribe, pa na morje in v toplice, a ti ni ravno Tunizija, kot včasih. On je tri leta mlajši od mene in sedaj, ko grem počasi proti 35, me začenja malo skrbeti, da sem nasedla z njim. Če hočem imeti otroka, je najbolj verjetno, da ga bom imela z njim in ne vem, če je takšna zveza vzdržna. Če lahko, mi dajte kak nasvet.
In kje je tu ljubezen? Zelo “mehansko” mi deluje vse skupaj in preračunljivo.
Občutek imam, da si z njim samo za to, ker pač drugega ni in nočeš biti sama. Aja, pa še otroka ti lahko “zrihta”, ker ura tiktaka. Mislim, saj se ne čudim, da je potem toliko nefunkcionalnih družin. Nastradajo pa otroci. Žalostno,
Če te že po pol leta toliko stvari moti, ne verjamem da bo sčasoma kaj bolje.
Ne razumem točno, zakaj ti brezvezno mnenje prijateljice toliko pomeni. Brezvezno zato, ker predvidevam, da tudi s prejšnjima nisi več skupaj, torej z njima prav tako nisi ostala. Zakaj bi torej ta argument sploh imel kako težo. Zakaj bi torej ponovno iskala to, kar ni delovalo?
Če že, bi prej rekel, da pa je morda ravno ta pravi, če je drugačen od prejšnjih dveh, ki sta bivša z nekim razlogom verjetno.
Omenjaš samo, kaj on nima, in da te to moti, hkrati pa sta bivša oba to imela, celo pišeš, da sta imela “vse ostalo in še BOLJŠE”…?!?..
Nam lahko zdaj zaupaš, zakaj si potem sploh s sedanjim fantom??
Ali sta te oba bivša pustila, ko sta ugotovila, da si dolgočasna in te zanima zgolj materialna fasada?
In je zdaj sedanji pač začasni zapik, da nisi sama?
No, če ni tako, in si ju ti pustila, bi bilo pa res fajn, da nam zaupaš razloge, zakaj si sploh s sedanjim?
Bo šlo?
Boš zmogla toliko znanja o sebi, poguma in odkritosti?
Pozdravljeni!
Hvala za vaš prispevek. Po pol leta začetne navdušenosti nad partnerjem, nastopi faza, ko začne človek premišljevati tudi o sebi in svojih vrednotah. Mislim, da je zelo pošteno do vas in do njega, da ugotovite kako zelo vam je pomemben status. V kolikor vam je ta zelo pomemben, obstaja velika verjetnost, da v tej zvezi ne boste srečni. Nič ni narobe s tem. Ljudje imamo različne vrednote, mnogo ljudem je status izredno pomemben. Partnerski odnos žal ni samo stvar ljubezni, poklopiti se mora marsikaj.
Treba pa je vedeti še nekaj. Tako kot on, in vaši bivši partnerji, tudi vi niste popolni. Karkoli se boste odločili sedaj in v prihodnosti vedno boste v nepopolni zvezi z nepopolno osebo. Vsak partnerski odnos prinaša izzive. Lažje jih rešujejo odgovorni in zreli ljudje.
Sprejeti morate pomembno odločitev v svojem življenju. Kakšna to bo, veste samo vi – naj bo sprejeta s popolno odgovornostjo. Zelo hitro sta začela razmišljati o poroki. Komu se tako mudi? Svetujem vam, da se pred poroko preizkusita v skupnem življenju.
Pusti “tanajboljšo” pri miru oz. z njo ne debatiraj svojih intimnih reči, ker si očitno zelo labilna. Ona ti je pa lahko tudi na skrivaj (po slovenaćko) “fouš” in ti poskuša po malem vcepiti dvome, ki bodo zrasli v (še) eno propadlo zvezo. Že tukaj se lahko vprašaš ZAKAJ (in morebiti zaradi KOGA) so ti prejšnje dve propadle… 😉
Prijatelji ti bodo privoščili vse, RAZEN sreče.
Če je malo mlajši, ok, -> važno, da ni Makaron (opa, Macron).
Zdiš se mi tipična karieristična feministka/Gold digger, ki ima podivjano hipergamijo (hypergamy, Google it). Zavedaš se “zidu”, ki je že tu (Google/YT -> woman hits wall) in si preračunljiva.
Upam, da te fant spregleda (kot bivši). Čez 30 let boš pa takole: https://www.youtube.com/watch?v=hp9Kn1Jsr-k
ali pa tako (čez 10 let): https://www.youtube.com/watch?v=1SeNUrAHmBE
Hvala za številne odgovore.
Fanta imam rada… le prepričana nisem, da se vidim ob njem dolgoročno. In otrok je dolgoročna zadeva. Sem malo obremenjena z materialnim uspehom. Priznam. A izhaja iz realne izkušnje revščine. Vem, da ljubezen vse premaga, je pa zares hudo, ko se včasih zgodi, da v resnici mora vse premagovati.
Po naravi sem vedno bolj adrenalinska, vedno se je veliko dogajalo, vse me je zanimalo, ujamem se z zelo različnimi značaji. Tisto kar mi je zanimivo in mi hkrati povzroča dvoma, zaradi katerih sem bolj pozorna na prijateljičine pripombe – nepotrebne kakor so, je to, da si nikoli nisem predstavljala, da bom kdaj v zvezi s takšnim značajem.
Je zelo racionalna oseba, umirjen, ravna premišljeno, odloča se zelo hladno, na podlagi dejstev, ne glede na to, kako brutalna so. Je zelo analitičen in daje vtis, da ima okrog sebe neko lupino. Ko prideš pod to lupino je tam morje čustev, ocean glasbe, brezupen romantik, velik spodbujevalec, izjemno zanesljiva oseba. Telesno me zelo privlači. Če sta bila prejšnja neverjetno popedenana in so za njima puhteli oblaki dišav, je on preprosto urejen, a se s tem ne ukvarja zelo. Postaven je zelo, zdrav tudi, nežen, biti intimen z njim je lepo, morda prelepo. Z njim se počutim varno. Zaupam mu vse.
Kolegica, ki ga pozna še iz šolskih let, mi je rekla, da se je vedno zdel malce zadrgnjen, strog, sicer pogosto družabni lev, a le do mere, ki si jo je sam postavil… nikoli ni pil, nikoli kadil… le dvakrat marihuano … bila mu je super, a ni nikoli več poskusil. Včasih skupaj spijeva kako pivo, a me vedno počaka. Vedno vem koliko steklenic piva imam v hladilniku, ker se nikoli ni zgodilo, da bi pil brez mene.
Mama je rekla, da je to prvi človek, ki sem ga pripeljala in ob katerem ima občutek, da spoštuje mene in njo. Očetu je všeč, da malo govori, da je veliko v službi, da ima varčevalni račun in takšne stvari. Trenutno živiva v njegovem stanovanju (45 m2, v skoraj 40 let starem bloku), a sem nekako srečna. Rad ga ima celo brat.
Glede denarja je rad zelo samostojen, veliko mu pomeni gotovost. Občutek ima, da mu služba omogoča sicer relativno nespodbuden dohodek, a ta dohodek je dokaj gotov. Tisto, kar me preseneča pri njem je, kako zelo malo ta človek rabi. Kuha noro okusno, a poceni, lačna nisva nikoli. Greva ven, si kaj privoščiva, a zna reči tudi … “tega pa zdaj moreva” ali pa “varčujeva za dopust” ali pa “saj vem zakaj bi ti to rada… da bi me kap in da bi potem pobasala zavarovanje”. Vse stroške stanovanja ima sam, ker je “moje stanovanje” in v bistvu do poroke nisva v čisto pravem gospodinjstvu. Od svojih staršev ne jemlje, od mojih tudi ne in meni ne pusti plačati elektrike.
Razlikujeva se tudi v vernosti… on to je in mislim, da iskreno. Ob nedeljah izgine ob pol sedmih zjutraj in pride malo čez osem nazaj. Nikoli mi ni rekel, če grem zraven. Jaz sem bila versko sicer vzgajana, a zadnjih 20 let hodim bolj za praznike. Imam pa to rada, je del tega kar sem.
In včasih se zna noro postaviti zase ali za njemu pomembne ljudi in stvari. Zelo mirno, a hladno in odločna in jasno. Nikoli ne nori. Zadnjič se nama je zgodilo, da ga je en moj prijatelj zbadal, zaradi neke stvari in mu je odgovoril tako neposredno, mirno in z nekim spoštovanjem do sebe in do njega. Kasneje me je prijatelj poklical in se opravičil, ne zato, ker bi sedaj mislil drugače, ampak zato, ker se je zavedel “prvič v življenju”, da enostavno nima opravičila za svoje vedenje.
Kregava se malo. Včasih ja. Doslej se je večinoma izkazalo, da ima prav… ko ni imel se je brez težav opravičil.
In mulo je star 33! In meje je sram včasih … tako zelo.
Sem starejša od njega, od očeta bom prevzela podjetje… posel dobro poznam, z njim sem rasla. Preživeli bomo tako ali tako… če ne drugače z njegovo plačo. In sedaj imam tega nenavadnega človeka, ki je za razliko od prejšnjih, ki so bili nori od ljubezni in super v postelji, in zaslužili 2x več kot on in ničesar ustvarili, nekakšen utelešen mir, ravnotežje. A razumete? Hodiva v hribe, on tudi teče, igra klavir. Zna se sprostiti.
A sedaj razumete? Ker jaz ne. Je tako drugačen… grabi me panika. Kaj, če v resnici ni takšen, kaj če je v resnici vse skupaj nemogoče…. kaj sem počela jaz, da nisem takšna kot on? In nimam niti malo občutka, da karkoli igra… ker sem to tudi včasih opazila, oz. dobila nek občutek. Ko sem napisala prvi post, mi je prišlo na misel, da je preveč popoln, da bi bilo vse skupaj verjetno… da sem ali v pravljici ali pa na začetku trilerja.
Preprosto vprašanje: ali greš raje z njim en teden v Umag ali s kakim bogatejšim dva tedna na Maldive?
Če ti je materialna plat tako zelo pomembna, mogoče ni pravi zate in z njim vseeno ne boš srečna. Imata drugačne vrednote (in se niti ne bom opredeljevala, čigave so “zrelejše”).
Na žalost ne moreš najprej preveriti obeh scenarijev – imeti družine in 10 let zakona najprej z enim, potem z drugim in se nato odločiti med izbiro a ali b.
Znajdeš se v hudi življenjski preizkušnji – kdo misliš, da bi te bolje podpiral in ti stal ob strani, ona dva bivša ali sedanji?
Imaš predsodek proti temu, da ženska vzdržuje moža oz. mu dviguje standard ali si mnenja, da je do dolžnost moškega?
Tvoj fant je glede na tvoj opis super oseba in še prijetnega videza.
Bom poskusila še na hitro orisati zgodbo bivše prijateljice. Bivše zato, ker noče imeti več zveze s preteklostjo. Rojena v zelo skromnih razmerah, starša sta se ločila, majhno blokovsko stanovanje, bile smo prijateljice štiriperesna deteljica, nerazdružljive. Ne vem, kako se je zgodilo … njena prva velika ljubezen je bil en tako umetniški bohem, ki se še danes požvižga na norme in sosede, dolgo časa ga ni mogla preboleti. Potem pa na lepem bum, bogat partner, grd kot smrtni greh in smotan ko točak, bil pa je bogat in imel je krog slavnih znancev in prijateljev. Na lepem navadne prijateljice nismo bile več dovolj dobre zanjo, pretrgala je vse stike s preteklostjo, se začela sramovati celo staršev. No, ni se jima izšlo, ampak naslednji tip je bil nekaj podobnega in z njim se je tudi poročila. Njej denar, ugled in položaj v družbi enostavno toliko pomeni, da je vse drugo sposobna odriniti in pozabiti. Sama ni dosegla ničesar. Je sicer diplomirala, vendar v svojem poklicu nima posebnih dosežkov niti ne služi z njim. Ona je skratka brez moža samo ena preprosta ženska z nizkimi prihodki, ki si niti blokovskega stanovanja ne bi mogla kupiti, še kredita zanj ne bi dobila.
Če si približno tak tip, če so te doma cepili na denar in ugled, potem z enim knjižničarjem s komaj povprečno plačo verjetno ne boš srečna. Meni recimo ni pomembno, kje sem, samo da sem s partnerjem, pa če greva do konca življenja lahko samo na obvezno petkovo pivo v najin stalni lokal. In na lep vikend na kak hrib.
Nekatere ženske imajo pač rade barabe in z njimi težave. Sicer je dolgčas. Ni adrenalina.
Knjižničar je sicer sinonim zaprašenega dolgočasneža. Knjižnega molja. Ampak ta tvoj očitno ni dolgočasen. Celo postaven je (očitno obstajajo tudi postavni knjižničarji?) Marsikatera bi rekla, da si zadela terno, ampak ne ti.
Mene recimo privlačijo knjižničarke. Ne vem zakaj. Odhod v knjižnico je zame skoraj erotično dejanje. Najbrž zato tako rad berem. 🙂 Kaj je bolj seksi od knjižničarke, sive miške, s sivimi očmi za roževinastimi očali, v sivem krilu in razvlečeno (ja) sivo jopico (ker jo konstantno zebe). Zebe jo, ker sovraži vsako telesno aktivnost in telesnost v vseh pojavnih oblikah – in take ljudi vedno zebe. Ogreti srce take knjižničarke bi bil zame dostojen izziv. Vidiš, to je prava, subtilna erotika.
Nekatere ženske imajo pač rade barabe in z njimi težave. Sicer je dolgčas. Ni adrenalina.
Knjižničar je sicer sinonim zaprašenega dolgočasneža. Knjižnega molja. Ampak ta tvoj očitno ni dolgočasen. Celo postaven je (očitno obstajajo tudi postavni knjižničarji?) Marsikatera bi rekla, da si zadela terno, ampak ne ti.
Mene recimo privlačijo knjižničarke. Ne vem zakaj. Odhod v knjižnico je zame skoraj erotično dejanje. Najbrž zato tako rad berem. 🙂 Kaj je bolj seksi od knjižničarke, sive miške, s sivimi očmi za roževinastimi očali, v sivem krilu in razvlečeno (ja) sivo jopico (ker jo konstantno zebe). Zebe jo, ker sovraži vsako telesno aktivnost in telesnost v vseh pojavnih oblikah – in take ljudi vedno zebe. Ogreti srce take knjižničarke bi bil zame dostojen izziv. Vidiš, to je prava, subtilna erotika.
[/quote]
Vse knjižničarke so take, tudi če nimajo očal. Po mojem jih ne zebe zato, ker bi sovražile telesno aktivnost, ampak ker so tako skulirane …. Cel dan si lepo v tišini, nihče ti ne najeda, ljudje so v knjižnici sproščeni, pridejo v prostem času in z veseljem, če že kaj vprašajo, to naredijo s tihim, mirnim glasom, otroci pridno sedijo in ne divjajo naokrog, še največji stres je pobrat revije in jih pospravit nazaj v predalčke … In za vso to osemurno nirvano te potem še čisto spodobno plačajo. Podpišem takoj.
V naši knjižnici imamo knjižničarja, ki je dvakrat in celo večkrat za pogledat … v tejle temi imam stalno njega pred očmi.
No, če je pa tako kot si sedaj napisala, potem pa, vsaj jaz, čutim problem v tem, ker on tebe ne čuti dovolj. Je samostojen, samozavesten, ne prepozna pa tvoje ranljivosti in drugačnosti. To je issue… Mogoče malo počakaš? Kako preizkušnjo… Ker v partnerstvu je pomembno kako se partnerja slišita, tudi, morda še bolj, kot kaka sta… Igranje učitelja z vzgledom je ok za starša ne pa partnerja… Morda potrebujeta čas, da se “uskladita”?
Btw, prvi zapis si pa res napisala “adijo pamet”. 😉
Vaši občutki so precej normalni za to fazo vajinega odnosa. V kolikor preživeta še še kakšno leto skupaj brez večjih težav, potem sta zelo blizu temu, da bo iz tega nastal dolgoročni partnerski odnos. Je pa ta faza občutljiva in veliko parov v tej fazi ugotovi, da so vrednote in norme preveč različne, da bi jih lahko bilo mogoče uskladiti. Ostalo pa sem tako že napisal v prejšnjem prispevku.
Srečno.
Skoraj podpišem.
…bi dodal le, da je avtorica klasična ženska, ki je v blatu našla brušen diamant pa ni čisto prepričana ali bi ga obdržala ali zavrgla. Pač tipičen priden in umirjen fant, ki ve kaj bi rad od življenja, a taki so večini žensk nezanimivi in dolgočasni.
Jaz na njenem mestu, bi ga poročil in to takoj!