Pozdravljeni!

Zanima me kaj storiti, ko te praktično najboljši prijatelji (več parov), ljudje s katerimi si se družil 20 let in so ti pomenili več kot družina (skupni pikniki, morja, izleti) izključi iz družbe, ker te en človek v tej družbi ni maral in je zaradi nevoščljivosti naredil vse, da je do tega prišlo. Situacija je še težja, ker živimo skupaj v eni ulici in se njihova druženja nadaljujejo. Z možem sva naenkrat postala zelo osamljena, saj z nikomer drugim nisva bila tako povezana, otroci več ne živijo doma, čeprav smo v dobrih odnosih smo precej oddaljeni in se obiščemo le ob večjih praznikih. Kot dodatno je družino doletela še smrt sorodnika, edinega s katerim smo bili bolj pogosto v stikih. Mož je nenehno žalosten in vse meji že na depresijo.

Hvala za nasvet!

En človek ti ne more narediti takšne škode med ljudmi, ki te poznajo. Razen, če se z njim strinjajo.
Na tvojem mestu bi se zazrl vase in poiskal, kje sem ga pobiksal. Sicer nimamo nobenih informacij, vendar zagotovo vem, da če imajo ljudje o tebi dobro mnenje, ga ne more spremenit ena oseba z širjenjem informacij (lažnih ali resničnih). Če ne drugega, bi vsaj nekdo od drugih prišel do tebe in preveril informacije. Tega pa ne omenjaš.

Se strinjam, so prišli in do neke meje se je uredilo (se pozdravljamo in govorimo), vendar se vsi zavedajo, da smo s tem človekom skregani do konca in da skupaj v družbi ne moremo biti. V nasprotju z nama je ta posameznik večkrat povabil vse ostale k sebi in še preden sva se zavedala je nastala situacija kot je. Razumeva, da sva potem že morala nekaj delati narobe, vendar ne vema kako naprej, kje navezati nove socialne stike ali popraviti stare. Občutek je kot da nikoli več ne bo kakor je bilo in kot pravim težko je, ker živimo praktično en zraven drugega.

In kakšni so očitki tega posameznika?
Da imata doma skrivno klet, kjer so zaprti 3 otroci, ki jih zlorabljata?
Da je mož tajkun in da imata na Kajmanskih otokih pokradeno premoženje?
Samo ugibam…

Pridejo trenutki, ko je človek sam sebi najboljša družba in nesmiselno se je fokusirati oz. svojo kvaliteto bivanja povezovati z naravnanostjo ljudi okoli tebe. Meni osebno bi bilo celo moteče, da bi v širšem okolju pričakovali konstantno druženje.

Nenazadnje sta z možem zaključen komplet in gresta lahko kam tudi sama.

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek. Lahko si skušam predstavljati situacijo v kateri ste. Nič kaj prijetno ni, ko te zapustijo ljudje s katerimi si imel prej dobre stike. Skozi socialne stike se v naših telesih generira hormon oksitocin, ki je naravni antidepresiv. To kar doživljata je neke vrste reakcija na pomanjkanje oksitocina v telesu.

Težko vam kaj zelo konkretnega svetujem, ker ne poznam vseh okoliščin. Vsekakor pa je potrebno težavo reševati pri vzroku. Če ste s človekom, ki ga opisujete skregani do konca, potem tukaj po vsej verjetnosti tudi vidva nosita del odgovornosti. Morda tudi ne, vendar v vsakem primeru sta lahko vidva tista, ki prva potrkata na njegova vrata. Sta pripravljena dati svoj ponos in ego na stran za nekaj časa? Sta pripravljena oprostiti? Sta pripravljena narediti korak naprej? Ni treba, da postanete najboljši prijatelji, ni treba, da se razumete, dobro pa je, da se tolerirate in sprejemate, vsaj takrat, ko ste skupaj na kakšni od zabav, ki jih organizirajo prijatelji.

Če nista skregana z ostalo družbo, kje je ovira, da ne povabita ostalih na vajino zabavo? Kje je ovira, da ne obiščete vsakega posebej in se skupaj iskreno pogovorita o vsem kar se je dogajalo. Povejta jim, da jih pogrešata, da si želita njihove družbe. Dobra stvar so tudi klasična pisma. Lahko jih pošljete vsem prijateljem, tudi temu s katerim ste skregani. Priporočam vam, da prijateljem ne pišete o tem kako je oseba, s katero ste skregani, slaba – ta konflikt je vaša odgovornost, ne izkoriščajte ostale družbe, da se odloči za njega ali za vas. Pišite o tem kako se počutite, ker nimate več stika in o tem, da bi le tega želeli obnoviti.

Želim vam, da obnovite prijateljstva. Vseh teh letih moje prakse sem se naučil, da so odnosi popravljivi. Vedno.

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za vse nasvete. Sem bolj umirjene narave in preden je prišlo do tega so se ta druženja res že stopnjevala v pretiravanje in rekla bi, da smo izgubili tudi zdrave, jasne meje v odnosih. Mogoče bolj kot ostali sem to čutila, sicer sem se skušala prilagoditi, vendar verjamem, da sem podzavestno to tudi izražala. S strani tega posameznika pa je bilo prisotno veliko obrekovanja na najin račun, mož je takrat bil jezen in rekel, da takšnih prijateljev kot je on ne potrebuje. Od tukaj naprej pa sva se počutila vedno bolj odrinjena.

Rekla bi, da sicer do neke mere pogrešava občasno druženje, vendar naju še bolj dajejo neprijetni občutki, ki jih dobiva ko se družijo ostali, enostavno se počutiva kot da nisva več dovolj dobra, kot, da več ne pripadava temu okolju. In ker smo sosedje sploh ne moreva temu ubežati, mož skorajda ne gre iz hiše, ko se pri sosedih spet kaj dogaja in ni povabljen. Sicer ga pozdravijo, to pa je tudi vse.

Kakorkoli, še enkrat hvala za nasvete. Navsezadnje, v nedogled res ne bo moglo biti tako kot je in upam, da se zadeve sčasoma uredijo.

Lep pozdrav,

Žal to ni nujno res. V kolikor vidva ne bosta naredila pravih korakov, lahko še 10 naslednjih generacij ostane enako. Saj poznamo takšne zgodbe.

Verjamem, da sta imela razlog za užaljenost. Vendar zdravi odnosi se ne gradijo tako, da tisti, ki se počuti užaljeno, čaka da ostali to vidijo in prosijo za odpuščanje. Glede na opis to pričakuje vsaj vaš mož. No to se ne bo zgodilo, niti ne vidim razloga zakaj bi se to moralo zgoditi. Dajta svoj ponos malo na stran in bodita pogumna. Naredita prvi korak. V kolikor je potrebno, razčistita/pojasnita morebitne dileme, konflikte, nerazumevanje ipd.

V kolikor to naredita to ne pomeni, da sta se ponižala. Nikakor. To pomeni, da sta dovolj pogumna, da sta se pripravljena soočiti. Ničesar vama ni potrebno ‘požreti’. Če je potrebno reči bobu bob, to naredita.

Samo od sebe se res nič ne bo popravilo, spremenilo, razen, če je na drugi strani kdo, ki se je prav tako zavil v molk in tiho premišljuje, da ga je morda kje pobiksal in mu je toliko žal, da bi se mu zdelo vredno kaj pogovorit. Ampak upati na kaj takega in čakati lahko traaaaajaa…. na koncu pa se morda sploh ne zgodi.