Samozavest serijsko!
Živjo.
Objavljam le povezavo do zapisa brez lastne interpretacije, da bo brez sugeriranja in vsiljevanja mnenja.
Me pa definitivno zanimajo vaša.
lep pozdrav,
Kim slim
Mlada oseba..
Daleč od tega, da je, kar piše in si želi, da bi bilo, pa (še) ni.
Veliko prikrite bolečine, zakrite skozi prepričevanje same sebe, da je močna, trdna in svobodna.
Ko bo dojela, sprejela svojo bolečino, sebe, tudi tisti del, ki se ga tako zelo brani (ranjljivost, prizadetost, izgubo fanta, ki je zdaj z njeno “prijateljico”), spoznala, svojo nemoč, da svoboda ni to, da se ničesar ne bojiš in s tem vse pogumno nadziraš in krojiš, temveč to, da si pustiš čutiti, tudi strah, dvom, bolečino, jezo, ranjljivost, bo zares lahko zaživela svobodno.
Do takrat pa..sprejmi nepopolnost, jok, ranjljivost, sebe v celoti.
Potem boš to, kar pišeš, misliš da si, pa nisi, želiš da bi bila, pa ne moreš biti. Ne še.
Kaj točno pa ocenjujemo? Njeno starost, samozavest? 🙂 Punca pač odkrito govori o svojih občutkih in doživljanju. To je vse, kar vidim, mi ni treba ocenjevati. Dogaja se ji, vsaj tako se njen zdi in samo to je tudi pomembno, kako se njej zdi. Vsaj dokler ji štima.
Če preletiš na hitro še druge njene zapise, ti je takoj jasno, da je 100% nad 30 stara…[/quote]
Govorim o osebi, ki nastopa v zgodbi in mojem subjektivnem doživljanju. Ne pa o avtorici posta ali avtorici zgodbe… Drugače pa..literarno, kul tekst, ne znam toliko ocenjevat literarne vrednosti. Govorim o tem s kakimi vprašanji se ukvarja v tekstu, to je bolj mladostniško, ala Ko zorijo jagode…
V redu je, sicer je zgodba malo razvlečena, a povzetek je v zadnjem delu, kjer se začuti upornico, ki si še ne upa vsega jasno in glasno izraziti, a kljub temu pove, da ima dovolj, dovolj “dobrohotnega” zanimanja, firbcanja prijateljice, ki to ni:
Prijateljica v avtu mi reče:
»Kaj pa je bilo tisto prej, s tistim tipom?«
Nasmehnem se. Zaznam noto zavisti. Ker sem tako neobremenjena. Ker ne delam stvari, kot bi se pričakovalo.
»Malo ljubezni.«
»Itak, če je bil pa koma pijan.«
Hvala prijateljica. Točno to človek rabi. Nikar ne podcenjujmo taktičnosti. In… Koliko časa še, koliko časa boš tekmovala z mano…?? Imaš moškega, ki sem ga v življenju najbolj ljubila… In jaz sem ok, jaz sem sprejela. Vseeno mi je. Prav mi je. Jaz sem ti prijateljica. Njega lahko stlačiš v škatlice in okvirje…. Če si pusti… Mene pa ne bo nihče… Preživa sem in prepolna. Pusti me živeti moje »ljubezni« na svoj način. Svobodno in brez obsojanja.
Nakladanje osebe, ki bere bloge drugih in prebere kakšno revijo in misli, da ob uporabi nekaj amerikanizmov, staromodnega a lepih, če so uporabljene pravilno, fraz (kot je recimo osorej…) z dodatkom stila, ki ga najdeš v kakšni Mladini, s ščepcem Tanje Kocman (humor, ki je lahko blazno nadležen, če ga uporablja ženska, ki si pumpa ego), izpade zrelo, svobodno, celo malo bohemsko. Uporabljam podoben slog pisanja kot ona in grem sam sebi na k****. Samoprepričevanje, da jo vsi hočejo, da brez težav svobodno izbira, ampak oh, malo zbegana se vedno zapete s takim, ki ji malo škoduje.
Nesigurna ženska, ki se sebi zaradi svoje zmedenosti zdi celo malo posebna in fajn, je pa dolgočasna in zlajnana.
Malček v slogu sodobnih ženskih (dr.) romanov – prisiljena humorna nota na prvo žogo, luzerka se prelevi v zmagovalko.
No, nisem pa prav natančno brala, ker se mi zdi predolgovezno in boleče podrobno. Ja, to dejansko je samozavest serijsko, če si domišljaš, da si trendsetter, ker naročiš surov zrezek.
Popolnoma možno je, da avtorica s tem blogom predvsem sama sebe v nekaj prepričuje. Ampak, pa kaj potem? Tekst je živ, ne vidim neiskrenosti. Sem pa po branju nekaj ostalih njenih tekstov ugotovil, da ni vse tako plehko, kot se morda zdi na prvi pogled. Tudi precejšen talent vidim. Ste kot jata škorcev. Amaterski psihoanalitični krožek.