zveza brez obveznosti
Pozdrav..
stara sem 30 let.. Spoznala sem moskega sicer 10 let starejsega.. Zlo sem bila vesela ker sm koncno spoznala nekoga ki mi daje tisto kar sm vedno iskala pri partnerju. Zadeva se je zakomplicirala ker on vstraja pri zvezi brez obveznosti…Pac zaradi preteklih izkusenj da ne bo spet razocaran itd.. Jst ga vidim mal vec kot nekoga za nek ta odnos.. glede na to da nikol nism bila pristas teh zvez.. Ampak sem kr nezavedno očitno padla v to..Ker to je izjavu po 3 mescih najinga druzenja.. Tut pocneva vse tko koker normalni pari.. Si piseva si telefonirava, si poveva kje sva, vsak dan se dubivava, greva na sprehod kavo…Tko da sem zlo zmedena.. Sama nevem kaj naj nardim..Me pa zanimajo vase izkusnje kam te veze sploh pripeljejo ali je to vezo najbolje takoj zakljucit. Hvala in lepe praznike zelim
Zveza brez obveznosti je kot čaj brez vode. Kaj pa je to? :/
In to ti reče fantek pri štiridesetih…..
Ansambel obup! :/
Že to da si pišeta, povesta kje sta, sta skupaj… itd so obveznosti.
Verjetno si želiš družine, otroka, skupnega življenja… vse to so obveznosti, on bi se vsemu temu izognil? Kako si to sploh predstavlja? Ti rodiš njegovega otroka on se pa ne bi šel te ” obveznosti”?
O kakšnih obveznostih sploh pišeš?
Če prav razumem, on bi k tebi (in še kam) hodil zgolj “mečkat rjuhe” za vse ostalo se pa sama znajdi?
Verjetno je to še eden v vrsti “moških”, ki se bojijo čustvene povezanosti z žensko, ker jo dojemajo zgolj kot nekoga, ki zadovoljuje njihove telesne potrebe.
Sam nikoli ne bi ženski, za katero vem, da si želi resno zvezo in bi mi bila všeč toliko, da se z njo vidim v prihodnosti, rekel da si ne želim obveznosti z njo.
Bi pa to rekel nekomu, za katero nisem prepričan, mi pa vseeno paše druženje z njo.
Sam sem srečal kar nekaj takih preden sem spoznal svojo ženo, vendar nobene nisem zavestno vlekel za nos. Verjamem pa, da se najdejo tudi taki, ki jim godi pozornost, pa če tudi ni takšna, kot si jo želijo.
Torej, če ti paše in se ti ne mudi, se prepusti in se ne obremenjuj. Povej mu svoje želje, pričakovanja od svojega življenja in boš videla, če ti želi slediti. Sicer poišči nekoga, s katerim jih boš lahko uresničila. Ne izgubljaj časa z mislijo, da si bo morda premislil čez čas. Po treh mesecih druženja in pri tej starosti to že veš veliko prej.
To, ali si pripravljena reskirati še tri mesece zanj in potem spet preveriti, kje sta, moraš vedeti sama. Trije meseci so njemu morda premalo, da bi lahko vedel, ali je to to.
Če se ti zdi, da ni vreden pol leta tvojega življenja, potem pa seveda, takoj prekini in pojdi naprej.
Midva s partnerjem sva rabila več kot eno leto, da sva prišla do stopnje, ko sem zaprmej vedela, da je stvar resna. Vmes sem stokrat prekinila, ker se mi je zdelo brezupno. Vse zveze se ne razvijajo po istem kopitu. V eni drugi temi sem fantu napisala, da je kot rušilec – mislim, da sem bila tudi jaz in nisem videla tistih ugodnih znakov, da njegova ljubezen raste počasi in rabi dolgo dolgo časa, da požene korenine in prve cvetove.
A zacvetela je, ker si ji – kljub rušilni tehniki in začasni slepoti – dala možnost za to.
Predvsem pa tudi zato, ker ni v vnovičnem približevanju “vrgel puške v koruzo” tvoj sedanji partner.
Resnično ni pravila, kako naj bi se razvijal nek odnos. Ljudje, ki si razvoj v glavah zacementirajo vnaprej, morda na koncu res rečejo: “Vedel sem že od vsega začetka, da bo tako!” Redki si priznajo, da so se motili. A usoda je blagodejna: največkrat jim prihrani tako spoznanje…
@žarna, kaj pa je bilo tisto, kar te je kljub vsemu “držalo” ob njem oziroma zakaj si vajinemu odnosu po prekinitvah dajala priložnosti?
@žarna, kaj pa je bilo tisto, kar te je kljub vsemu “držalo” ob njem oziroma zakaj si vajinemu odnosu po prekinitvah dajala priložnosti?[/quote]
Hm, prej bi bilo umestno vprašanje, kako to, da me on ni poslal nekam. Ampak odgovor obeh bi bil približno enak.
Preprosto sem se ob njem počutila super. Lahko sem bila, kar sem, pokazala tudi svoje šibke plati in napake. Nikoli nisem imela občutka, da se mu moram predstaviti v čim boljši luči in zamolčati kakšno napakico. Imava podoben pogled na svet, podobno razmišljala, veliko se lahko pogovarjava, itak mi je privlačen, da mi gate trga. In evo, tudi te svoje izpade sem lahko sprostila, ne da bi se bala, da mi bo to zameril ali da se me bo naveličal. Pa je bilo kar naporno tudi zanj.
Mislim, da je to kar si napisala res zelo zelo pomembno – da si ob nekom lahko to kar si, brez nekega pretvarjanja in da čutiš, da te takšnega sprejema. In pri vama je bil to očitno obojestranski občutek, ki vama je pomagal, da sta prebrodila začetek. Ful fajn.
Verjamem, da je bilo naporno tudi zanj. Glede na to, da si napisala, da je rabil dolgo časa, da je pognal korenine in zacvetel, ali misliš, da ga je bilo strah bližine?
Mislim, da je to kar si napisala res zelo zelo pomembno – da si ob nekom lahko to kar si, brez nekega pretvarjanja in da čutiš, da te takšnega sprejema. In pri vama je bil to očitno obojestranski občutek, ki vama je pomagal, da sta prebrodila začetek. Ful fajn.
Verjamem, da je bilo naporno tudi zanj. Glede na to, da si napisala, da je rabil dolgo časa, da je pognal korenine in zacvetel, ali misliš, da ga je bilo strah bližine?[/quote]
Osebno ne verjamem v “strah pred bližino”. Mislim, da je to samo izgovor. Preprosto je hotel biti prepričan in funkcionira v obratni smeri kot jaz. Mogoče sem jaz bolj tista, ki najprej skoči in potem reče hop, on pa najprej reče hop in potem skoči. Ni hotel celega življenja obrniti na glavo zato, da bi jaz ali on čez leto ali dve ugotovila, da to vseeno ni to.
Tudi objektivne okoliščine za naju niso ravno ugodne. Ampak očitno je marsikaj mogoče premagati, tudi če se ne zavežeš na sto procentov takoj.
Predvsem ni dobro, če skušaš vedno vse ukalupiti v neko splošno predstavo o tem, kakšna naj bi bila prava/resna/dobra zveza. Ljudje smo zelo različni. Ni dobro, če prehitro obupaš nad drugimi, če seveda oceniš, da so v bistvu dobri ljudje (se pravi, da tip ni en navaden brezvezen fičfirič, ki se malo heca z ženskami in jih ima za norca).
To se pa ne morem strinjati. Strah ni zadeva za katero rečeš ne verjamem ali verjamem v ta in ta strah. To je zelo osebna stvar, ki pa nekomu predstavlja neko realno težavo, nekomu pa ne. In tako kot pri vseh stvareh tudi velja, da če nečesa nisi doživel, ne moreš razumeti. Strah pred bližino obstaja in ne pri tako malo ljudeh. Ima svoj izvor, a vendar je možna tudi razrešitev tega strahu, ki pa zahteva voljo, čas in potrpežljivost.
To me spomni na podobno situacijo v eni oddaji, ki sem jo zadnjič gledala, kjer je ena izmed gostij rekla, da je PMS samo izgovor, da je ženska sitna. Očitno nima težav s PMS-om. PMS dejansko ima fiziološke razloge – močno nihanje količine hormonov, in kot vemo hormoni lahko močno vplivajo na čustveno in fizično stanje ženske.
Je pa res, da smo ljudje različni, tako da verjamem, da nekateri iščejo izgovore, drugi pa rešitve.
To se pa ne morem strinjati. Strah ni zadeva za katero rečeš ne verjamem ali verjamem v ta in ta strah. To je zelo osebna stvar, ki pa nekomu predstavlja neko realno težavo, nekomu pa ne. In tako kot pri vseh stvareh tudi velja, da če nečesa nisi doživel, ne moreš razumeti. Strah pred bližino obstaja in ne pri tako malo ljudeh. Ima svoj izvor, a vendar je možna tudi razrešitev tega strahu, ki pa zahteva voljo, čas in potrpežljivost.
To me spomni na podobno situacijo v eni oddaji, ki sem jo zadnjič gledala, kjer je ena izmed gostij rekla, da je PMS samo izgovor, da je ženska sitna. Očitno nima težav s PMS-om. PMS dejansko ima fiziološke razloge – močno nihanje količine hormonov, in kot vemo hormoni lahko močno vplivajo na čustveno in fizično stanje ženske.
Je pa res, da smo ljudje različni, tako da verjamem, da nekateri iščejo izgovore, drugi pa rešitve.[/quote]
Zato sem pa stavek začela z OSEBNO ne verjamem. In nadaljevala z … Mislim.
Strah pred bližino ali strah pred razočaranjem je nekaj, kar ženske rade uporabijo za opravičevanje nezainteresiranih moških. Seveda to obstaja, tako kot nas je strah, da bomo zamudili termin pri zdravniku, da nam bo na cesti počila guma ali da si bomo na smučanju zlomili nogo. Samo pri največji večini ljudi je to pač strah, ki je normalen del življenja in jih ne hromi, da se ne bi vezali in hodili smučat.
PMS je ZAME OSEBNO prej orožje moških, da nas diskvalificirajo kot sitne zaradi hormonskih nihanj kot nekaj, kar bi dejansko toliko vplivalo na spremembo razpoloženja, da je zrela ženska ne bi zmogla obvladati. V tem oziru se strinjam z gostjo, da je PMS izgovor, ampak ne za ženske, temveč za moške. Pri nobeni od žensk v bližini ne opažam PMS, večinoma so zoprne tiste, ki so itak vedno zoprne ne glede na “tiste dneve v mesecu”.
“Zveza brez obveznosti” – ko slišim to besedno zvezo, navadno pomislim, da bi nekdo lizal samo smetano.
Tip je 10 let starejši od tebe, sklepam torej, da ni več ravno golobradi fantič, ki se išče in še ne ve, kaj pravzaprav želi. In če je to (domnevam) zrel moški, ki si glede na pretekla razočaranja (?) ne želi “zveze z obveznostmi”, bi bilo najmanj fer, da se o tem izjasni že na samem začetku. Pa očitno tega ni naredil. Zakaj?
1. Ali te ne vidi kot potencialno mater svojih otrok (malce ironije)
2. Ali pa pa ima figo v žepu že od samega začetka (smetana…)
Ok, dajmo mu še tretjo možnost, ki jo sicer omenja žarna:
3. Noče skočiti na glavo v novo zvezo, ker želi daljše obdobje prilagajanja in “testiranja”.
Ampak točko 3. sem dodal zgolj zaradi žarne… 😉
Se pravi, še preden greš z novo ljubeznijo prvič med rjuhe, si jo pripravljen vzdrževat v primeru brezposelnosti in negovat v primeru bolezni? Vzeti kredit za nepremičnino skupaj s to osebo itd?
Jaz bi po treh mesecih še vedno dala na prvo mesto primeren odnos, pozornost, posvečanje, ljubeznivost, spoštovanje, nežnost in vse to, kar avtorica piše, da pri novem fantu ima. Nima mu kaj očitati in dokler ni izjavil, da noče obveznosti, tega niti ni opazila.
Ne, žarna. Ampak saj načeloma se strinjam s tabo.
Pa sploh ne gre za to, da bi on moral že takoj na začetku povedati kaj hoče oz. kaj ji bo nudil (zvestobo dokler naju smrt ne loči…). Temveč, da ji že na začetku iskreno pove ČESA NOČE (noče obveznosti).
In zakaj bi bilo to apriori kaj slabega? Kvečjemu dobro. Sploh, če bi bila želja po “zvezi brez obveznosti” obojestranska. Seveda pa obstaja rizik, da v primeru jasno in iskreno izraženega stališča (in nestrinjanju druge strani) ostane brez smetance. 😉 Ahhh…
Ali kot je že nekdo zgoraj omenil: v kolikor bi ženske “zvezo brez obveznosti” pojmovale kot zvezo brez seksa, bi naenkrat moško zanimanje za “zveze brez obveznosti” drastično upadlo.
DRASTIČNO!
Jaz poznam enega, ki je želel vezo brez obveznosti. Partnerki je na začetku dejal, da se ne čuti sposobnega za neko resno vezo. Potem sta kako leto ali dve furala tako, brez obveznosti. Na koncu je ona prekinila, če se on ne zresni. Ha, ha, hecen stavek. V glavnem po par mesecih je prišel nazaj in rekel, ok, imejva resno vezo.
Pri tem bi dejal, da veza brez obveznosti pri njiju/njemu ni pomenila intimnosti z drugimi partnerji. Le to, da je svobodno hodil s frendi okoli itd, po športnih eventih, v gore, zvečer na pivo itd. Je pač tak, malo boemski tip.
Tako, da ne bi delal panike, da brez obveznosti vedno pomeni različni intimni partnerji, kar moškim nam najprej pride na misel. Pač, skurjen del možganov za neko mirno družinsko življenje, ki pa sčasoma in ob kaki terapiji tudi lahko pride…
Skratka, jaz ne bi delal prehitre panike. Lahko pa dobiš tipa, ki je ves lep in urejen in sladkobeseden, kot človek pa navaden l..j. 🙂
Ampak, saj to ji je povedal na začetku in zaradi tega je pristala tukaj, zmedena.
Zadeva se je zakomplicirala ker on vstraja pri zvezi brez obveznosti…