Dekle me je prevaralo in zapustilo…
Pozdravljeni,
Ze nekajkrat sem pregledoval Med.Over.net forum, pri tem seveda naletel na raznorazne bolj ali manj nenanadne in sokantne prigode partnerskih zgodb. Ker se mi je pred nekaj dnevi zgodilo nekaj podobno nenavadnega, sem se odlocil, da svojo zgodbo izpovem se tu, morda mi bo zaradi tega lazje. V resnici se mi zdi skoraj filmska – ce se malce posalim, morda kdo celo dobi idejo za novo romanticno dramo. 🙂
Sem 21-letni fant, aktivni student, ki ga zanima ogromno razlicnih stvari in se mu ves cas nekaj dogaja, ob studiju opravljam studentsko delo, opravljam tudi poklic turisticnega vodnika itd. Rad imam zivljenje, znam ga uzivati in mislim, da mi gre (kolikor mi zaenkrat lahko gre) kar dobro.
Da preidem na dejstvo.
Lanskega oktobra (2016) sem na studentskem dogodku v Zagrebu spoznal dekle, prav tako studentko moje stroke. Le za en dan sva se srecala ze enkrat prej, tisto poletje, ko smo s hrvaskimi kolegi prisli obiskati njeno najboljso kolegico, mimogrede pa srecali se njo. Ze takrat, sva si bila simpaticna, a clovek nekajurni pogovor s sicer izredno prijetnim, ambicioznim, seveda tudi nadvse privlacnim in lepim dekletom ob vsem preostalem dogajanju venarle pozabi, sploh ce se se ne izmenja kontakta. Na studentskem dogodku se je stvar obrnila v povsem drugo smer. Postala sva si neizmerno vsec, imela neverjetno zanimive in kvalitetne pogovore, spoznala, da sva si neverjetno podobna, da imava podobne interese, podoben humor, podoben okus za hrano, skratka, vse se je zdelo idealno. Po dveh noceh sva se na poslednji dan dogodka ze poljubila, stvar pa je vodila tudi pod rjuhe, kjer sem dozivel do takrat najboljso izkusnjo te vrste (tako je trdila tudi sama, navdusena). Po tem dejanju se zjutraj nisva pocutila, kot da bi imela avanturo, se bolj sva si bila vsec. Ko sva se tistega dne sprehajala po Zagrebu, mi je omenjala, kako je pred enim letom koncala nekajletno zvezo s svojim bivsim, kako jo je razocaral in kako ne zeli vec biti v taksni zvezi. Vse se je zdelo normalno, kot je dejala, se je ze sprijaznila in ga ze popolnoma pozabila. Po nekajtedenskih neumornih digitalnih video ali besednih pogovorih sem se odlocil, da bom odsel v Zagreb, da jo obiscem in spet dozivim taksno sreco in obcutke, kot sem jih nazadnje. In res sem jo odsel obiskati, ji podaril sopek roz in dozivel izredno topel in custven sprejem. Povedala sva si, da sva si zelo vsec, no, pa saj veste, kako to gre. Bilo je samo lepo. Tudi v posteljni je bilo enkratno, tako neverjetno, tudi sama je to ves cas zatrjevala. Kot da bi bil clovek nadrogiran, tako zelo sem postajal zaljubljen. V Zagrebu sem jo obiskal se mnogokrat, vsaj 10-krat ali 15-krat, ob tem spoznal se njeno druzino. Njen oce, zaprisezen nacionalist, kljub temu, da sem se z njim dobro razumel, nekako ni bil naklonjen njeni navezi s Slovencem, ves cas ji je odsvetoval, kmalu tudi omejeval druzenje z menoj (ces, da sva si predalec, da se premalo poznava, itd.). Kmalu je tudi ona prisla v Ljubljano, bila zelo vesela, moja druzina jo je izredno toplo sprejela – sicer nikdar ni smela prespati, saj ji to njen oce ni pustil, a je vseeno vsak drugi vikend prihajala ze s prvim avtobusom, zgodaj zgodaj zjutraj in bila z menoj cele dneve. Spoznala je mojega dedka, babico, jaz pa njene bliznje. Bila sva tako zelo srecna, ves cas mi je ponavljala, kako zelo jo osrecujem, ona pa je mene. Hodila sva na izlete, spoznavala skupne prijatelje, zivljenje, okolje, se skupaj razvajala in osrecevala. Zanimale so naju iste stvari, saj sva enake starosti in studirava enako smer, le vsak v svojem mestu (in drzavi). Skratka, bilo nama je izredno lepo, sam sem teh nekaj mesecev dozivljal do tedaj nepoznane obcutke, tako zelo mocno potencirane, da sem bil ves cas “v rozicah”. Prijatelji in druzina so mi vsepovprek govorili, kako zelo srecen delujem, mi zeleli najbolje in me nasploh spodbujali. Dekle je bila vzajemno navdusena nad situacijo, obiskala sva ogromno razlicnih dogodkov, tudi studentskih, bila nekaj vikendov sama itd. Odpeljal sem jo na nas vikend na morje, na hrvasko obalo, kjer sem jo razvajal, ona pa me je osrecevala, ko se je zdela tako iskrena in je tudi bila, to ni morala skrivati, do uses zaljubljena.
Skratka, tako zelo srecna in za vzgled vseh parov sva bila nekaj mesecev. Kljub temu, da ziviva v oddaljenosti 130km, sva se videla vsaj enkrat na teden, ta en dan pa prezivljala tako zelo lepo, magicno. Sam obvladam hrvascino, scasoma sem jo se izboljseval, ona pa je spoznavala nas jezik. Zelo sva se navezala in po razlicnih pismih, ki sem jih ji poslal (sem izredno romanticna dusa, pisal sem ji pisma, pesmi) – nekaj prav tako lepih in iskrenih
mi je poslala tudi ona, sva si izkazovala resnicno naklonjenost.
Ze od samega zacetka je vedela, da v letnem semestru odhajam na Erasmus studijsko izmenjavo v spansko Seviljo. Na to sva se pripravljala, o tem dolge in dolge ure razglabljala in ugotavljala, kako zelo si zaupava in kako ne bova pustila, da moja petmesecna odsotnost pokvari najine plane in najino tako zelo mocno vez. Zdelo se je mogoce, ves cas je tudi sama zatrjevala, (mi obljubila!), da me bo cakala. Dejala je celo, da se ji zdi varanje nekaj najbolj podlega, da prezira ljudi, ki varajo. Pred odhodom sem ji celo podaril cebulico roze, ki naj bi cvetela, kot naj bi cvetela najina ljubezen. Mesec in pol, odkar sem na izmenjavi, sem ves cas mislil na njo – mizo je krasila njena slika, ves cas sva bila v kontaktu. Seveda veliko potujem in spoznavam novo okolje, a nikdar, iskreno nikdar nisem niti za trenutek pomislil, da bi jo lahko prevaral. Ali le poljubil drugo dekle. Ne, pa sem se nekajkrat posteno napil – kvecjemu sem drugim govoril o njej, kot pa da bi jo pozabil. Tudi ona je ves cas pisala in mi zatrjevala, da me neverjetno ljubi, pisala mi je povsem enako, kot poprej. Kako zelo me pogresa, kako se ni spoznala boljse osebe, kako jo najbolj osrecujem ipd. Ves cas sva se zabavala s pogovori, si izmenjavala slike itd., dogovarjala sva se tudi, da me bo prisla obiskati, cesar sem si nadvse zelel (naj bi si tudi ona). Prostovoljno, povsem po svoji volji se je prijavila na erasmum studijsko izmenjavo v Ljubljano, za prihodnje studijsko leto, hkrati pa pricela obiskovati tecaj slovenscine. Znaki, ki so mi potrjevali, da me res ljubi in da ji pomenim neskoncno. Tudi sam sem prihodnje leto nameraval na krajso izmenjavo v Zagreb, torej, zadeva bi bila obojestranska, z moje strani ni bilo izkljucevati tudi moznosti, da bi odsel studirati v Zagreb, na drugo stopnjo.
In tako ze pricne drugo poglavje. Poglavje zatona. Ko jo vsakic znova povprasam, kdaj me namerava obiskati, odgovori, da ne ve, naposled pa le prizna, da ne bo prisla. Ces, da nima denarja. Omenim, da ji lahko denar posodim jaz, ona pa mi ga povrne, brz ko ga dobi. Odgovorila je, da ne, ker si denarja ne sposoja, z denarjem pa ima druge namene. To me je zelo razzalostilo, a, trapast kot sem, sem ji iskreno ponavljal, da jo kljub temu ljubim in nasel datum, ko se lahko srecava v Ljubljani, saj bi bil tam na obveznih opravkih. S stevilnimi sporocili mi je ponavljala , kako zelo me ima rada in kako zelo me pogresa, spet enako, kot poprej. Ta vikend je bila na studentskem dogodku in bolj malo se mi je javljala. V ponedeljek zvecer me je poklicala. Ko sem jo povprasal, ce je v redu in ali je morda zbolela (to je bil prvi dan v sestih mesecih, ko mi ni napisala “dobro jutro”), mi je s presenetljivo normalnim glasom odgovorila nekaj, kar zares nisem pricakoval. Niti v najhujsih sanjah. “Ves, v soboto sem se zares napila, nek fant me je poljubil in…. bilo je samo to, nic vec). Sam, se vedno poln mocnih, prekleto mocnih custev, sem ji (ne vem vec, zakaj) zacel govoriti, kako ji bom to oprostil, ce me ima zares rada itd., skratka, ob soocenju s prvo prevaro sem bil prava mevza. A zadeva se tu ne konca. Kot da bi se v njej zbudil demon, me je, povsem objokanega, pricela unicevati in mi govoriti, kako sploh nikdar ni bila zaljubljena v mene v meri, kot sem bil jaz v njo in kako je v meni iskala le nadomestek bivsega. Kako z mano v resnici sploh ni bila tako globinsko povezana, saj je to dozivela le z njim (meni ga je predstavljala kot zelo slabega fanta, ki jo je omejeval itd., pustila ga je sama). Kako sploh nikdar ni zelela na izmenjavo v Ljubljano, zelela je v Nemcijo, kako ni zelela na tecaj slovenscine, a naj bi to vse pocela zgolj zato, da me osreci. V vecjih mukah, kot sem bil, bolj me je unicevala, mi razlagala, kako sploh ni zelela spoznati moje druzine in da tako cuti ze od obdobja pred izmenjavo (kljub temu, da mi je ves ta cas, ves cas pisala povsem drugace, taksne ljubezenske stihe, da clovek nikdar ne bi posumil, da jih lahko napise brez resnicnih custev). Namesto, da bi ji ze takoj povedal, kar ji gre, sem jo se kar klicaril in s tem posuval sol na rano, saj je bila vedno zlobnejsa in pocasi je v mojih mislih zbanalizirala tako lepe in ciste slike najinih najlepsih trenutkov. Ves cas je imela miren glas, v katerem ni bilo cutiti pretirane zalosti – na vprasanje, ali ji ni nic grozno je odgovorila le, das ji je zal zame, zase pa niti slucajno ne, in da je zdaj bolj srecna.
Dve noci nisem spal, bruhal sem, nic nisem jedel. Prijatelji in druzina so me ves cas mirili in mi svetovali to, kar bi mi svetoval prav vsak, torej, da naj jo takoj izbrisem iz spomina in poskusam uzivati v Spaniji, da me ni bila vredna itd. Vedno bolj, ko sem svoje zaljubljene misli soocal z dejstvom, da tako dejansko je, ko sem pocasi spoznaval, da to dekle ni bilo dekle, v katerega sem bil zaljubljen, sem drugo jutro prejel sporocilo. Poslala mi ga je ona, po tem, ko me je pustila, napisala pa, da me je sanjala. Kot, da bi me zelela unciiti povsem do konca.
Danes, po dveh dneh, sem ze bistveno bolje, saj se obcutki naklonjenosti scasoma preobrazajo v prezir. V resnici ne vem, kaj se v moji glavi sploh dogaja in kaj premlevam, vem le, da sem bil neznosno izigran in da si tega nisem zasluzil. Ljubim sem dekle, jo ljubil brezpogojno, sama pa je le igrala.
Za dodatek se en tragikomicni moment: v soboto, ko se je poljubljala z drugim, sem ji ravno pisal pismo, v katerem sem poudarjal, kako jo vsak dan bolj ljubim in bolj mislim na njo.
Pocutim se izigranega in izropanega.
Sprasujem se, ali sploh se obstajajo dekleta, ki cenijo in vracajo dobroto…
Z njo sem prekinil, pisal ji vec ne bom, ker vem, da bi ji s tem samo pokazal, da se dobiva mojo pozornost.
In tako se je za vedno koncalo nekaj zelo lepega, a zgleda hkrati neresnicnega.
Hvala, ker ste mojo izpoved prebrali do konca, nisem zelel izpasti kot obupani najstnik, obupan sem le nad tem, kako zelo podle osebe se sprehajajo med nami.
Lep pozdrav in vse dobro vam zelim!
Žiga
Preprosto.
Ženskam dobri, ustrežljivi in predvidljivi fantje niso privlačni. Seveda imajo vrsto dobrih lastnosti, ki jih vse precej na dolgo naštevaš. Ampak – ko se ženski povsem podrediš, izgubiš svoj jaz (če si ga sploh imel), postaneš nezanimiv in neprivlačen. Ženskam je pač privlačen moški s karizmo, karakterjem, svojim mnenjem, ki ga ne prilagaja zato, da bi bil njej všečen. Brezbarven, neškodljiv in ustrežljiv prijateljček žal ni seksipilen.
Razumljivo?
Tvoja pripoved je tako dolga kot, da je lahko že izdelan scenarij… 🙂
Na koncu napišeš, da je tvoja ljubezen do nje BREZPOGOJNA.
Očitno ni brezpogojna, ker naj bi ona izpolnjevala neke pogoje, da jo ti lahko ljubiš nap. zvestoba, naklonjenost…itd
To kar ti je povedala, da je imela razlog, da konča s tabo, je lahko neresnično, izmišljeno, ker nanjo vrši pritisk družina. Nemara je celo koga poljubila, se zapletla z njim in si sedaj očita, se obsoja, kot nevredno tvoje ljubezni, jo je sram pred samim sabo.
Kaj je v resnici lahko zgolj ugibamo.
Mi je žal, da se vama ni izšlo, ko se je tako lepo začelo, a ko so v igri tako močna čustva je tudi padec zelo boleč.
Zatreskal si se, da je joj. Običajno je tako močno samo prvič, potem pa vedno blažje. So tudi kake izjeme. Sigurno pa si ob šoku tudi vse njeno vedenje doživljal precej popačeno, ker ti je porušila sliko idealne ženske oziroma vajinega odnosa. Ampak to je normalno, kot je normalno, da v času zaljubljenosti vse vidiš rožnato, torej popačeno v drugo (ta lepo) smer. Normalno za ta leta. Odreagiral si, kot si čutil in mislil, da je prav. Zdaj imaš to izkušnjo za seboj, moral boš preboleti, prišla bo tudi faza, ko boš nanjo jezen, kar je tudi dobro, zato da boš lažje šel naprej, brez nje. Samo ne pozabi potem te jeze s časom opustiti in je prenšati na druge ženske.
Da je ona samo igrala, se ne strinjam, le sedaj na koncu se je tako odzvala, ker očitno še ni bila pripravljena na kaj resnega in se je morda v resnici samo ustrašila lepih občutij, zaradi katerih je enkrat že trpela (bivši).
Seveda obstajajo dekleta, ki vračajo in cenijo dobroto, vendar so ta ponavadi malo starejša. Te mlade frkle se večinoma hitro naveličajo, pa ne samo zato, ker bi tipi bili dolgočasni, ampak ker tudi same ne vedo, kaj bi rade, ker so še neodgovorne in se še iščejo. V teh letih (vsaj do 25 let) bi človek moral zveze jemati bolj na izi, bi mu bilo lažje.
En nasvet: bodi previden pri ženskah, ki ti pripovedujejo, kako so jih bivši razočarali. Ok, tudi ti sedaj čutiš, da te je ona razočarala, ampak ona v resnici tebi ničesar ni bila dolžna. Tvoje razočaranje je večinoma le plod tvojih neuresničenih pričakovanj, ki so se porodila v tvoji glavi. Torej ne moreš in ne smeš vse krivde naprtiti njej. In punce, ki govorijo, da so jih bivši razočarali, po moje še niso prebolele in predelale zadeve. Išči takšne, ki se zavedajo, da so tudi same pripomogle, da se v odnosu ni izšlo in ne take, ki mislijo, da je za vse težave kriv moški.
Vedno je težko predvidevati, kaj je v glavi nekoga drugega. Tukaj je lahko ogromno stvari, od patoloških do tega, da je ljubezen iz njene strani nekoč bila, sedaj pa je ni več. Menim, da je na koncu bolj zase kot za vas iskala vzroke, da vas v resnici ni imela rada. Verjetno so precejšen faktor pri tem igrali tudi njeni starši. Ljudje žal počnemo vse mogoče, da opravičimo svoj zdrs. Žal tako to je.
Zdi se mi, da ste dober fant, pošten, s srcem na pravem mestu. Ne dovolite na vam situacija vsadi dvom v odnose. Spominjajte se lepih trenutkov, ona bo vedno v vašem srcu. Del svobodne volje človeka je tudi to, da sprejema dobre in slabe odločitve. Spoštujete to, dajte ji blagoslov, da hodi po svoji poti tako kot želi. Dvignite glavo in pojdite novim dogodivščinam nasproti.
Bi rekla, da je bilo prekmalu preveč. Spoznala sta se oktobra lani in v pol leta sta/si zastavila skrajno resno, zabetonirano do konca življenja. Saj včasih je tako, par prvi moment ve, da bo večno skupaj, večinoma pa ne. Večinoma po pol leta šele ugotoviš, da bi lahko bilo nekaj resnega in da puščanje nogavic vsepovsod, cuzanje ostankov suhe salame izmed zob in kocine v umivalniku niso tako zelo moteči, da tega ne bi mogel prenašati nadaljnjih 50 let.
Ti si šel kot rušilec naprej in sploh nisi opazil, da te ona s svojim čolničkom na vesla ne dohiteva.
Najlepsa hvala za odgovore!
Resnicno mi pomagajo.
V teh dveh tednih sem zadevo ze hudo “prezvecil” in do ugotovitev, ki ste mi jih podali vi, prisel tudi sam. Seveda je stvar stekla izredno (pre)hitro, tega se zavedam.
Kljub temu, da vem, da sem v njenih oceh verjetno ze preteklost in da bi na izmenjavi v Spaniji bilo smiselno iskanje novih dogodivsin in odpiranja “novih vrat”, v meni tli nekaksen zarek upanja. Kot, da bi vedel, da si s tem zarkom le skodim, le dajem zalno upanje. Seveda bom zdaj tu spoznaval nova dekleta,…
A je, odkrito receno, morda nocem preboleti. Zelim si, da se se enkrat srecava in se pogovoriva v zivo.
Prosim, povejte mi, iskreno, ali je po vasem zadeva dokoncno izgubljena?
Sam sem ji pripravljen oprostiti, ker se zavedam razmer, v katere je bila najina povsem sveza zveza postavljena. Pripravljen sem se potruditi in jo ponovno ljubiti. Ne bi zelel izpasti kot nekaksen “osel, ki gre dvakrat na led”.
Se enkrat hvala za odgovore in lep pozdrav iz soncne Spanije!
Glede na nick “Sevilla” sklepam, da si to spet ti, avtor teme.
Zadeva je zaključena, verjemi. In tudi, če se njej zalomi in jo bo alfa samec odjebal (kar jo bo), jo boš mar ti potem tolažil? Vzemi se v roke človek, uživaj Španijo in pozabi nanjo. Sicer pa – daleč od oči, daleč od srca. Navadno je razdalja in menjava okolja najboljše zdravilo za tovrstne srčne težave. Skratka imaš idealne razmere, da jo pozabiš. Začni gledat okoli sebe, ker Španke niso švoh. ,)
Mah, “steraj” jo nekam. Prve 3,4 mesece boš trpel, potem pa boš videl, da najverjetneje ni bila vredna. Vajini pogovori ti bodo odzvanjali v glavi, počasi jih boš videl v drugi luči, pomen, lifestyle, optika se ti lahko še čisto obrne. Trdim, da sedaj ne vidiš jasno sliko
Jaz sem svojo koval v zvezde, potem trpel kot “satan”, ha, ha, ampak res, po 4 mesecih pa spoznavam, da je bil vse skupaj en tak prazen pofl da bog pomagaj. 🙂 Mogoče grdo govorim, ampak je bil tudi njen način tak da adijo pamet.
Tudi vama hvala za odgovora.
Tudi meni zadeva postaja jasna, seveda tu počnem tudi druge, prijetnejše reči od premišljevanja o tej ljubezenski izkušnji. Španke so pa resnično simpatične, se strinjam… 🙂
A bolj kot razmišljam, bolj se zavedam besed, da sem v tej zvezi bil “rušilec”. Želel nisem nič hudega, a zadevo zelo sforsiral. Dejstvo je, da ima mnogo parov, sploh pa tistih, ki so skupaj le nekaj mesecev, ob odhodu na izmenjavo dogovor o nekoliko ohlapnejši zvezi. To večinoma dovoljuje poljubljanje ob izrednih okoliščinah – še vedno celotna zveza temelji na zaupanju, a vendar nekoliko manj striktno.
Zdaj mi je nekako žal, ker vem, da bi skupaj lahko preživela še mnogo lepih trenutkov. Vem, dolgoročno zgleda ne bi bilo uspešno, a po nekaj mesecih poznanstva zvezo že postaviti na 5 mesečno preizkušnjo (in še jul/avg, ko dela na HR obali, in se ne bi ves čas videvala), je resnično zelo optimistično.
Skušal jo bom pozabiti. Najtežje mi je odmisliti vse plane, ki sva jih imela. Opažam, da si v “betici” kar nekako “zabetoniram” določene scenarije in situacije in, ko ne gre po načrtu, popolnoma odpovem, Kaj vse sem že planiral, ah… zgleda resnično prekmalu.
Čez slab mesec se bova dobila na kavi. Želel bi, da bi svoja občutja izpove v živo, v oči.
Bom poročal o nadaljnjem dogajanju, če koga še zanima.
LP