Rada bi samo pomagala….
Žiujo,
potrebovala bi kakšen nasvet moj znanec je preživel kar težko izkušnjo v življenju, podobno sem pred leti tudi sama iz katere sem se pobirala dolgo in mučno k sreči sem skozi veliko delala, da sem odmislila vse misli. A nikoli nisem življenja gledala sivo,pesimistično….ker kot krizni management tega ne morem in vedno vidim rešitev ter cilj tudi, ko je še tako hudo. Ta oseba pa je zelo neodločena in vse vidi črno, zagrenjena….no dosegla sem, da se v moji družbi večino časa prismeji….ampak rada bi naredila še kaj več, ker vem kako je, ko si na dnu.
Ima kdo kakšen predlog? 🙂 Prepričana sem, da več glav več ve in vedno, ko vprašam svoj team ima ideje na vsa vprašanja, zato sedaj vas sprašujem za idejo, če kdo, kje kakšno hrani 🙂
Kako si pa to dosegla? Je iskreno vesel v tvoji družbi ali je bolj zato vesel, ker si ne upa pokazat, kako se v resnici počuti?
Največ kar lahko narediš je to, da si mu v oporo, ko te potrebuje, da mu daš občutek, da se ti lahko zaupa, da ga sprejemaš tudi, če ni vesel in v oh in sploh razpoloženju, da mu ne daješ nekih nasvetov kako in kaj bi moral narediti v dani situaciji, če te za to sam ne prosi, da mu ne pametuješ, kako bi se moral obnašati in počutiti, itd. Lahko mu poveš svojo zgodbo in lahko on iz tega potegne nekaj zase, ali pa ne. Na njemu je kako in koliko si je pripravljen pomagat.
Vsak mora v težkih trenutkih preiti skozi določene faze in vsak mora sam ob svojem trenutku, ko tako začuti, delati neke korake. Ti si lahko samo zraven v podporo. Nekje se prebrala en lep citat: “I don’t want you to save me, I want you to stand by my side as I save myself.”
Že, ampak to se zgodi spontano, ko je človek pripravljen. Nikoli to ne sme biti namen, nekoga “zbujati”. Lahko narediš več škode kot koristi.[/quote]
Tisti, ki se “zbudi” ob stiku s tabo, je bil že sam pripravljen, saj ostali ohranijo distanco. To, da gredo naprej, pomeni, da jih nisi privezal nase z lastnimi nameni in da si nisi nikogar lastil.
Pozdravljeni.
Ko nekdo doživlja stisko je pomembno, da ima ta oseba podporo ljudi, ki jim lahko zaupa. Smeh lahko vedno pomaga, vendar je pomembno tudi to, da smo ob človeku tudi ob njegovih frustracijah brez, da bi jih želeli spremeniti. V idealnem primeru sledimo takšni osebi tja kjer trenutno je, vsak se s stisko namreč sooča na drugačen način.
Ljudje s stabilnim značajem se bodo na takšen način postopoma sami izvili iz krize. Marsikdo pa se tudi ne bo, v tem primeru lahko uporabimo tudi druge strategije. To kar počnete vi s smehom je super. Odlično je tudi, če se ta oseba fizično premika, je dovolj v naravi in med ljudmi, ki za njega ‘držijo’ upanje in optimistični pogled na svet.
Bi pa vas želel opozoriti na eno stvar. Tako kot ste se vi soočili s svojo stisko je bolj neprimerno kot primerno. Človek lahko seže v vodnjak pozitivnega samo tako globoko kot lahko seže v vodnjak negativnega. V kolikor vi zaradi svoje lastne izkušnje ne morete tolerirati negativnega čustvenega stanja vašega znanca, potem je lahko smeh (ali delo) tudi samo beg (maska), ki dolgoročno ne bo dosegel želenega učinka, saj bo vaš znanec v svojih frustracijah ostal še vedno sam.
Morda še ena stvar. Če je neko negativno stanje pristno, je prav, da to stanje ‘objamemo’ brez sodbe, in želje po spreminjanju. Če pa se neko negativno čustvo uporablja za manipulacijo (kar je pogosto) potem je prav, da se na to ne odzovemo s sprejemanjem. Koliko pa smo sami sposobni prepoznati eno ali drugo pa je seveda vprašanje. Včasih imamo s prepoznavanjem tega težave tudi terapevti, saj so nekatere maske izredno sofisticirane in se jih ne zavedajo niti lastniki sami.
Sigurno je za njegovo zdravje dobro, če se malo tudi nasmeji, smeh je pol zdravja. Samo s smehom svojih težav ne bo rešil, ko ti odideš in se nehaš zafrkavati, ima on še vedno isti problem.
Vprašaš, kaj lahko narediš zanj, kako lahko pomagaš. Lahko se pogovoriš z njim o tem, kar ga muči. Ne ponujaš mu puhlic, kot so: saj bo bolje, čas celi vse rane, saj boš spoznal drugo, boljšo in podobno. Ti se pa moraš tudi sprijazniti, da v življenju pride čas tudi za žalost in pesimizem. Če je njegov pesimizem upravičen, ne smeš zahtevati od njega, da vidi samo ptičke in rožice. V tem primeru mu boš bolj pomagala, če mu potrdiš, da je v stiski, in z njim razmišljaš, ali se da še kaj rešit.
Moja dobra prijateljica je izgubila moža in tega zelo dolgo ni mogla preboleti. Prav oddahnila si je, ko so po kakem letu, letu in pol ljudje nehali s svojim bodrenjem, saj bo in čas celi vse rane. Le z redkimi ljudmi se je lahko pogovarjala o tem, kaj čuti. Njej v tisti hudi žalosti ni misel na lepšo prihodnost pomenila ničesar, ker se ji je zdela nedosegljiva in nemogoča? Rekla sem ji, da logično, da je še vedno žalostna, ker je bil zelo dober moški. In da ni nobena tragedija, če pač ne bo spoznala drugega. Veliko ljudi je samskih in čisto lepo živijo. S tem ni nič narobe. In verjemi, da ji je to veliko bolj pomagalo kot to, da “saj bo”. Ne smemo ljudem vsiljevati svojih predstav o tem, koliko časa je sprejemljivo biti žalosten, potrt, črnogled, depresiven. Tu smo si zelo različni. Mnogi vdovci in vdove imajo pol leta po partnerjevi smrti novega življenjskega sopotnika, ampak moji prijateljici to res ne bi čisto nič pomagalo, a ne.
Ne želim ga spremenit absolutno, da ne….samo drugačen je, ko se smeji in ni zagrenjen. Ne vem kolegice pravijo, da ko je z mano je samo z mano in ga moti, če je še kdo zraven, ker baje to tudi pokaže, ker vidi samo mene. Zato smo po enem letu raje prenehali skupnim druženjem in se mu dejansko posvečam sama brez znanih oseb.
Ne vem pa, če je to dobro ali slabo. Naj povem, da je človek drugače zelo perspektiven in razgledan saj dela v ZDA (trenutno k sreči iz SI…razen kakšen teden čez lužo) ampak tukaj pa je videti, da ne vidi izhoda in zelo je neodločen.
Če bi poznal malo več okoliščin njegovega stanja bi lažje razumel kaj se dogaja z njim. Menim, da ni dobro, da se je družba umaknila, ker on rajši vidi samo vas. To mi daje namreč občutek, da mu druženje z vami predstavlja nek beg, obliž, če želite, ki ga morda celo drži v tem, da mu ni treba narediti nobene spremembe.
Morda so njegovi motivi drugačni kot so vaši. In zdi se, da ga želite vi in družba rešiti. Ne morete ga rešiti, lahko mu samo nudite okoliščine, da se bo lahko rešil sam. In lahko ga brcnete v r.. da si bo poiskal pomoč.
Eno leto je precej dolga doba. Odvisno je sicer od tega kaj se mu je zgodilo in kako konkretno se sedaj počuti, vendar mogoče je, da je padel v spiralo depresije. To pa je že patološko stanje, ki zahteva strokovno pomoč.