moj prijatelj
Pozdravljeni.Zanimajo me vaša mnenja glede na mojo situacijo.
Imam prijatelja s katerim sem se spoznala pred štirimi leti in pol,tri mesece po smrti njegove žene.Ima otroka z srednjo duševno motnjo.Prebiva v hiši ženinih staršev,kjer ima pogodbo da je lahko tam do otrokovega 21 leta. Ker so ga postavili pred dejstvo da bo moral od hiše oditi si je na kredit kupil hišico ki je oddaljena dobre pol ure od kraja njegovega bivanja.To hišico je potrebno še sicer malo preurediti oz napraviti otroku sobo da bo imel svoj prostor ko se preselita…..
Jaz si želim da bi bilo to čim prej,ker ne vidim vzroka če si je ustvaril svojo streho nad glavo da bi moral še bivati tam.Imam pa občutek da sem jaz tista ki nekaj sili,da njemu se nikamor ne mudi…saj sem jaz tista ki sili da je to potrebno čim prej napraviti….Ne vem no,moti me ker se mu nikamor ne mudi da bi se postavil na svoje noge…oz. odšel od tam…Jaz vem ta bi verjetno v takšnem primeru čisto drugače reagirala….ali sem res čudna ker si želim da se odlepi ćimprej od tam…..res je da bo malo daljša pot v službo pa vseeno…..drugih ovir pa ni .
Vikende,praznike proste dni vse preživljamo skupaj,furam svoje gospodinjstvo in njegovo v njegovi hiški…jaz imam svoje stanovanje…..
Drugače je zelo dober človek,topel pozoren ljubeč ,pozoren nimam kaj…..edino to me moti da sem jaz preveč zagnana za to da bi od tam odšel,on pa po moje premalo…
navedla bom nekatere vztoke
moje mnenje je da je tisto okolje neprimerno za njegovega otroka,ker je večkrat priča psihičnemu nasilju
dvojni stroški saj plačuje poloznice na dveh koncih…tudi za zavarovanje hiše iz katere bo moral oditi je napr.dal polovico
denar za preureditev hiške varčuje,tako da to ni težava
vikende pa preživljamo včasih pri meni,včasih pri njem,marsikateri vikendsem pa tudi varuška njegovemu sinu,ker je on v službi
Ker tam ni nič njegovega,pa tudi njegovega sina so izločili iz dediščine res ne vem kaj bi še me lahko tam zadrževalo.Res je da bo to za otroka velika sprememba ampak takšno je pač življenje,na žalost.In ja,res si želim da bi enkrat živela skupaj,zato pa žrtvujem ves svoj prosti časda smo skupaj,pomagava en drugemu,samo pri tej stvari pa se mi res zdi premalo odločen da bi potegnil črto in začel na novo….
Kaj pa odgovori, če ga povprašaš o tem?
Da, zelo nenavadno je, da vztraja tam, če mu očitno tast in tašča čisto odkrito kažeta, da ni zaželen ne on ne njun vnuk. Zelo žalostno, pravzaprav, človek se vpraša, kakšen odnos sta imela do preminule hčerke, kakšni osebi morata biti, da sta sposobna vnuka gladko izbrisati iz svojega življenja – ko pa bo verjetno, glede na situacijo, še kako rabil tudi finančno podporo in bi mu dediščina prav prišla.
Na drugi strani si pa ti, ki si jima obema odprla srce in si pripravljena pomagat skrbeti za sina, pa tvoje želje niso upoštevane. Mislim, da si zaslužiš karte na mizo … verjetno gre tukaj predvsem za to, kaj čuti do tebe. Podrezaj ga, skušaj doseči, da ti odkrito pove.
Kolikor vem, to počnejo vsi starši oz. stari starši prizadetih otrok, da ne bi ti nič dedovali, ker bo to potem zasegla država, ki je dobra zgolj za financiranje.
Zakaj pa se ženska zaganja v tipa, ko se pokojna žena še dobro ohladila ni, pa je pa drugo vprašanje.
Deluje skrajno obupana in brez življenja. On financira tam, kjer mora, zakaj bi se trudil pri ženski, ki je vse pripravljena narediti za prazen nič. Mislim, da ni prava za njega. On rabi pravo komando, ne neke cmerajoče ženske, ki čustveno izsiljuje.
Ja če sem prava zanj ne vem,ampak vsi ki naju poznajo pravijo da sma se prava dva našla.Ne zaganjam se vanj:),spoznala sma se preko portala,ker mi je deloval iskren in pošten-kar tudi je in sem pristala da poskusimos prvim skupnim izletom ,in sledil je drugi in tretji….pa smo ostali skup.Ne drži da nimam nič od njega,pomagava en drugemu,tudi pri moških opravilih ki jih sama ne zmorem mi pomaga,nekako furamo že od vsega začetka vikend družinsko življenje….
Jaz bi si samo želela da bi pokazal malo več zagnanosti in volje,da zdaj ko pa ima svoj dom da bo napravil vse da se čimprej osamosvoji in spravi na svoje. tam ko živi zdaj pa tudi niso tako idealni pogoji ne zanj ne za njegovega otroka.Pravi da me ima rad in največja ovira po njegovem je pač velika oddaljenost do službe….
Menim, da je v ozadju pasivnosti vašega partnerja nekaj več kot samo velika oddaljenost od službe. Prav tako, da je v vaši zagnanosti nekaj več kot samo želja živeti skupaj.
Vaš partner se ne bo selil samo iz ene nepremičnine v drugo, ampak tudi iz enega vpliva okolja v drugega. Na okolje, kjer sedaj živi, ga lahko podzavestno priklepa ogromno svari, od navajenosti, do tega, da se v resnici še ni poslovil od umrle partnerice. Tudi okolje, kamor se naj bi preselil ni nujno idealno. Skrb za nekoga lahko zelo hitro pomeni tudi posesivnost in kontrolo. Seveda pa je po 4 letih že skrajni čas za skupno življenje, tako da so vaše frustracije logične.
Okoliščine primera presegajo forumsko razpravo. Svetujem vam lahko samo to, da se skušajte s partnerjem čimveč pogovarjati o tem kako se počutite, in naj tudi on govori o tem kako se počuti on. Bodite iskreni do sebe in do njega. Vsekakor je po 4 letih že zelo čas za naslednji korak.
V kolikor imata možnost, vama priporočam partnersko svetovanje.