Partner in moja zaposlitev v tujini

Pozdravljene!

Dobila sem odločno ponudbo službe v tujini.

Partner me sploh noče poslušati, nasprotuje, on želi ostati v Sloveniji.

Problem je, da ne govori tujega jezika, in on tam ne vidi prihodnosti zase…

Skupaj sva že več kot 5 let, do sedaj nisva imela nobenih večjih težav v najinem odnosu.

Ampak to sedaj me resnično ubija. Tukaj delam za minimalno plačo, dobila sem ponudbo za res vrhunsko plačo, plus stroške bivanja mi krijejo… Tako, da sem resnično zaniteresirana…

Kaj bi naredili vi? Ima kdo kak predlog? Sama sem čisto izgubljena…

Hvala!!

Partnerja je strah, to je vse. Naj se nauči tujega jezika in gre s teboj, ali pa ga pusti in pojdi sama v tujino. Če ni pri teh letih sposoben doumeti, da gre samo za strah ni nič drugega (strah je noter votel, zunaj ga pa nič ni), je bolje da se razideta. Kaj boš pa počela z nekom, ki ni sposoben iti preko strahu.

Tebi bo v tujini postlano kaj pa on ? Jezika ne zna slużbe najbrż tudi nima tam .Razen eno od możnosti seveda druge izbire nimaš ,partner ali denar?

Dvomim da je tako preprosto, da je samo strah. Potem bi lahko rekli, da je tudi avtorico le strah ostati tukaj s staro sluzbo in dobrimi odnosi in ni sposobna iti preko tega, zato bezi v tujino.

Lahko greš sama v tujino v “izvidnico”, vidiš, kako je, kakšne bi bile tam njegove možnosti. Ne bosta prvi par, ki bosta imela zvezo na daljavo in ob današnjih dobrih ter poceni letalskih povezavah to res ni nek problem.

Iti v tujino ni tako enostavno … mogoče ga je strah, da se ne bi imel več k čemu vrniti, če bi se vama zalomilo in bi odšel nazaj v domovino.

V partnerskem odnosu se je odgovorno o stvareh, ki zadevajo dinamiko obeh, odločati skupaj.

Razmišljajte takole. Vi ste napisali, da s tujino nič ne izgubite in veliko pridobite. Kaj pa vaš partner s tujino pridobi (???) in kaj izgubi (prijatelje, dober dohodek, status, starše, rutino …)? V kolikor sta zmožna najti rešitev za njegovo izgubo in to, da bi tudi on videl v tem dodano vrednost, potem si morda premisli.

Seveda pa je pomembno, da se sploh začneta pogovarjati o tej stvarnosti. Razložite mu, da je tujina za vas pomembna in skušajte ugotoviti, kaj njega zadržuje tu, in kaj mu poleg jezika še preprečuje, da bi odšel z vami. Najdita rešitve za njegove dileme.

Na koncu se seveda lahko zgodi, da kljub temu ne bo hotel iti v tujino. Do tega ima enako pravico kot jo imate vi, da greste v tujino. Nekaj kompromisov v smislu zveze na daljavo je sicer mogoče, veliko pa žal ne. Nekdo bo moral postaviti odnos pred individualne želje ali pa zveza ne bo več mogoča.

Upam, da se dilema razreši v najvišje dobro obeh.

Jaz bi še dodala, da je delo v tujini lahko tudi samo začasna varianta in poznejša odskočna deska za zanimivejše delovno mesto v Sloveniji …
Če je res tako, kot si opisala – da je tvoja poklicna resničnost v Sloveniji trenutno bolj klavrna – bi bila res velika škoda, če bi izpustila to priložnost.

Pojem tujina je za Slovenijo zelo širok pojem.. saj smo lahko iz centralne Slovenije v vsako smer v eni uri vožnje že v tujini.
Nekaj čisto drugega je, če prečkamo oceane.

Pari naj bi spodbujali najboljše v drug drugem. In o tem sem že:

Iz moje teme: ”Duše dvojčice” in ostale škodljive pravljice

Tujina je v tem kontekstu možnost rasti za oba.. na profesionalnem, kot osebnem nivoju. Osvojitev jezika, novih veščin, mednarodnih povezav.. delo na različnih nivojih. Vsak delodajalec si želi takšnih zaposlenih.
In verjeto bi bilo smiselno, da bi se tudi partnerji začeli vesti podobno: spodbujati drug drugega k rasti in ne nazadnjaštvu v zapečkarstvu.

Nič kolikokrat so se že v Sobotni prilogi Dela razpisali, kako zelo koristno bi bilo, da bi morali slovenski dijaki/študentje vsaj en semester obiskati na šoli/fakulteti v tujini. To razširi duha in obzorje.
In velik del zaplankarskih problemov bi tako izginil. Skupaj z zatohlimi nacionalističnimi strankami..

Pust tega dripca pa pejd v tujino novim zmagam naproti……..

Sama boš morala presoditi, kaj je v tvojem življenju TA TRENUTEK več vredno: dobra služba brez njega, ali ostati v zvezi z njim s službo kot jo imaš trenutno. Nič pa ni niti dobro, niti slabo, vse je relativno – lahko npr. gresta skupaj v tujino pa se tam razideta, ali pa skupaj ostaneta doma in tukaj dobiš top službico…in še veliko drugih možnosti se ti odpre, ko sprejmeš neko odločitev, kakršnakoli je že.

Sama bi ti svetovala, da najprej oceniš vajino zvezo, njega; se razumeta, se imata rada, imata skupne cilje, poglede na svet. Kompatibilnega človeka (sorodno dušo) si težko najdemo; lepo je imeti dobro službo, a ta ti ne more nadomestiti človeške bližine, partnerja, življenjskega sopotnika.

Možno je tudi to, da sprejmeš službo v tujini. Partner lahko ostane doma.
Vsaj za nekaj časa. Če sta oba toliko “zrela” in želita graditi skupno bodočnost naprej, lahko vzpostavljata odnos na daljavo. Lahko se obiskujeta v prostem času. Če in ako imata globok zavezujoč in zaupanja vreden odnos tudi to na krajši rok zdrži.
Potem pa stvari “dozorijo” in se pokaže kako naprej.

Ta situacija je daleč od tega da bi bila lahka izbira. Sam sem v podobni situaciji. Sicer zadevo osebno imam kot v dolgoročnem planu kot cilj. Nimam slabo plačo, ampak v primerjavi z Nemčijo imam mizerno. Stroški pa niso toliko nižji kot je nižja plača.

Oba sva še mlada, ampak punco ob ideji tujina, pa čeprav je to samo dobrih 5 ur vožnje iz Ljubljane zmrazi. Pogovori so resni in skupno se oblikuje cilje. Ampak če pride fenomenalna ponudba, je pa definitivno potrebno pokazati malo svojega “jaz” in akcija. Na koncu se še vedno lahko vrne v Slovenijo. Ampak možnost osebnega razvoja in močnega napredovanja pri financah tudi ni nepomembno.
Od partnerke žal vseeno pričakujem razumevanje in vsaj nek minimalen interes za skupno iskanje optimalne rešitve. Če interesa ni, potem je na mestu takoj vprašanje…. kaj pa sploh imam od te zveze? Kaj pa sem v tej zvezi? Suženj želj partnerja? Ali je moj odločen jaz dejansko neodločen?