Kdo in kako ima večji vpliv na določen spol otroka?
Prosim,da mi pomagate s svojimi mnenji in izkušnjami,kdo ima večji vpliv na otroka,glede na spol.
Kaj pomeni slab odnos mama-hči,lahko pride do tega kot posledica slabega odnosa z očetom, oče ni prisoten,blati mamo na vse mogoče načine. Prosim za pojasnilo za oba spola,tako otrok kot staršev.Še posebaj me zanima obdobje 15+?
Pomemben vpliv na otroka in njegovo bodoče partnerstvo. Hvala!
Spol nima vpliva pri tem, kdo ima na otroka večji vpliv. Bolj pomembno je zaupanje, ki ga starš z njim ustvari skozi čas. Seveda so poleg še drugi dejavniki, kot je starost otroka. Pri treh letih je otrok veliko bolj odvisen od staršev, kot pri 15-tih. Pri 15-tih njegova podoba o starših ni več tako idealizirana, kot pri 15-tih, poleg tega nosi 15-letni otrok že precej večjo odgovornost, posledično lahko občuti tudi veliko več težav, ki mu jih življenje prinaša.
Na slab odnos mama-hči seveda lahko vpliva oče, vendar po mojem le tam, kjer odnos mama-hči že prej ni bil ne vem kako dober. Tam, kjer je odnos trden in močen, menim da nima velikega vpliva.
Kakorkoli, menim, da nima smisla iskati krivca pri drugih za slab odnos s svojim otrokom, ampak le pri sebi. Namreč vedno bodo v življenju našega otroka še drugi ljudje in osebe, ki nanj vplivajo tako ali drugače. Je pa seveda odvisno tako od značaja otroka, kot tudi privzgojenih vrednot, samozavesti in samopodobe, kako močen vpliv imajo druge osebe na našega otroka.
Mislim, da ne razmišljaš v konstruktivni smeri … na odnose med starši in otroki vpliva ogromno dejavnikov in ni pavšalnega ali vsaj načelnega odgovora.
Veliko bolj konstruktivno bo, če se boš osredotočila izključno nase in na svojo hčer, na vajin odnos, in skušala odkriti, kje se vama je zalomilo. To, da imam recimo jaz verjetno večji vpliv na svojo hčer, tebi popolnoma nič ne pomaga.
Če pa govorim zase, je name po mojem bolj vplival oče. Je pa res, da sem bolj podobna njemu kot mami oz. če sem komu podobna, sem njemu.
Pri 15ih je otrok že, bolj ali manj, izoblikovana osebnost, ima svoj način razmišljanja in pri teh letih lahko starš zgolj še opazuje kaj je, oz ni naredil.
Nezrelo je preko otroka obtoževat partnerja za njegove napake oz uporabljat njegove napake za svoja opravičila. Vzgoja otroka se začne z njegovim rojstvom. Odnos med staršema/partnerjema je osnova otrokove vzgoje.
Kakšen odnos imata/sta imela?
Jaz pa nisem mnenja, da je človek pri 15 letih oblikovana osebnost; človek nikoli ni povsem oblikovana osebnost, ker se celo življenje spreminjamo, učimo in rastemo, ampak če bi morala postaviti neko mejo, kjer se najbolj drastične spremembe končajo bi jo postavila nekje okrog 20. leta, nič prej. Se pa strinjam, da pri 15. starši nimajo več kaj dosti vplivat ali vzgajat, takrat lahko samo še gledajo, kaj so uspeli narediti do takrat.
Ne bi si tudi upala odločiti, kateri starš ima večji vpliv na otroka glede na spol; oba sta po mojem mnenju enako pomembna, samo za različne stvari. Če sprašujete za otrokove bodoče partnerske odnose tudi – za dekle je pomembno in to, kako je oče ravnal z materjo, kot to, kako se je mati obnašala do očeta in kako mu je dovolila delati s seboj.
Pozdravljeni.
Skušajte si predstavljate tako. Starejši kot je otrok, bolj kot je razvit njegov ego in sistem obramb, manjši vpliv ima okolje na njega, mlajši kot je otrok, manj kot je razvit njegov ego in sistem obramb, večji vpliv ima okolje na njega. Iz tega tudi izhaja, da bolj zgodaj kot se otroku zgodijo ‘napačne’ stvari v družinski dinamiki, večje negativne posledice bodo nastale.
Ključen je razvoj do 6 leta (od spočetja naprej), seveda tudi kasneje do konca adolescence, vendar pa so temelji postavljeni do 6 leta.
Mama je tista, ki za hčerko predstavlja model ženske, zato je od odnosa mama – hčerka odvisen tudi hčerkin odnos do sebe kot ženske. Šibka, nesamozavestna mama pogosto pomeni, da se hčerka ne bo želela identificirati z njo, kar bo povzročilo kup težav v nadaljnjem odraščanju. Njen odnos do sebe, kot do ženske bo namreč brez stabilnih temeljev. Seveda ima pri tem pomembno vlogo tudi oče (po 3 letu starosti otroka vedno gledamo dinamiko v trikotniku oče-mama-otrok). Očetov odnos do mame predstavlja ponotranjeni model za odnos bodočih partnerjev do nje (hčerke). Kakšne bodo konkretne posledice v primeru, ki ga opisujemo je odvisno od genetike, inteligentnosti in tega ali morda le obstaja v otrokovem okolju kakšen bolj konstruktiven vzorec (npr. stari starši). V kolikor je dinamika, ki jo opisujete edino kar otrok vidi, sliši in čuti, je velika verjetnost, da bo v odrasli dobi imel šibkejšo ponotranjeno identiteto spola, prav tako bo obstajalo nezaupanje do nasprotnega spola. To se lahko kaže na več različnih načinov, lahko tudi v obliki psihosomatskih težav.
Ni redko, da osebe s takšno ponotranjeno družinsko dinamiko v svoje življenje pritegnejo enako dinamiko v sekundarni družini, ali pa ostanejo dolgoročno brez partnerja. Heteroseksualni partnerski odnos (še posebej, ko se rodijo otroci) vedno naplavi na površje težave z lastno identiteto spola, seksualno identiteto in seveda vse težave povezane z zaupanjem do nasprotnega spola.
Za bolj konkretni odgovor bi potreboval sliko vseh družinskih članov, kjer se vidi njihova telesna struktura. Je pa bolj pomembno od tega kaj se bo zgodilo v prihodnosti to, kaj se bo zgodilo sedaj. V kolikor v sedanjosti ničesar ne spremenimo, potem je prihodnost vedno samo projekcije naše preteklosti.
In vedno lahko storimo veliko. Sedaj.
Bostjan_Topovsek:
Ključen je razvoj do 6 leta (od spočetja naprej), seveda tudi kasneje do konca adolescence, vendar pa so temelji postavljeni do 6 leta.
Mama je tista, ki za hčerko predstavlja model ženske, zato je od odnosa mama – hčerka odvisen tudi hčerkin odnos do sebe kot ženske. Šibka, nesamozavestna mama pogosto pomeni, da se hčerka ne bo želela identificirati z njo, kar bo povzročilo kup težav v nadaljnjem odraščanju. Njen odnos do sebe, kot do ženske bo namreč brez stabilnih temeljev. Seveda ima pri tem pomembno vlogo tudi oče (po 3 letu starosti otroka vedno gledamo dinamiko v trikotniku oče-mama-otrok). Očetov odnos do mame predstavlja ponotranjeni model za odnos bodočih partnerjev do nje (hčerke). Kakšne bodo konkretne posledice v primeru, ki ga opisujemo je odvisno od genetike, inteligentnosti in tega ali morda le obstaja v otrokovem okolju kakšen bolj konstruktiven vzorec (npr. stari starši).
Dodajam: … sorodniki, vzgojitelji, učitelji, zavetniki, prijatelji.
Bistveni so starši, ne vsi ostali sorodniki, učitelji, prijatelji…. starši so tisti, ki postavijo temelj na katerega potem lahko gradijo vsi ostali, če sploh.
Vzgoja je enosmeren proces, ne moreš se vračat v pretekla obdobja in popravljat stvari, kar je narejeno je narejeno, so pa pretekla obdobja tista na katerih se snuje nova faza človekovega oblikovanja/vzgoje.
Starši so osebe, ki so prisotni (če so?) v rani mladosti otroka zato so tako ključni za otrokovo razmišljanje, ki bo osnova vsemu ostalemu.
Bistveni so starši, ne vsi ostali sorodniki, učitelji, prijatelji…. starši so tisti, ki postavijo temelj na katerega potem lahko gradijo vsi ostali, če sploh.
Vzgoja je enosmeren proces, ne moreš se vračat v pretekla obdobja in popravljat stvari, kar je narejeno je narejeno, so pa pretekla obdobja tista na katerih se snuje nova faza človekovega oblikovanja/vzgoje.
Starši so osebe, ki so prisotni (če so?) v rani mladosti otroka zato so tako ključni za otrokovo razmišljanje, ki bo osnova vsemu ostalemu.[/quote]
Ti iz svojih izkušanj? Ne? Jaz pa.
Nimamo vsi take sreče, da bi dobili prave zglede v primarni družini.
Bistveni so starši, ne vsi ostali sorodniki, učitelji, prijatelji…. starši so tisti, ki postavijo temelj na katerega potem lahko gradijo vsi ostali, če sploh.
Vzgoja je enosmeren proces, ne moreš se vračat v pretekla obdobja in popravljat stvari, kar je narejeno je narejeno, so pa pretekla obdobja tista na katerih se snuje nova faza človekovega oblikovanja/vzgoje.
Starši so osebe, ki so prisotni (če so?) v rani mladosti otroka zato so tako ključni za otrokovo razmišljanje, ki bo osnova vsemu ostalemu.[/quote]
Ti iz svojih izkušanj? Ne? Jaz pa.
Nimamo vsi take sreče, da bi dobili prave zglede v primarni družini.[/quote]
Sploh ne pišem o “pravih zgledih” ali ne pravih. Pišem o tem, da so nam starši prva referenca neglede kakšni so. Pa da ne bomo spet zašli, namesto staršev so lahko tudi skrbniki, rejniki…itd.
Težko si predstavljam, da že v rani mladosti, ko se vzpostavljajo temelji razmišljanja in čustvovanja, za otroka skrbi “cela vas”. Mogoče v kakšnih ekstremnih razmerah.
Ti iz svojih izkušanj? Ne? Jaz pa.
Nimamo vsi take sreče, da bi dobili prave zglede v primarni družini.[/quote]
Sploh ne pišem o “pravih zgledih” ali ne pravih. Pišem o tem, da so nam starši prva referenca neglede kakšni so. Pa da ne bomo spet zašli, namesto staršev so lahko tudi skrbniki, rejniki…itd.
Težko si predstavljam, da že v rani mladosti, ko se vzpostavljajo temelji razmišljanja in čustvovanja, za otroka skrbi “cela vas”. Mogoče v kakšnih ekstremnih razmerah.[/quote]
Če še enkrat prebereš Boštjanov odgovor, bo jasno, od kje moja replika.
Starši so prva referenca in marsikaterim se ne zdi potrebno popravljati (skozi odraščanje otrok) svojega ravnanja oz. svojih vzgojnih ukrepov najzgodnejšega otroštva. Da so pravi oz. edini možni, verjamejo še v času njihove odraslosti.
V svoji družini nerazumljen otrok bo iskal in srkal zglede iz okolja, od ljudi, ki se mu znajo približati in ki mu preko tega pokažejo, da vzorec, ki ga je videval doma, ni edini možen. To ne pomeni, da za otroka skrbi “cela vas”, kot si zaključil ti.
Res se mi ne zdi več potrebno ponavljati že napisanega.
Sploh ne pišem o “pravih zgledih” ali ne pravih. Pišem o tem, da so nam starši prva referenca neglede kakšni so. Pa da ne bomo spet zašli, namesto staršev so lahko tudi skrbniki, rejniki…itd.
Težko si predstavljam, da že v rani mladosti, ko se vzpostavljajo temelji razmišljanja in čustvovanja, za otroka skrbi “cela vas”. Mogoče v kakšnih ekstremnih razmerah.[/quote]
Če še enkrat prebereš Boštjanov odgovor, bo jasno, od kje moja replika.
Starši so prva referenca in marsikaterim se ne zdi potrebno popravljati (skozi odraščanje otrok) svojega ravnanja oz. svojih vzgojnih ukrepov najzgodnejšega otroštva. Da so pravi oz. edini možni, verjamejo še v času njihove odraslosti.
V svoji družini nerazumljen otrok bo iskal in srkal zglede iz okolja, od ljudi, ki se mu znajo približati in ki mu preko tega pokažejo, da vzorec, ki ga je videval doma, ni edini možen. To ne pomeni, da za otroka skrbi “cela vas”, kot si zaključil ti.
Res se mi ne zdi več potrebno ponavljati že napisanega.[/quote]
Tvoja replika je dodala na Boštjanov prispevek še … sorodniki, vzgojitelji, učitelji, zavetniki, prijatelji poleg Boštjanovih starih staršev.
Moja replika na vse to je bila, da vsi ti ljudje lahko le “popravljajo” nekaj kar so starši, hote ali nehote, vzpostavili.
Vse te osebe lahko zadevo tudi poslabšajo. Kako bo otrok dovzeten za vplive teh ljudi, v dobrem ali slabem, je v veliki meri odvisno osnove in ne od tega, da bi otrok apriori iskal nekaj boljšega.
V bistvu oba ponavljava Boštjanovo pisanje, vsak s svojimi poudarki.
Zanimiva razprava. Še bolj zanimivo pa bi bilo če bi se Who…odzval(a) na to pisanje in izpostavil(a) bolj konkretno problematiko.
Kako je torej s vplivi na otroka. Družina je osnovna celica, ne glede na to, koliko časa otrok v družini preživi. Vrednote in vzorci se prenašajo skozi odnose, ki se ustvarjajo in dogajajo tukaj in sedaj. Vzorce, ki jih otrok ne glede na to, kakšnega spola je ponotranji in ponese v odraslost v nove odnose in razmerja. Otrok bo ponotranjil vzorce obeh staršev. Pomeni, da bo imel dve izbiri, kar je dobro. Ko se sreča se z drugimi njemu pomembnimi se izbira še razširi – ima možnost identifikacije in ponotranjenja še drugih možnih oblik vedenja, ravnanja, vrednotenja samega sebe. Tako se bo vse lažje umestil v družbo in spoznaval samega sebe.
Ja vse to ste že napisali in “povedali”.
Morda le to – že razprava in uvid lastnih ravnanj in vzorcev, je izjemen napredek. Daje možnost, da se zavemo in lahko kaj spremenimo v sedanjosti. Mislim na spreminjanje samega sebe in lastnih ravnanj. Posledično se spremeni tudi okolje in odziv drugega.
Obtoževanje, iskanje krivcev res ni konstruktivno – ne prinese nič dobrega – nasprotno.
Se pa strinjam z Markom, ki omenja zaupljiv odnos otrok – starš. Dodala bi le morda to, da se zaupanje gradi na občutku varnosti, naklonjenosti in spoštovanju. Vse to pripomore k boljšemu odnosu. Vsi to čutimo, posebej senzitivni pa so otroci, ki mnogokrat berejo “neizrečeno”. Torej…
@adela1, zelo lepo napisano. Najbolj pa se me je dotaknil tale stavek:
Pogosto se bolj senzitivne otroke obravnava kot preobčutljive v nekem negativnem smislu, se mi zdi. Težko je, če kot tak, nisi sprejet, a vendar je lepo čutiti celo paleto občutkov in biti dovzeten za dražljaje iz okolja in v sebi.
@elisa…hvala.
Ne vem če ravno drži, da bolj senzitivne otroke pogosto obravnava v bolj negativnem smislu, kot občutljive. Otrok v družbi velja za šibkejši del populacije in se mu namenja posebno mesto in skrb v družbi. Dandanes bi to bolj veljalo kot vrednota, ki jo je potrebno gojiti. Mnogi odrasli s(m)o to senzitivnost nekje na poti zanemarili, ampak vredno jo je (in možno) ponovno prebuditi v sebi.
V vsakem primeru je na starših, da se približajo čutenju in razumevanju otrokovega sveta in ga tankočutno, premišljeno vodijo naprej po paleti spoznanj. Pomembni so njihovi odzivi in informacije, ki jih podelijo s svojimi otroki. Mislim, da je tu osnovni problem.
Pa da ne zaideva od teme, ki jo odprla avtorica. Naj bodi o tem dovolj.
Te reči so zelo kompleksne in morali bi globje poseči v partnerko oz. družinsko dinamiko, da bi lahko razpravljali bolj konkretno. To pa je že stvar stroke in terapevtskih in svetovalnih institutov.
Se strinjam, tudi jaz mislim, da je tu osnovni problem. Starši so tisti, ki otroku pokažejo prvi odziv na otrokova občutenja in potrebe, ki je za otroka tudi najbolj pomemben, saj se na podlagi tega razvije občutek (ne)sprejetosti. In s tem občutkom gre potem v svet, med druge ljudi.
Zelo mi je všeč povezana senzitivnosti in “neizrečenega”. Si me vzpodbudila k nadaljnjem raziskovanju senzitivnosti:).